Nekaj (psiho)analize povojnih pobojev – I. del

Upal sem, da mi nikoli ne bo treba tematizirati povojnih pobojev, pa jih – zaradi kanonade na Twitterju (in filma »Rudar«) – očitno moram. T. i. »ljubitelji povojnih pobojev« ala Jože Dežman ne morejo brez tega svojega simptomatskega – oprostite izrazu – »mešanja dreka«. Iz psihoanalize je znano, da »pacient ljubi svoj simptom bolj kot samega sebe« – in ta »ljubezen do simptoma« je seveda NEZAVEDNA. Dežmanu bi se sesul svet in jedro njegove identitete, če ne bi smel več »mešati dreka«, torej tematizirati povojnih grobov/pobojev … O Dežmanu in njegovem spodletelem intervjuju z Možino sem svoje povedal – jasno, skozi psihoanalizo.

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/407792/dezman-in-njegovo-nezavedno

Pri nas v Trbovljah imamo enega najbolj zagrizenih titoistov (beri: ljubiteljev Tita). Uganite, kdo je (posledično) v Trbovljah največji janšist?! Jasno: njegov sin! In ta sin dotičnega titoista se nezavedno maščuje očetu – bog-ve-zakaj – in navija za Janšo/SDS natančno zato, da (nezavedno) poračunava z očetom, da ga jezi, sam pa pri tem sadistično uživa. O politiki (o Janši/SDS, desnici-levici) seveda nima pojma! Nekaj podobnega se dogaja Dežmanu (in še komu).

Obujanje kalvarije okrog povojnih pobojev v teh časih, ko je minilo že več kot tri četrt stoletja od nesrečnih dogodkov, je popolnoma iracionalno in nesmiselno – po svoje nelogično. (Logika seveda obstaja, a ima nezavedno ozadje, ki ga bom skušal razkriti v nadaljevanju). To desno »mešanje dreka« v resnici nikomur ne koristi; najbolj pa so v celi zgodbi usrani tisti, ki drek mešajo. Pa vendar to počnejo še naprej, še z večjo sadistično (morda celo sadomazohistično) vnemo kot pred 30-imi leti. In »mešanje dreka« je simptom, ki je vreden interpretacije. Psihoanaliza je edina, ki je sposobna nekaj interpretativnega na to temo povedati.

Zagotovo je to »mešanje dreka« (beri: tematiziranje povojnih pobojev) nezavedno motivirano. To pomeni, da obstaja nek nezavedni vzrok (ali pa več njih), okrog katerega se strukturira ves ta desni fanatizem. Zagotovo igra pomembno vlogo pri tem »mešanju dreka« svojevrsten sadizem, ki je uperjen proti levici. Kronična politična poraženost slovenske desnice je zanje očitno tako boleča (po svoje tudi upravičena), da niso sposobni skloniti glave in se umakniti (v opozicijo) ter se politično truditi še naprej.  Bolečina je toliko večja, ker je jasno, da je komunizem/socializem propadel – desnica pa ima iluzijo, da se bo prebila do korita moči in oblasti, ta preobrat pa se nikakor ne zgodi. Frustracija je toliko večja, ker se ve, da je sedanji levi režim naslednik totalitarnega režima v »železnih časih«, in tudi metode, ki se jih še vedno polašča aktualna levica, smrdijo po totalitarnosti oz. brezopozicijskem enoumju. Desnica pa se v svoji politični stiski afektivno (in čustveno ter popolnoma iracionalno) oklepa vsakega (domnevnega) aduta – in v tej svoji politični agoniji se nespametno oklepa tudi povojnih pobojev, ki so bili – tako je bilo pred leti videti – kot tema že zdavnaj »pase« (preživeto).

V svojem nespametnem prizadevanju jih je zavedla tudi ponesrečena in medijsko ter politično prenapihnjena izjava bivšega predsednika Danila Türka o povojnih pobojih v Hudi jami kot »drugorazredni temi«.

Desnica ima kot politična opcija bistveno več adutov, s katerimi lahko premaga aktualno levico, le hierarhično pravilno se jih mora zavedati. V svoji politični borbi (za oblast) pa mora tudi dojeti, da povojni poboji niso tema, s katero se lahko politično okoristijo – le dušo si lajšajo. Še več: tovrstno »mešanje dreka« bo sedanjo – tako profilirano – desnico pahnilo povsem na margino. Zato bi aktualna desnica – zato, da bi politično zaživela in bila konkurenčna za sestavo vladne koalicije – rabila temeljito transformacijo. Ideološka fiksacija na povojnih pobojih bo desnico dokončno ohromila, narod pa medsebojno skregala na smrt.

