Živeti s človekom, ki ima MOM, je nočna mora – »misija nemogoče«, »za znoret«, izčrpljujoče (»burnout« najbližjih je vselej opcija). Če morajo MOM-ovce prenašati njihovi starši, bi se dalo temu reči »bad karma« – ker: ravno starši so, tako ali drugače, krivi, da nekdo v odraslosti postane MOM-ovec. MOM-ovci pa so običajno tako »težki«, da jih je  »lažje nosit, kot prenašat«. Moški MOM-ovci imajo zaradi specifike v »Ojdipu« (v navezavi na kastracijsko bojazen) potlačene veliko agresivnosti, ki se lahko tudi fizično manifestira; ženske pa so težke (»kot svinec«) na drug način (partnerju/možu pijejo kri počasi, a vztrajno, navadno na verbalen način, izbruhi fizične agresivnosti pa niso izvzeti, v primeru, da je deklica zelo sovražila očeta, ali pa svojega brata). Veliko znancev, staršev, prijateljev in predvsem partnerjev ne razume, kaj se dogaja z njihovim najbližjim, če z MOM (še) niso detajlno seznanjeni. Počasi pa spoznajo – dobro pa je, da se s tem tudi sprijaznijo –, da je pri MOM-ovcih treba pričakovati čustvene izbruhe, v obliki verbalnih napadov in čudnih obnašanj/reakcij. Pošastno spodletela občutja navadno ne ostajajo »zaprta« le v glavah MOM-ovcem, pač pa se izrazijo/manifestirajo tudi navzven. Do okolice/(so)ljudi znajo biti vsaj občasno sovražni. Če so partnerji (pa tudi starši in otroci, včasih sodelavci) nepripravljeni in nepoučeni, se – še posebej, če so nesamozavestni – lahko čutijo sami krivi za marsikaj, kar jim očita »njihov« MOM-ovec, kljub temu, da bi strokovno poučeni zunanji opazovalec videl, da težava ni pri/v njih, pač pa pri/v MOM-ovcu. Tistim najbolj nesamozavestnim se lahko hitro zdi – beri: dobijo občutek – da nič ne zmorejo narediti dovolj dobro za drugo osebo, za MOM-ovce (nenehno so deležni obtoževanja, vse naredijo/izrečejo narobe). Če so MOM-ovci (že) starši (navadno eden od njiju), njihovi otroci v odraslosti postanejo zelo (karakterno, osebnostno) podobni svojim staršem, torej prav tako MOM-ovci. Ni pa to ključno v etiologiji MOM, in nikakor ne gre za dedni faktor, pač pa za način »vzgoje«, torej »gor-spravljanja«.

Je pa v tem kontekstu še nekaj zelo pomembno. Parterji se lahko od MOM-ovcev umaknejo/ločijo, otroci pa ne – in ravno to je velik problem. Nočna mora za otroke je, če je eden od staršev MOM-ovec. Na svojstven način je problematično, če je MOM-ovec oče, ker znajo njegovi simptomi eskalirati do takšne ali drugačne agresivnosti. Če pa je MOM-ovec mama, pa to lahko »ubija« otroka na svojstven način. Ni pa nujno, da MOM-ovci ponesrečeno zaznamujejo svoje potomce/otroke. Je pa na mestu svarilo, da določen tip osebnostne/karakterne motnje posredno (in posledično) navadno v odraslosti doleti tudi otroka – in to natančno zaradi ponesrečenih potlačitev (frustracij), ki jih je bodoči MOM-ovec doživel kot otrok.

Strategija oz. pogosta reakcija najbližjih sorodnikov (predvsem partnerjev, morda staršev) na čustvene (agresivne) izbruhe oz. vedenje MOM-ovcev je umik (oz. izogibanje daljšemu druženju z MOM-ovci). Druga strategija je manj egoistična: partnerji lahko tudi sebe, svoje potrebe/želje/zahteve umaknejo iz registra realizabilnega. Zagata postane izjemno nadležna, če MOM-ovec postane aseksualen – navadno se to zgodi ženskam –, ker nezavedno (še vedno) črti svojega nasprotispolnega starša (očeta); aseksualnost je v tem kontekstu kar logična, za partnerja/moža pa je to navadno zelo moteče.  Rešitev je kompromis: sekundarizirati je treba večino tistega, kar ni všeč MOM-ovcem. Podrejanje »njihovim« zahtevam, torej MOM-ovcem, je za slednje edino logično in smiselno, za partner pa seveda nelogična in popolnoma nerazumljena nočna mora. Kakšne kariere partnerji MOM-ovcev navadno ne morejo delati. Imeti nek čisto svoj hobi, se ob MOM-ovcu prav tako navadno ne da (ker: četudi pride do konsenza, se MOM-ovec ne da – izsilil bo svoje oz. nenehno bo izsiljeval, da bo končno uveljavil in dosegel svoje zahteve, svoj prav). MOM-ovci so rigidno nepopustljivi, ker so pod popolnim diktatom svojega nezavednega. Ne smemo pozabiti, da je logika MOM-ovcev »železna«/rigidna, takšna, ko je sicer značilna (samo) za psihotike.

