Galerija slik
Ogroženi moški

Novinarka Mladine Lara Paukovič me je pred kratkim zaprosila, če sem ji za potrebe njenega članka "OGROŽENI MOŠKI - So moški nepripravljeni za močne ženske?" pripravljen odgovoriti ne nekaj vprašanj. Seveda sem se "potrudil", čeprav sem bil skeptičen. Zdelo se mi je, da Mladina nič od tega, kar bom povedal, ne bo objavila. Vendar so me vendarle spustili v eter - no, z nekaj cenzure. Moji originalni odgovori so bili takile:

1)     Zakaj je feminizem po vašem mnenju poguben za družbo? Se vam ne zdi, da bi utegnil imeti za moške tudi pozitivne plati? Kaj v zvezi s tem se vam zdi največji problem? Ne govorimo o feminizmu tipa »vsi moški so prasci«, ki niti ni zares feminizem, ampak o stremljenju k moški in ženski enakopravnosti, enakim možnostim v službi in družbi, odpravi spolnega nadlegovanja in reduciranja žensk na seksualne objekte itd. »Latentni cilj – nezavedna želja – militantnih ideologinj in aktivistk feminizma (večina je tako ali tako radikalnih lezbijk) – je simbolna kastracija moških. V ozadju te nezavedne tendence oz. želje je ojdipalno zavidanje penisa, ki je seveda potlačeno in v osnovi nezavedno. Če se zgodi kolektivna simbolna kastracija moških, ti isti moški kot očetje ne bodo mogli dostojno očetovati, kar ima oz. bo imelo fatalne učinke na moralno (ne)razsodnost bodočih rodov moških. Celi rodovi moških bodo moralno pokvarjeni, saj ne bodo imeli močnega Nadjaza, ker bodo pač napačno razrešili Ojdipov kompleks oz. ga resnici nikoli ne bodo pravilno razrešili. Družba z moralno pokvarjenimi moškimi pa bo kolabirala. Milo rečeno: s pokvarjenimi moškimi bo vse hudič vzel. S simbolno kastriranimi očeti pa bodo tudi njihove hčerke izbirale napačne 'oplojevalce' in bodo tudi one nesrečne – ločitev bo še več … Feminizem t. r. nima pozitivnih učinkov na družbo. Tudi pravni enakopravnosti je mogoče na nek način – skozi psihoanalizo – še kako oporekati.«

2)     Ker se družba spreminja, so mladi moški danes morda zmedeni v smislu, kako pristopati do žensk, kako naj bi danes izgledala zveza, zakon ... Vendar pa: se ne bi dalo tega problema rešiti drugače kot pa tako, da se vali krivdo na ženske, ker so se osamosvojile? »Današnji rodovi moških so psihično izmaličeni. Obnašajo se kot klasični 'predojdipalci'. Moralne razsodnosti nimajo, faličnosti ('testosteronskosti') tudi ne – samo uživali bi, svojih (moralnih) dolžnosti pa ne bi prevzeli. Ojdipovega kompleksa niso pravilno razrešili, potem se jim pa še sistemsko privzgaja 'estrogenskost'; novi rodovi moških so preprosto poženščeni. Njihovi simbolni procesi so deformirani. Profeminstični družbeni sistem (še posebej izobraževalni) je do njih sovražen – kastrira jih. Nekakšna moška/fantovska zmedenost je torej posledica sistemske kastracije moškega spola – v resnici pa najbolj trpijo mlade ženske, ki si s sedanjimi mladimi rodovi moških ne morejo pomagati – beri: osebnostno/psihično izpolniti. Moški postajajo t. r. neuporabni v smislu možatosti, faličnosti. Ženske same po sebi v resnici niso krive – krive so 'moškinje' torej feministke, ki na krilih svoje osebnostne (z)motenosti ideološko svinjajo po družbi, po politiki, po sistemu.«