Zakaj je treba opustiti tematiziranje povojnih pobojev, osebno ne vidim le v tem, da bo narod še bolj medsebojno sprt, pač pa v nezavedni podstati (nezavednem vzroku) mešanj tega dreka. Dejstvo je, da »kosti« – npr. tiste, ki so zakopane v Hudi jami (rov Barbara pri Laškem) niso tiste – ki bi klicale po »prekopavanju« in »urejanju« (grobišča). Glavni protagonist odkopavanja Hude jame so živi ljudje – bolje rečeno: desno opredeljeni politiki (in njihovi volivci). Ti si lajšajo dušo in si dajejo sadističnega (morda celo sadomazohističnega) duška.

Jože Dežman, ki sem ga psihoanalitično že seciral/razgalil in fingiral na nezavedno jedro tega njegovega simptomatskega početja (odkopavanja kosti in urejanja grobišča). Vse to sedanje »prekopavanje kosti« je torej »težava«/pobuda živih (sedaj živečih) ljudi, nikakor pa ne samih žrtev povojnih pobojev. Banalno rečeno: žrtve niso tiste, ki bi zahtevale svoj pokop; verjetno tudi nobena žrtev, ki je bila likvidirana pred več kot 75 leti, ni svoji zadnj poti od svojih likvidatorjev zahteva dostojnega pogreba/pokopa. Problematično nergavi so torej živi – oni imajo problem s kostmi; oni se morajo pomiriti. In če bi šlo za nekakšne moraliste ali celo modrece (problematične znajo v teh kontekstih biti tudi bolestno sočutne ženske), bi bil apel po dostojnem pokopu (po 75 letih) še nekako logičen. Tako pa so glavni pobudniki »dostojnega pokopa« politiki (v tem primeru desni). Skupni imenovalec, ki je v največji korelaciji z zahtevo po »dostojnem pokopu« je torej desna politična opredeljenost. V celotni kalvariji povojnih pobojev je perverzno ravno to, da protagonisti iščejo politične koristi od svojih zahtev po »dostojnem pokopu«. (Ostalo olepševalno natolcevanje je krinka/fasada/kamuflaža!) Svojci žrtev – ki bi si za nameček hoteli še oprati krivdo s svoje rodbine – so seveda tudi motivirani za »dostojni pokop« (vendar je tudi njihova motivacija predvsem nezavedno koncipirana).  Desnim protagonistom v resnici ni mar za žrtve in za tri-četrt stoletja stare kosti – muči jih »nekaj nezavednega«. Kaj vse se gomili v nezavednem političnega protagonista – beri: (simptomatskega) »ljubitelja povojnih pobojev« – je težko (dokončno) reči.  Zdi se, da je pomembno tudi (po)tunkanje – in to v greznico – svojih političnih nasprotnikov. Desničarji bi radi skozi tematiziranje povojnih pobojev »umazali« svoje leve politične nasprotnike in se na ta način (na volitvah) prebili do koalicijskih koritov/stolčkov moči in oblasti … (A so se zakalkulirali/ušteli.) V ortodoksni psihoanalizi bi se dalo reči, da gre pri tematiziranju povojnih pobojev za (klasičen) upor proti očetu – v smislu: "Oče nas je kaznoval, sedaj se mu bomo uprli!" Če bi desnica prišla na oblast, bi morda v trenutku prekinila s tematiziranjem povojnih pobojev, razen če bi skušala dokončno simbolno kastrirati svoje (leve) politične nasprotnike.

Pri desnici je v njenem političnem besu zaznati tudi (nezavedno) »dopovedovanje«, da se je v Sloveniji po II. svetovni vojni slabo živelo ZATO, ker se je med NOB zgodila (še) socialistična revolucija. In ne nazadnje: rehabilitirali bi radi svoje politične predhodnike, torej domobrance in kler/RKC oz. konservativce … Zato je po svoje zelo legitimna teza nekaterih – predvsem tistih iz borčevske organizacije – da v resnici ne bi smelo biti nobene (povojne) SPRAVE, med levimi in desnimi oz. domobranci in partizani. S spravo so desnici zrasli apetiti; kar čez noč bi radi domobrance (in RKC) oprali kolaboracijske krivde. To pa ne gre – tudi zato ne, ker cel svet ve, kdo je bil v II. svetovni vojni na strani dobrega in kdo na strani zla. Domobranci (in RKC) so bili – kljub temu da so prestopili na stran okupatorja (zgolj) zato, ker so se bali socialistične revolucije – na strani zla! In tega dejstva se ne da pozabiti in kar izbrisati iz zgodovinskega spomina.

Zadnje objave
Motnje hranjenja – 4. del
Motnje hranjenja – 3. del
Motnje hranjenja – 2. del
Motnje hranjenja – 1. del
Podkast na YouTube (Roman Vodeb)
Najbolj obiskano
1
Ojdipov kompleks (in oče)
2
Motnje hranjenja – 4. del
3
Maja Smrekar in njena zoofilija
4
Ženske, ki se dobro dol dajejo
5
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
Sorodne vsebine
Ojdipov kompleks (in oče)
Motnje hranjenja – 4. del
Maja Smrekar in njena zoofilija
Ženske, ki se dobro dol dajejo
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del