(Psiho)Analiza povojnih pobojev – II. del

Glede na to, da sem kritiziral film »Rudar« (v povezavi z dogodki, ki so se zgodili leta 2009), ki se je zgolj posredno dotikal povojnih pobojev v Hudi jami, sem dolžan javnosti posredovati moj »pogled« (interpretacijo) na povojne poboje – ker sem bil na zelo grd način izzvan, na Twitterju. Zelo nerad  se spuščam v tematiko povojnih pobojev, saj cel kontekst »debate« – tudi moje – označujem kot škodljivo in nepotrebno »mešanje dreka«.  Seveda pa znam biti še kako močan na tem področju – teoretsko/psihoanalitično in filozofsko.

Ker sem tudi osebni svetovalec in nemalokrat (tudi) družinski/zakonski (psiho)terapevt parom/zakoncem močno odsvetujem kakršnekoli »poglobljene pogovore« o njunem kroničnem »nestrinjanju«. Svetujem približno takole: »Dol se dajta! Samo ne se (spet) pretirano poglobljeno pogovarjati!« Odnos »kdo bo koga« pogosto vodi v kronične prepire, vojno med zakoncema/parnerjema in posledične ločitve. Paradigmatsko identična situacija je na slovenskem političnem prizorišču, kadar so na tapeti povojni poboji. Javna oz. politična debata o povojnih pobojih Sloveniji/narodu izjemno škodi! In desnica je tista, ki bi se morala zavedati, da je ta tema (povojni poboji) tabu, in vsakršnemu tosmernemu tematiziranju se velja ogniti, nikakor pa ne iskati političnih koristi od te teme. Tematiziranje povojnih pobojev je nespodobno lajšanje duše tistih, ki bi na vsak način radi našli – ljudem dopovedali – svojo (zelo subjektivno) RESNICO. Objektivne resnice t. r. NI!

V isti sapi je treba dodati, da so npr. Nemci sami spoznali/uvideli, da se nad revanšističnim masakrom, ki so ga sami kot narod doživeli od zaveznikov po končani vojni, nekako nimajo pravice pritoževati. In nemški narod je trpel – npr. posiljenih je bilo na desettisoče žensk … Tudi francoski kolaboranti so jo še huje odnesli kot slovenski, pa so njihovi potomci (modro) tiho, kar se nekako zavedajo in priznavajo, da so bili njihovi predniki na napačni strani … Slovenska desnica pa še kar »drek meša«!

Situacija je v Sloveniji (in podobno je v bivših jugoslovanskih republikah) »malce« drugačna kot v Franciji – zato, ker se je na področju (bivše) Jugoslavije med 2. svetovno vojno oz. »skozi« NOB zgodila še socialistična revolucija, ki se je po 45-ih letih izjalovila. Smrtna zamera desnice, da smo v Sloveniji/Jugoslaviji imeli socializem oz. totalitarizem (zaradi NOB), je tako močna, da nezavedno pritiska na svoje politične aktivisti. Domobrance bi se rado rehabilitiralo ravno zaradi spodletelosti socializma in totalitarizma (ki ga je prinesla NOB) – z desno politično motivirano pretvezo, da so domobranci (in RKC), torej kolaboranti, prestopili na stran okupatorja/Hitlerja zato, ker so bili proti socializmu, proti socialistični revoluciji. In natančno na tej točki je desnica kiksnila! Podobne tendence imajo na Hrvaškem, kjer bi nekateri radi rehabilitirali ustaše. V Srbiji so tendence po rehabilitaciji četnikov ...

Dikcije, ki jih na perverzen način vendarle uporabljajo tisti, ki ta »drek mešajo«, za nameček še dražijo/izzivajo (levičarje), saj temeljijo na t. i. trdih označevalcih, ki napadajo srca/čustva: »nedolžne žrtve«, »dojenčki«, »otroci«, »ostareli«, »ženske«  … V vojni se je marsikaj hudega res dogajalo – »poživaljen« ni bil samo okupator s svojimi kolaboranti, pač pa so bili posledično (zaradi okupatorjevih vojnih grozot in ker je bila vojna) »poživaljeni« tudi partizani … Moralni standardi so zvodeneli ...