Mnenja, ali MOM-ovcu sploh kaj pomaga, so deljena. K dobičku stremeči psihoterapevti seveda razglašajo, kako se MOM-ovcem da pomagati priti do ponovnega/novega
»psihološkega rojstva«. Nekateri MOM-ovci res lahko pridejo do določenih uvidov, na podlagi katerih se vsaj malo spremenijo – v tem primeru bi res lahko govorili o nekakšen ponovnem/novem »psihološkem rojstvu«. Drugi si pomagajo (bolj) s tableti. Izboljšave so kvečjemu kratkotrajne – namreč: MOM-ovci vedno najdejo razlog za »napad«, vedno jim (nerazgrajen in nepredelan) »črv« v misli naseli dramo – dramatiziranje in »kompliciranje« je t. r. neizbežno. Za partnerje oz. sotrpine, sočloveka (starše, otroke) so/bodo takšni MOM-ovi ekscesi vse bolj nevzdržni. Stres je nenehen in predstavlja način/»tehnologijo«, spravljanja (so)človeka ob živce, v grob. Absurdi so za svojce nevzdržni. Ob tem je treba dodati in vedeti, da imajo vse te »tarče« MOM-ovih ekscesov simbolno zastopstvo. Predstavljajo zgolj in samo dežurne krivce – pravi krivci imajo seveda infantilno poreklo. In žalostno je, da psihiatri v tovrstno (kompleksno) razumevanje MOM ne zagrizejo, in celo nočejo vedeti za nezavedno (infantilno) ozadja MOM.

Adut za (partnersko) preživetje z MOM-ovcem je seznanitev z vsemi podrobnostmi MOM – od etiologije (infantilnega vzroka) do vseh značilnosti (in posledic). Razumeti je treba logiko simbolne vrnitev »prvih dogodkov«, ki jih je MOM-ovec doživel kot otrok. Detajlna seznanitev z razsežnostmi (simptomi) MOM omogočijo celostno razumevanje in določeno predvidljivosti ter tolerantnost. Priporočljivo in celo neizbežno je, da svojci (partnerji, starši, otroci) iščejo kar največ informacij o MOM – sodelovanje s psihoterapevtom je t. r. neizbežno. Sorodnikom bo v olajšanje razumevanje dejstva, da bodo v odnosu z MOM-ovcem pričakovali in razumeli, da bodo deležni MOM-ovsek »norosti« (beri: neprijetnega/hipertrofiranega odziva), ne glede na to, kaj naredijo – MOM-ovec jim bo našel »črno za nohtom«, torej neko (nevzdržno) napako, ki jo bo v resnici sam iznašel, »izželel«, izsilil. Vsako besedo, ki jo bodo izgovorili v kakršnikoli malo bolj čustveni situaciji bodo MOM-ovci simptomatsko obrnili po svoje, sebi v prid/korist, torej (v resnici) sebi v škodo (seveda po diktatu nezavednega) – zato, da bodo lahko (v vsakem primeru) podoživljali dramo/jezo iz otroštva – bodisi v povezavi z mamo, ali očetom (ali kašnim »pomembnim drugim«, ki jim je pil kri celo otroštvo). MOM-ovci t. r. vsako malo bolj čustveno napeto situacijo »izkoristijo« za to, da lahko (nezavedno) podoživljajo dogodke, torej dramo iz otroštva (jo simbolno podoživijo); in najbližji (partnerji, ostareli starši, otroci – nekih dolgotrajnih prijateljstev navadno nimajo, ker se hitro skregajo) občutijo ves osebnostni/karakterni (psiho)patos. In za (naj)bližje je to izjemno naporno – ker ne morejo verjeti, da »njihovi« MOM-ovci iz muhe takoj naredijo mamuta, ob najmanjšem konfliktu reagirajo burno, (libidinalno) hiperinvestirano. Sorodniki, predvsem tisti, ki vsakodnevno živijo z MOM-ovcem se morajo zavedati, da so precej omejeni pri vplivanju na te svoje MOM-ovce. MOM-ovce se ne da kar tako spremeniti, ali jim spremeniti mnenje/miselnost. So tako rekoč nespremenljivi/monolitni, čeprav se z leti v svojih ekscesnih/hiperinvestiranih čustvih malce umirijo, ker se na nek način utrudijo oz. izgorijo (naveličajo se svojih/lastnih burnih reakcij). Zato, da ti najbližji (partnerji) sploh preživijo morajo vsaj malo poskrbeti zase, za svoje potrebe, želje in interese. Če sorodniki/partnerji ne ohranijo svoje mentalne/čustvene trdnosti oz. »živcev«, svojim MOM-ovcem nikakor ne bodo mogli pomagati. Izdelati si morajo nek plan, nekakšno strategijo preživetja v življenju/partnerstvu z MOM-ovcem.