3)     Kako komentirate gibanje incelov (incel = involuntary celibate, neprostovoljni celibat), članov (večinoma online) skupnosti, ki sovražijo ženske in jih krivijo za to, da ostajajo brez seksa, mislijo pa tudi, da so jim ženske seks dolžne? »Anatomija genitalij – in konceptualna (koitusna) kompatibilnost penisa in vagine – (simbolno) diktira družbo in medspolne/medosebne odnose. Eventualna sovražnost moških do žensk se v resnici napaja iz sovražnosti sina do infantilno doživete ('slabe') mame. Mama mora biti brezpogojno ljubeča – oče pa mora biti 'najboljši sovražnik' svojemu sinu, Malega Ojdipa mora v red spraviti, ga poraziti (v boju za mamico). Sinova mama, očetova žena, pa očeta ne sme simbolno kastrirati, ker ji to kastrirajočo pozicijo nezavedno zamerita in sin in hči. In ta zamera do mame potem nekje ven bruhne. Moški, ki je kot otrok doživel normalno, ljubečo mamo, v resnici ne more sovražiti žensk(e). Nikoli! Lahko pa nezavedno zameri faličnim ženskam (ženam, partnericam), ki niso vsaj približna kopija njegove, v otroštvu doživete, ljubeče mame.«

4)     Se vam zdi problem, če moški npr. bolje kuha, ženska pa je bolj ambiciozna v službi? Kako natančno takšna ženska »kastrira« moškega, če sta oba zadovoljna s takšno porazdelitvijo vlog? »Vsako delo/delanje ima v resnici simbolno strukturo, ki jo v osnovi diktira anatomija genitalij – in natančno to je ta 'kvantnost' psihoanalize ('višja matematika'), ki je ne razume vsak, še najmanj feministke (na čelu z aktivistkami in ideologinjami). Kuhanje je simbol rojevanja! Moški ne rojeva in ga ne vleče v kuhanje, kuharijo – razen, če se mu ne zgodi nezavedno zavidanje rojevanja, v povezavi z nezavednim zavidanjem 'dobre dojke', ki nahrani … Roštiljada je moška domena zato, ker moški tam peče mesnine, ki imajo faličen simbolni status … Moški tudi ne morejo biti kar tako čistilci, ker nimajo menstruacije … Serviserji raznih aparatov (naprav, tudi avtomobilov) so moški, ker gre za simbolno intervencijo v nedelujoč, torej simbolno impotenten aparat/napravo, ki ima faličen simbolni status. Če (karierna) ženska več zasluži kot moški (mož, partner), ga simbolno kastrira, ker ima denar (ob analni simbolni strukturi) tudi faličen status – je simbol penisa. In 'dajajoč' status ima penis, vagina pa je 'sprejemajoča' … Koitus pa je genitalno zelo kompatibilen (penis in vagina sta ujemajoča – problematična je po svoje simbolna struktura klitorisa). Če ženska več zasluži kot njen partner, seks sploh ne more steči tako kot bi si oba želela. Mnoge falične ženske – ki imajo različne funkcije moči in oblasti (ter posledično kariero in denar) – navadno postanejo aseksualne, ker se konec koncu lahko v seksu – v klasičnem koitusu – zdijo same sebi premagane … In ne govorim vam kar na pamet, zgolj teoretsko, pač pa takim ženskam (v stiski) tudi pojasnjujem njihovo seksualno kalvarijo, kadar se terapevtsko ali svetovalno zatečejo k meni po nasvet.«

5)     Kako komentirate podatke Ameriške psihološke zveze, da naj bi imela tradicionalna moškost slab vpliv na psihično zdravje moških? Ker so naučeni, da morajo biti močnejši spol, potlačujejo svoja čustva, to pa se lahko v odraslosti izrazi kot depresija ali druge psihične težave. »Najprej naj poudarim, da je APA (Ameriško psihiatrično združenje) v prvi vrsti ideološko popolnoma kontaminirano s feminizmom in LGBT gibanjem. Zato so leta 1973 tudi z glasovalnim trikom (administrativno) izbrisali homoseksualnost iz registra (spolnih) bolezni oz. motenj. V mojih očeh so vsa ta združenja – tudi slovenska – vprašljiva. Rečem pa lahko, da je povprečen moški dandanes v veliki stiski, ker ga sistem – na ideološko pobudo feminizma – kastrira. Moški je v odnosu do ženskega spola v stiski – nezavedno je ponižan. In jasno je, da ne more biti srečen; zaznamovano oz. porušeno ima tudi spolno željo (pohoto) … Naj spet dodam: moški ni naučen (da mora biti močnejši spol). Njegovo faličnost – torej možatost – diktira anatomija njegovih genitalij ('aktivnega' penisa, v odnosu do 'pasivne' in 'sprejemajoče' vagine). Ključen je kastracijski kompleks, torej kastracijska bojazen. Človek je simbolno bitje – in to ni retorična fraza! Oralna in analna faza imata svoja simbolna nasledstva. Temeljno simbolno nasledstvo falične faze (ki vsebuje Ojdipov in kastracijski kompleks) pa je razlika v psihološki strukturi obeh spolov! In to je nekaj, na kar vsi pozabljajo. Feminizem pa je za to zakonitost še posebej gluh in slep.«