Kar se tiče žensk: v Hudi jami so našli ženska lasišča (kite), ki se sedaj »veselo« (beri: sadomazohistično razkazujejo povsod, kjer je to mogoče, v tihem upanju, da bo desnica s to perverzno ekshibicijo prišla do kakšnih političnih koristi). Res je, 21 žensk je bilo zakopanih v Hudi jami – verjetno je večina njih hrvaškega porekla. Ustaši so se preko doline Save in Savinje, preko Zidanega mosta umikali – tudi iz otroških taborišč Jastrebarsko, Sisak in Stara Gradiška, kjer so ravno »paznice« slovele po svojem sadizmu do otrok. Torej bi znale biti tudi ženske »krive« za svoja kolaboracijska »hudodelstva«. (Samo v Jastrebarskem je umrlo okrog 1500 otrok! »Zbirališče« v Sisku je prav tako slovelo po ženske sadizmu do otrok; v Sisku je umrlo preko 1000 otrok …) https://www.portalnovosti.com/natasa-matausic-u-sisku-je-bio-pravi-ustaski-djecji-logor

https://sh.wikipedia.org/wiki/Logor_Jastrebarsko

http://www.mddsz.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/8280/

Iz psihoanalitičnega vidika pa bi se dalo reči še tole – in dobro si je to zapomniti: ženske so bile v (vseh) povojnih pobojih (delno verjetno tudi  v Hudi jami) ubite (tudi) zato (torej mimo eventualne hudodelske krivde), da so moški (t. r. »lastniki«) teh žensk – ob svoji simbolni kastraciji (beri: likvidaciji) – še bolj trpeli. Oz: bolj kot so ti moški kolaboranti v postopku likvidacije trpeli, večji je bil sadistični užitek likvidatorjev. Torej: ženske (in otroke/mladoletnike) so med in po vojni ubijali tudi (ali celo predvsem) zato, da so besni likvidatorji v postopku/procesu likvidacije še bolj sadistično uživali. Besnost revanšističnih likvidatorjev je imela po vojni seveda enormne (in »refleksne«) razsežnosti. Moralni standardi so bili zaradi doživetih vojnih grozot popolnoma dezorijentirani. Doživljati grozote vojne štiri leta in potem čez noč preklopiti na »premirje« oz. »konec vojne« , je – glede na to, da govorimo o človeku oz. ljudeh/moški – absolutno nemogoče. Vsak dober poznavalec človekove duševnosti (npr. Freud, ki je živel v tistem predvojnem času), bi lahko že pred nastopom II. svetovne vojne napovedal, da se bodo po končani vojni, zgodili povojni poboji (in posilstva, tudi kraje tuje lastnine/dragocenosti). V (vseh) vojnah se (vselej) dogajajo grozote, ki na neizbrisljiv način zaznamujejo duševnost akterjev/vojakov in tudi »pasivnih« opazovalcev/civilistov. Moralni standardi so porušeni, dezorijentirani – Nadjaz postane invaliden. Problematična je predvsem moška duševnost, ki ima v nezavednem vgravirano kastracijsko bojazen in nanjo vezan agon/konflikt/borbenost, ki se v vojnah odraža ravno v agresivno-sadističnem revanšizmu. (Problematičen je seveda tudi ženski sadizem.) Še tako močan Nadjaz, ne more ukrotiti »thanatičnega« dela (»testosteronske«) agresivne živalskosti, bivajoče v Onem. Povojni poboji navadno eskalirajo do enormnih razsežnosti tudi zato, ker so najbolj krvoločni tisti »aktivni udeleženci« (borci/vojaki), ki imajo v svoji (nezavedni) strukturi duševnosti vgravirane največ psihopatije/psihopatskosti. Aktivirani so številni obrambni mehanizmi, ki razvrednotijo vpliv Nadjaza. Prav psihopati so bili psihično prikladni za likvidacije, in verjetno so se kar sami javljali za likvidatorje. Po »narodnem herojstvu« so v vseh vojskah/vojnah blesteli ravno psihopati – in to zato, ker pri njih Nadjaz nima nobene veljave, ker ga t. r. ni oz. je šibek. Agresivno Ono v svojem revanšistično-sadističnem pohodu nima t. r. nobene opozicije v Nadjazu. Opozicijo mu predstavlja kvečjemu »načelo realnosti«, v tem primeru vojaški ukazi nadrejenih. In če so le-ti »ohlapni«, si revanšistična agresivnost sadistično še lažje utre pot do udejanjanja.

Poseben problem je tudi sugestivnost oz. sugestibilnost »sodelujočih« (pri likvidacijah). Slepo uboganje ukazov – še posebej vojaških – je pač nek fenomen (in svojevrsten problem) človeške duševnosti, ki ga je ravno zaradi grozot, ki so jih sicer zagrešile starešine/oficirji (predvsem v koncentracijskih taboriščih), po vojni proučeval psiholog Stanley Milgram, izhajajoč ravno iz fenomena nacističnega »specialista« (za »dokončne rešitve«) Adolfa Eichmanna, ki je »povelja svojih nadrejenih v taborišču 'samo' izvrševal«, in bil (ne)posredno kriv za smrt na tisoče Židov.