Psihiater in/ali/oz. psihoterapevt je – vsaj moral bi biti – tisti, ki MOM-ovcu obzirno pove, da »ni normalen«, torej, da sicer ni klasično bolan, je pa osebnostno/psihično (z)moten. Ta »namig«, četudi iskren in dobronameren, je lahko zelo delikaten in se navadno ne zgodi kar brez zamere, če ne kar izbruhov besa. Zato se psihiatri (in psihoterapevti) izogibajo razlagati MOM-ovcu, kaj v resnici MOM pomeni. V sklopu sporočitve diagnoze oz./in v sklopu psihoterapije je potrebno MOM-ovcu vendarle postaviti neke okvirje/meje, znotraj katerih se naj poskuša vrteti/operirati, se vesti/obnašati. Seveda morajo biti MOM-ovcu posredovana tudi določena znanja o svoji hibi. Vpleteni (predvsem starši/parterji/otroci) morajo svoje meje in zahteve izraziti jasno ter transparentno, najbolje da v sodelovanju s psihoterapevtom/psihiatrom (če ima le-ta sploh še potrpljenje, da se na tak celosten načine ukvarja z MOM-ovcem). Sporočanje diagnoze (z vso spremljajočo razlago) in postavljanje meja je vedno delikatno in za MOM-ovca stresno, saj se (misli pa, da po krivici) počuti kot nor, sam pri sebi namreč močno čuti, da ni nor, in da z njim v bistvu ni nič narobe. In ravno to je največji problem MOM-ovcev. Namreč: svoje »norosti«/»motenosti«/»trčenosti« in napornosti za okolico ne zaznavajo, je ne opazijo. Tudi popolnoma zgrešena, mestoma »psihotičnih« občutja ne prepoznavajo kot »nora«, napačna. MOM-ovec misli in je iskreno prepričan, da je nekaj (če že ne kar vse) narobe z okolico, ne pa z njimi. Svoje »napornosti« mnogi MOM-ovci – vsaj sprva – ne zaznajo (razen, če se potem o tem ne poučijo – čeprav jim obrambni mehanizmi onemogočajo uvida v kruto resničnost njihove »(z)motenosti«). Vpleteni, tisti najbližji sorodniki, ki dnevno živijo z MOM-ovcem, morajo – zato, da se jim ne zmeša, da ne znorijo/izgorijo – z mejami svojega MOM-ovca čim prej »seznaniti« in ga navaditi na »pravila igre (življenja, sobivanja)«. Mnogi MOM-ovci se teh »pravil igre«, iz spoštovanja do svojih najbližjih, sicer tudi skušajo držati, jih spoštovati. Vendar se jim vedno znova dogodi, da njihova (intrapsihična) verzija resnice zmaga – črv jih prelisiči in jim vsili svojo »psihotično« logiko. Vedno znova jih potegne v patos/norost in vedno znova se začnejo prepirati s svojimi najbližjimi (tudi terapevtom ali sodelavci)[1]. Ker gre pri MOM-ovcih za globljo osebnostno/karakterno motnjo, tudi psihoterapija nikoli ni tako učinkovita, da bi se MOM-ovec pozdravil. Pozdraviti se ne more, ker ni bolan, pač pa ima osebnostno oz. karakterno deformacijo/motnjo, ki jim poruši določene kontekste normalnega čustvovanja in določeno vrsto občutkov. Mnogi strokovnjaki (psihoterapevti in psihiatri) svarijo, da so MOM-ovci oz. kar vsi osebnostno (z)moteni pacienti/klienti naravnost idealni za ustvarjanje negativnega kontratransferja pri terapevtu, kar terapevta navadno nadvse izčrpa in lahko izgubi tudi voljo od terapiranja (vsaj dotičnega MOM-ovca). Občasne supervizije so domala neobhodno potrebne – predvsem za neizkušene psihoterapevte/začetnike.

