Glede na to, da se v oddaji Faktor, ki je bila namenjena razumevanju situacije na (ne)kulturnem ministrstvu v povezavi z ministrom Dejanom Prešičkom (in samomorom šoferja/kurirja), se moram (tudi) tule malo razpisati in izpostaviti nekaj mojih psihoanalitičnih videnj/interpretacij. Za tiste, ki si Faktorja niste ogledali – evo posnetek:

Osnovna moja teza, ki je na Faktorju nekako nisem dovolj izkristaliziral je, da Prešiček ni klasične (pokvarjen) psihopat, za katere je značilno, da nimajo Nadjaza oz. imajo veliki deficit v moralnem razsojanju. Številne stavčne dikcije oz. verbalni zdrsi, vključno z »držo«, ki jo je zavzel v medijih (nacionalni TV Tarči, na POPTV pri Slaku …) nakazujejo, da Prešiček vendarle premore določen – res da šibek – Nadjaz (beri: sposobnost osnovnega moralnega razsojanja), vendar njegov največji problem ni »odsotnost Nadjaza« (beri: odsotnost moralnega razsojanja), pač pa nekontrolirana jeza (agresivnost), ki nebrzdano bruha iz njega, če je le prilika. Zaradi Nadjaza (kljub temu, da ne preveč močnega) so se Prešičku dogajale določene zmote in spodletele stavčne dikcije, ki jih je plasiral v medijski eter. Nadjaz je tisti, ki zavestnemu Jazu vsiljuje zmote/spodrsljaje. Močnega Nadjaza Prešiček sicer res nima – ker bi mu prav Nadjaz lahko krotil jezo (pa mu je ne). Tudi vsa ta zaposlovanja sorodnikov (o katerih je poročal Bojan Požar), so moralno sporna: http://pozareport.si/post/444266/na-konservatorju-zaposleni-kar-trije-presicki-to-je-se-v-zasebnih-firmah-redko-videti

Prešiček bi moral sam pri sebi že zdavnaj spoznati , da je zanj najboljše, da se drži svojega saksafona in fura umetnost. (Da bi bil po mojem psihoanalitičnem videnju – zaradi evidentnega sadizma in agresivnosti – boljši bobnar kot saksafonist, sem izpostavil tudi že na Faktorju, in tudi neko svetovanje oz. psihoterapijo sem mu predlagal.) Zaradi določenega deficita v samopodobi, se je silil h koritom moči in oblasti, kjer je lahko poravnaval račune s svojim (očitno) ponesrečenim (»težkim«) otroštvo (kerierizem od njega terja njegov Véliki Drugi, kot bi rekel Lacan). Preveč besa ima »uskladiščenega« v svoji psihi, v nezavednem – gre za infantilne potlačitve, povezane z jezo oz. agresivnosti, ki so se navezale na njegov osnovni sadizem (ki ima sicer osnovno »analno« poreklo, kot se reče v psihoanalizi) – da bi se takšnega kolerika smelo pustiti h koritom moči in oblasti, torej, da bi se ga pripustilo v kakšen »stolček«, še najmanj direktorski in celo ministrski. Židan (oz. SD) je v tem kontekstu naredil(a) napako – zato je Židan (SD) vsaj toliko kriv(a) kot sam Prešiček. Židanove zmote, ko mu je parkrat po pomoti rekel »PrAšiček«, so po svoje logične. Poudarim naj še enkrat: ko je Židan branil Prešička – bolje bi bilo, da ga ne bi – je v resnici branil sebe, saj je prav on tisti, ki ga je predlagal za ministra (in se pri tem uštel). Šarčevo formalno imenovanje Prešička za ministra, nekako ne meče slabe luči na Šarca, ki se je iz te afere vendarle izvleke brez madežev – celo rahel plus (tako kot pri menjavi Bandellija) si je prislužil ...

Če Prešiček ne bi bil nekoč – kot otrok – jezen na določene (v otroštvu doživete) like (lahko je to oče oz. starši, lahko so to sorojenci – bratje sestra – ali pač nekatere osebe, ki so malemu Dejan(čk)u povzročale veliko neugodja, jeze/besa), v odraslosti ne bi zlival svoje agresivnosti/koleričnosti na soljudi, sodelavce, podrejene. Videti je bilo – in to je za napadalce v paradigmi mobbinga eklatantna značilnost – da Prešiček rabi in uporablja ljudi (sodelavce, podrejene) zato, da se »čisti«/»puca« (za nazaj). Nepredelane potlačitve se mu vračajo v obliki agresivnih/koleričnih izbruhov, ki jih na družbeno nesprejemljiv način, »predeluje« oz. se z njimi spopada – bolje rečeno: s Prešičkovimi nepredelanimi potlačitvami se soočajo/spopadajo njegovi sodelavci, podrejeni oz. vsi tisti, ki so bili v preteklosti deležni Prešičkovih agresivnih/koleričnih izpadov.

Ko je v TV Tarči Prešiček rekel, da »ni trpinčil brez razloga«, bi se dalo reči, da se mu je zareklo. Reči je hotel, da ni bil agresiven brez razloga – in resnici na ljubo: Ministrstvo za kulturo res rabi »šibo« oz. nekoga, ki bo ministrstvo (zaposlene) avtoritativno v red spravil. Od tod tudi zmota poslanca SDS Tomaža Lisca, ki je v TV Odmevih v kontekstu omenjanja Ministrstva za kulturo in afere »Prešiček«rekel – beri: zareklo se mu je – da gre za »vrh ledene dobe«. Ministrstvo za kulturo je bilo doslej res v nekakšni »ledeni dobi« (beri: ponesrečeno »zamrznjeno« v času), ki je eskalirala do ekscesa (»ledene gore«, ki gleda na površje – večino »nesnage« pa je skrite pod površjem), ki ga je nespretno uprizoril prav Prešiček.

No, še veliko bi se dalo povedati – veliko je bilo tudi že povedanega … Za sklep naj rečem, da se dotičnemu šoferju/kurirju vendarle ne bi bilo treba ubiti, storiti samomora. Samomor v takšnih situacijah je domena šibkih osebnosti, slabičev. Samomor je sicer tudi stvar poguma – vendar: pustiti bolehno ženo in otroke, sam pa v obupu zbežati v smrt, je neodgovorno.

PS: Bi se pa dalo tale zapis skleniti takole: hvala Bojanu Požarju, da je na slovenskem političnem prizorišču »zakuhal« to afero (»Prešiček«) – ker: takšni ministri res niso v ponos nobeni vladi, nobeni državi, narodu, še najmanj pa kulturi – bolje rečeno umetnosti; ker: šport je toliko kultura, kot umetnost! In za konec: umetniki so si povsem neupravičeno prisvojili pojem kulture (zato, da bi skrili zabavljaški« fundament svoje umetnosti.