Pri »mešanju dreka« je manifestni bes desnih osredotočen na »tiste(ga)«, ki je/so izda(ja)l(i) povelja za povojne poboje, torej vojaški/politični vrh, torej Tita (s katerim so tako ali tako v negativnem transferju). Kot je splošno (zgodovinsko) znano, je Tito 14. maja 1945 res izdal dve (»telegramski«) povelji, ki pa sta imeli zavezniško konotacijo. Že sredi II. svetovne vojne (moskovska in teheranska konferenca), še bol pa proti koncu (jaltska konferenca) so se zavezniki okvirno dogovorili, kako se bo ravnalo z vojnimi ujetniki. Dogovor je bil, da se bo po vojni – zavezniki so predvidevali, da bodo vojno zmagali – ujetnike vračalo v države, kjer so ujetniki kot vojaki delovali, se vojskovali. Apel pa je bil očitno »lebdeči« in nedefinirani – v smislu, da se jim naj »tam«, v dotičnih državah »sodi«. (Niso pa opredelili, kako se naj jim sodi.) Detajle (vojaških) »sodb« (»hitrih sodišč«, »trojk«) pa so očitno kreirale te »prizadete« države, tamkajšnje vojaško in/oz. politično vodstvo, oz. »operativci« (seveda vsak na svoj način – najbolj po diktatu svojih nezavednih in predzavestnih procesov in deformiranim moralnimi standardi).

Kolikor je znano, je Tito »ukazal«, da »se ujetnikov ne sme pobijati«. V drugem delu ukaza/povelja pa je sledilo dopolnilo: »Morate jim soditi,« le kako drugače kot na »hitrih vojaških sodiščih«, znamenitih »trojkah«. In »operativci«, torej revanšistični sadisti (likvidatorji z deformiranimi moralnimi standardi, t. r. brez Nadjaza), med katerimi je verjetno mrgolelo »nekontroliranih« psihopatov so se »znašli po svoje«. Jasno in pričakovano so podlegli revanšistični agresivnosti, sadizmu in »nepisani/tihi sugestiji zmagovalcev« – mnogi tudi osebni psihopatiji (deformirani moralni standardi pa so tako ali tako posledica vsake »prave« vojne). Koliko obrambnih mehanizmov je bili v likvidacijah udeleženih (in kateri) je zamudno razlagati v tako kratkem tekstu. Treba pa je reči, da je vsak ubit vojni ujetnik imel tudi svojega realnega predhodnika. Likvidatorji so bili aktivni borci, udeleženi v številnih bitkah, v katerih so že prej ubijali okupatorske vojake (in kolaboracioniste). Drugače rečeno: skozi proces projekcije so vojni ujetniki (za zmagovalne partizane, še posebej pa za likvidatorje) postali (libidinalno) hiperinvestirani simbolni zastopniki tistih (realno doživetih in »občutenih«) okupatorskih vojakov (in kolaboracionistov), ki so (jim) med vojno pobijali sotovariše, družine, znance, prijatelje, sorodnike ...

Povojni poboji so seveda (po psihoanalitični percepciji popolnoma pričakovano) ušli iz nadzora – to verjetno ni težko priznati komurkoli (tudi Janezu Stanovniku ali Titu Turnšku ne). Verjetno se niti ne da reči, da se je ubijalo »ker vse vpreg«. Zagotovo pa »na terenu« ni bilo vse »pod kontrolirano«. Le kako bi bilo?! Vsakega »narodnega heroja« (beri: psihopata ali pa upravičenega revanšista) se pač ni dalo imeti pod kontrolo. In vsak likvidator je v vsakem kolaborantu (nezavedno/simbolno) videl najhujšega vojnega zločinca; polege tega je popolnoma mogoče, da je vsaka žrtev povojnih pobojev (vsaj tista v Hudi jami) morda/verejtno/zagotovo imela na vesti vsaj nekaj smrtnih žrtev (partizanov, civilistov, zaveznikov). Zagotovo se pri povojnih pobojih ni držalo nikakršnih »ženevskih konvencij«, tudi zaradi dezorientiranih (Nadjazov(sk)ih) moralnih standardov. (Partizansko vojsko so sestavljali delavci in kmetje, ne pa vojaki, ki bi se šolali na vojaških akademijah!) In marsikateri žrtvi povojnih (ali medvojnih) pobojev se je verjetno zgodila (neizbrisljiva/nepovratna) krivica – kar pomeni, da je za svojo blago in nevpadljivo in neškodljivo kolaboracijo plačala kar s svojim življenjem. V vsaki vojni se dogajajo krivice, to drži, in to je (kljub »ženevskim konvencijam«) neizbežno! Vendar je povsem nemogoče z današnjimi kulturnimi/moralnimi vatli/normativi/standardi motriti (ocenjevati/vrednotiti) povojne poboje (in bratomorno vojno) – še posebej ne, če se v »razpravo« stihijsko/nekontrolirano vmešajo politično kontaminirani/motivirani »razpravljalci« ali celo »decision-makerji« ala Jože Dežman …