Pri osebnostno (z)motenih ljudeh je (težko, frustrirajoče, stesno) otroštvo tisto, ki jim zagode. Prva (kontinuirana) travma/drama se je MOM-ovcem vgravirala v strukturo osebnosti/duševnosti, celotnega karakterja, in te svoje specifike/anomalije/motnje nikakor ne morejo predrugačiti. Lahko se sicer (zgolj) obnašajo normalno, le njihova notranja občutenja/čustva so na nek način patološka; in včasih prihaja do izbruhov »infantilnih anomalij«, do nekakšnih dekompenzacij, kar pomeni, da se MOM-ovec do določene mere lahko kompenzacijsko normalno obnaša, v dekompenzacijah pa vendarle prihaja na plano njihov potlačen oz. skrivani/prikrivani patos. Fenomen MOM je ravno v tem, da so MOM-ovce vedno na meji, med »milo« nevrozo in veliko bolj nadležno psihozo. Občutenja MOM-ovcem so mestoma resnično »nora«, torej povsem spodletela, napačna – nihče v identični življenjski situaciji ne bi imel takih »groznih« hiper-občutkov, kot oni. Jasno da ne, ker so imeli drugi drugačna, torej normalna oz. »dovolj dobra« otroštva, MOM-ovci pa ne. Mnogi MOM-ovci so bili preprosto zavrženi/zapuščeni otroci, ki celo otroštvo niso čutili topline/ljubezni (staršev) – nekateri so bili celo (tako ali drugače) zlorabljani.[2] Najbolj problematična je odsotna ljubezen matere (pomembno je občutenje odsotnosti ljubljenosti na nivoju otrokove psihične realnosti). Tisti, ki so ponotranjili (starševsko nenehno) grajo oz. krivdo, se v odraslosti tudi (samo)kaznujejo – v puberteti imajo tendence po samozaničevanju, samorazvrednotenju in samopoškodovanju/»rezanju« (predvsem dekleta), ki je seveda posledično.[3] Navadno so zelo problematični otroci, ki so odraščali v reji (pri rejnikih in ne pri starših). Pričakovati je, da takšni otroci najverjetneje niso prejeli dovolj materinske ljubezni oz. le-te niso dostojno občutili (v svoji psihični realnosti); biti ljubljen s strani rejnikov načeloma ne odtehta ljubezni bioloških staršev ali nadomestnih oz. posvojiteljskih (krušnih) staršev. Največji problem za razvoj mentalnega zdravja je namreč manko oralne matere – torej matere, (libidinalno) doživete oz. »prejete« v oralni fazi psihoseksualnega/libidinalnega razvoja. Nekateri MOM-ovci – ne vsi – imajo (zato) tudi samomorilne ideje/tendence in izjemno nizko samopodobo/samovrednotenje; jasno, ker jim nihče ni dajal priznanja, jih hvalil, jih ljubkoval in ljubil. Če se otrok (bodoči MOM-vec) obrambno/refleksno zateče v samohvaljenje (navadno se to naredi fantom) in se na ta način reši, kasneje (v odraslosti) dobimo klasičnega patološkega narcisa, ki se ga mirno lahko uvrsti med MOM oz. OM.

Zdravljenje mejne osebnostne motnje ne nastopi kot neizbežna nujnost, pač pa je odvisno od izraženosti tovrstne motnje. Mnogi MOM-ovci sploh niso zdravljeni, saj niti ne vedno, da so »(z)moteni« (nekateri lahko celo refleksno – v spletu nekaterih obrambnih reakcij – razvijejo veliko samozavest). Do zdravljenja (bodisi psihiatričnega ali psihoterapevtskega) lahko pride, če posameznik s to motnjo sam ugotovi, da ne zmore več normalno funkcionirati v vsakdanjih situacijah in da so oteženi odnosi z drugimi ljudmi, ali pa so nekateri simptomi preočitni (npr. depresija, anksioznost, tesnobnost, agresivnost …) Odločitev posameznika z (mejno) osebnostno motnjo za zdravljenje nastopi redko, saj ti ljudje pogosto niso kritični in prej vidijo problem pri (vseh) drugih ljudeh in/oz. okolici kot v svoji osebnosti, svojem obnašanju, občutkih, čustvih. A prav lastna motivacija omogoča uspešno zdravljenje. Velikokrat pristop k zdravljenju spodbujajo bližnji ljudje, s čimer želijo osebi z mejno osebnostno motnjo zagotoviti kvalitetnejše življenje.