6)     Lahko naštejete nekaj lastnosti, ki po vašem pripadajo moškim, in tistih, ki naj bi bile »tipično« ženske? »Rekel sem že, da simbolno strukturo delanja diktira predvsem anatomija genitalij (in fenomen kastracije), na katero je vezan tudi koncept koitusa (spolne združitve). Falos kot simbol penisa je vtkan t. r. v vso delanje, vse poklice – vendar se spola v tem kontekstu radikalno razlikujeta; ker: moškemu je falus (kot simbol penisa) imanenten, (normalna) ženska pa ima željo po penisu (ki kot deklici njej na telesu manjka) in ima nezavedno afiniteto do faličnih moških, ne pa do poženščenih 'evnuhov'. Bančništvo ima sicer analno simbolno strukturo, ker je denar v osnovi simbol dreka. Vendar je denar tudi simbol penisa. Zato mora moški imeti kariero, katere krona je velik denarni priliv. Moški mora karierno zmagovati, ker ima potlačen ključen ojdipalni poraz z očetom v boju za mamo. Deklica ima kastracijski kompleks vtkan v svojo telesno narcistično, katere nasledek je želja po lepotičenju in dekoriranju – sebe in okolice (posledično jo – npr. v arhitekturi – vleče v notranji dizajn, ker ima tudi 'notranje' genitalije, rodila; vleče jo tudi v modno oblikovanje …). Zaradi svoje infantilno doživete simbolne kastracije ima tudi afiniteto do sočutnih poklicev (nega, socialna pomoč, humanitarnost …); če je normalna, nezavedno hlepi, da bi pomagala simbolno kastriranemu moškemu – bodisi kot tajnica (direktorju), ali kot asistentka (moškemu šefu), ali pa medicinska sestra, ki pomaga bolnemu moškemu … Nezavedna želja po (očetovem) penisu jo sili v materinstvo in tudi v učiteljski ali vzgojiteljski poklic, torej v delo z otroki …«

7)     Zakaj mislite, da samske ženske ne morejo biti zadovoljne; od kod ta asociacija feminizma z nepotešenostjo? Je ženska v življenju res lahko izpolnjena samo prek partnerja? In obratno, ali samski moški v življenju ne more najti drugačnega smisla? »Ne gre za to, da jaz nekaj 'mislim' jaz elaborativno VEM, da žensko obvladuje nezavedna želja po organu, ki njej med nogami manjka. Če je deklica normalno razrešila svoj Ojdipov (in kastracijski) kompleks z normalnim – predvsem prisotnim – očetom, potem je nemogoče, da si v kontekstu spolne želje ne bi želela moški penis. Tudi ženska želja po otroku se v resnici napaja iz dekličine (nezavedne) želje po očetovem penisu. Dekličino ojdipsko/kastracijsko zavidanje penisa se mora preko sramu transformirati v (strastno) željo – nikakor pa ne sme ostati fiksirana na ravni gnusa, kar se dogaja ortodoksnim feministkam (lezbijkam in 'moškinjam'). Seksualno nepotešene ženske so v svoji psihični strukturi precej deformirane. Sublimacija – npr. skozi kariero – pač ne more pokuriti vsega libida. Banalno rečeno: ženska brez svojega 'gospodarja' (kot simbola očeta), t. r. ne more normalno živeti. Po drugi strani pa tudi moški brez ženske (ki bi mu rodila otroka), kot zakonite simbolne zastopnice mame, ne more normalno funkcionirati. To so psihološke oz. psihoanalitične zakonitosti – in ne gre za to, da imam jaz takšno mnenje.«

Slike članka
Zadnje objave
Motnje hranjenja – 4. del
Motnje hranjenja – 3. del
Motnje hranjenja – 2. del
Motnje hranjenja – 1. del
Podkast na YouTube (Roman Vodeb)
Najbolj obiskano
1
Ojdipov kompleks (in oče)
2
Motnje hranjenja – 4. del
3
Maja Smrekar in njena zoofilija
4
Ženske, ki se dobro dol dajejo
5
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
Sorodne vsebine
Ojdipov kompleks (in oče)
Motnje hranjenja – 4. del
Ženske, ki se dobro dol dajejo
Tesnoba/tesnobnost (anksioznost) in nezavedno – 2. del
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del