Bistvo in poudarek mojega »pisanja« (teoretičnega razglabljanja) je v tem, da  je nemogoče razumeti sadistični revanšizem nekoga, ki se je t. r. sam ponudil za likvidatorja ali pa za v »trojko« (v »hitrih vojaških sodiščih«), glede na to, da je sam prej v okupatorskem masakru morda izgubil vso družino, sorodnike, prijatelje, soborce, sotovariše, doživel »živčni zlom« in moralni kolaps … Ne smemo pozabiti, kako so slovenski ujetniki npr. v begunjskih zaporih – potem, ko so (z)vedeli, da bodo kot talci likvidirani – z nohti v zid »vkraspali«/»vgravirali«: »Maščujte nas!« Nemogoče je – ker je tako agresivna/živalska (»thanatična«) moška duševnost –, da, po doživetih vojnih grozotah, ne bi bilo povojnih pobojev, v katerih bi zmagovalci pobijali/likvidirali poražence. Nemogoče! Takšna je pač človekova, torej moška duševnost!  Tudi zato se povojnih pobojev ne da obsojati na takšen način, kot bi danes, v mirnodobskem času, obsojal nekoga, ki bi pobil toliko in toliko ljudi. In slovenska (politično motivirana) desnica, tega noče dojeti! V Kučanu (nezavedno-simbolno) vidi Tita, levičarji so (nezavedno-simbolno) prepoznani kot partizani (ki ubijajo nedolžne civiliste, domoljube/domobran(c)e) … Leva politika je stihijsko (simbolno-nezavedno) prepoznana kot tisti totalitarni režim prejšnjega (real-socialističnega) sistema, zaradi katerega se je po vojni pri nas (v Jugoslaviji) »slabo živelo« … Zagata je toliko večja, ker levica včasih za nameček še resnično postopa tako, kot se je postopalo v bivšem »Jugo-sistemu«. (Kulminacija leve norosti pa je, da si »podmladek« še prizadeva za vpeljavo nekakšnega »demokratičnega socializma«.) Zloglasni »verbalni delikt« sedanja levica (asociativno) označuje kot »sovražni govor«, drugače/kritično misleči s(m)o izolirani iz/od vseh državnih medijev (ki so trenutno levi) … Karma slovenskega naroda je bratomorna in povsem avtodestruktivna … Zato, da bi se morda vendarle zgodil »rehel« uvid, vsaj pri nekaterih »dovolj pametnih« desničarjih, sem spisal ta tekst (v dveh nadaljevanjih).

PS: V tem mojem »mešanju dreka« nisem tematiziral medvojnih pobojev tistih žrtev, ko so bile posledica revanšistično zavistnih »hlapcev Jernejev« (beri: »izkoriščanih« revežev) v povezavi s »kralji na Betajnovi« (beri: »izkoriščevalskimi« bogataši). Problem konteksta »vaških straž« (v povezavi z »grozečo« socialistično revolucijo), se v moje pisanju (analiziranju, interpretiranju) neposredno nisem dotikal, čeprav je to tudi boleča rana (in »očitek«) sedanjih desničarjev.

Zadnje objave
Motnje hranjenja – 4. del
Motnje hranjenja – 3. del
Motnje hranjenja – 2. del
Motnje hranjenja – 1. del
Podkast na YouTube (Roman Vodeb)
Najbolj obiskano
1
Ojdipov kompleks (in oče)
2
Motnje hranjenja – 4. del
3
Maja Smrekar in njena zoofilija
4
Ženske, ki se dobro dol dajejo
5
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
Sorodne vsebine
Ojdipov kompleks (in oče)
Motnje hranjenja – 4. del
Ženske, ki se dobro dol dajejo
Tesnoba/tesnobnost (anksioznost) in nezavedno – 2. del
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del