V kolikor je motnja zelo izražena in so odzivi posameznika nevarni za njegovo (normalno) življenje in zdravje ali pa zdravje drugih ljudi, psihiatri v zdravljenje vključujejo tudi zdravila/tablete (od antipsihotikov, stabilizatorjev razpoloženja, da klasičnih antidepresivov). Vsekakor pa pravo in učinkovito »zdravljenje« – torej predrugačenje – predstavlja (pogovorna) psihoterapija. Preko nje posameznik z mejno osebnostno motnjo lahko vsaj delno ozavesti in interpretira svoja čustva/občutke in celo vedenje. Občutke je treba »avtosupervizijsko« (kritično) motriti, jih »ogledovati« –  v smislu kakšna so, zakaj nastopijo in tudi, kaj to pomeni za druge ljudi, katerim so namenjena. S tem se spodbuja kritičnost, kar omogoči postopno spreminjanje/razgrajevanje takšnih odzivov in samih občutenj. V mislih imamo razvijanje t. i. čuječnosti (samozavedanja). Psihoterapija – če je psihoanalitično naravnana – prav tako pomaga odkrivati (nezavedne) vzroke, ki so privedli do te motnje. Ravno ti nezavedni vzroki so, torej ostanejo – v klasičnem medikamentoznem oz. psihiatričnem zdravljenju –  povsem skriti, za prizadetega neznani. Ker so vzroki potlačeni, torej nezavedni in – če ni učinkovite psihoterapije – nerazgrajeni, imajo na posameznika tako fatalen vpliv.

Kaj reči ob koncu tega zapisa?! MOM – in ostale osebnostne motnje – nikoli ni in ne more biti čista diagnostična kategorija. Psihiatri, ki tako radi diagnosticirajo, (»naspol«/»polovičarsko«) vedo, da je oseba lahko fiksirana na oralni fazi – v tem primeru dobimo antisocialno/disocialno OM, ki ima probleme s (socialno) prilagoditvijo (in optimizmom oz. življenjsko vedrino). Če je fiksirana na analni fazi, dobimo obsesivno-kompulzivno oz. anankastično OM. Fiksacija na falični fazi, pa pomeni histrionično osebnostno motnjo. Vendar je to resnično polovičarsko poznavanje psihoanalize oz. »vpliva(nja) otroštva na odraslost«, torej na osebnostne (karakterne, duševne) motnje. Problem npr. histrionikov in/oz. patoloških narcisov ni kar nekakšna fiksacija na falični fazi, kar pomeni veliko tekmovalnost, pač pa vselej tudi deficit v Nadjazu, kar je problem manjka oz. šibkosti ojdipskega očeta. Nepravilno razrešen Ojdip fatalno zaznamuje oba spola. Moški postanejo na ta način moralno nerazsodni, ženske pa v tem primeru – v objemu zavidanja penisa – pogosto zapadejo v možatost, faličnost.

[1] Nekateri MOM-ovce se hitro (sistemsko) invalidsko upokoji, kljub temu, da ni nič narobe z njihovim intelektom in s šolanjem pridobljenim znanjem – problematični so predvsem na ravni odnosov (s sodelavci); v tem kontekstu je aktualen mobbing (MOM-ovci »se krasno znajdejo« v vlogi žrtve mobbinga, ali pa napadalca).

[2] V grobem ločimo tri vrste zlorab: fizična, čustvena in spolna.

[3] Samopoškodovanja so pogosto tudi posledica spolnih zlorab – največkrat samoočitka, da je bilo med spolno zlorabo na trenutke (za Ono) prijetno (Nadjaz v času spolne zlorabe še ni bil formiran). In ko se Nadjaz med puberteto dokončno formira – ima pa dostop do (potlačenega) spomina – lahko zahteva samokaznovanje (»rezanje«), ki za (bovšo) žrtev spolne zlorabe pomeni olajšanje, sprostitev, celo užitek.