Zaradi precej nedolžnega 3-minutnega videa/"vloga" (v katerem sem psihoanalitično razlagal razlike med spolom v povezavi z generalmajorko, novo načelnico Slovenske vojske Alenko Ermenc), so mi blokirali dostop do svojega FB-profila (za 1 mesec). Zato se bom tudi malo iz principa razpisal o psihičnih razlikah med moškimi in ženskami. V skladu z mojimi več kot 20-letnimi prizadevanji, da bi ljudem psihoanalitično razložil bistvo in jedro psihičnih razlik med spoloma, sem – na nenehno prigovarjanje in prošnje – razložil, v čem imam (psihoanalitične) pomisleke glede povišanje Alenke Ermenc v generalmajorko in posledično imenovanje za načelnico Slovenske vojske. Zdi se mi, da je moralno prav, da Slovenijo posvarim in poučim, zakaj in v kakšen smislu ženske v kritičnih momentih ne znajo (po)vleči ustreznih potez. Ženske odločitve, ki bi morale imeti – ker bi situacija terjala – falično podstat, imajo bistveno drugačno nezavedno ozadje iz katerega izhajajo ženske odločitve. Teza, da ženska »nima jajca« v prenesenem pomenu pomeni natančno to, kar želel povedati v tem poučnem, vendar cenzuriranem 3-minutnem videu/»vlogu«. Tale moj blogarski zapis pa je namenjen širšemu pojasnilu celega psihoanalitičnega konteksta.

https://www.youtube.com/watch?v=Q5CEWCnMrIk&t=29s

Načeloma laiki, ki niso seznanjeni z bistvom psihoanalize, ne morejo štekati, osnovne moje oz. psihoanalitične teza, da ženske niso primerna ne za vojaški, ne za policijski poklic. Tudi na vodilnih položajih, kjer je treba »riniti« in (po)vleci »testosteronske« poteze, se ženske načeloma ne znajdejo tako dobro kot (nad)povprečni moški. Spotika jih sočutje in še nekatere tipično ženske poteze, ki imajo esencialno jedro v kastracijskem in/oz. Ojdipovem kompleksu, ki je glede na spol, radikalno različen. Povprečne ženske (in levo-liberalni laiki, tudi intelektualci) vsega tega psihoanalitičnega konteksta ne morejo razumeti, če niso psihoanalitično teoretsko podkovani  – v pravo smer lahko ženske intuitivno sklepajo zgolj, če skušajo sebe videti v vlogi kakšne vojaške ali policijske poveljnice ala Alenka Ermenc (ali policistka Tatjan Bobnar, ki jo bi feministke rade videle na čelu Policije). Ker: »Ženska rabi gospodarja!« kot bi rekel Rugelj (in Freud) - zato, ker je kot deklica doživela (vsemogočnega) očeta (kot večvredno bitje s penisom).

V človekovi psihični realnosti obstaja sfera nezavednega, ki je primarna (zavest je sekundarna) – Lacan jo je imenoval »realno realno«. Freudu je nezavednim procesom dal ime »primarni proces(i)«; in ti primarni nezavedni procesi imajo SIMBOLNO konotacijo, logiko. Simbolni jezik/red predstavlja bistvo človeške psihe; in človek je za te svoje simbolne procese t. r. (zavestno) slep. Budnost oz. vsakdanjo, dnevno doživeto realnost moramo prebrati tako kot sanje, če hočemo o človeški psihi, ravnanjih in celotni družbi (z)vedeti kaj bistvenega.

Kaj hočem povedati?! To, da imata moška in ženska psiha pod zavestjo, torej v nezavednem še eno drugo, torej bistveno realnost, ki laikom in intelektualcem, še posebno ženskam, ki so pristašice feminizma, popolna neznanka. Ženske, ki se pristanejo oz. (ne)znajdejo v faličnih poklicih, ali funkcijah, kakršna je v vojska ali policija, morajo aktivirati znamenito ojdipalno ZAVIDANJE PENISA, ki je seveda nezavedno. Drugače povedano: prava vojakinja/policistka je lahko (od žensk) kvečjemu lezbijka – ker: lezbijka bi se, prav zaradi zavidanja penisa, vendarle lahko znašla v kritičnih (in stresnih) situacija, kjer je treba falično/testosteronsko ukrepati, sprejemati ustrezne odločitve, ukaze/povelja. Normalna ženska je – milo rečeno – (popolnoma) neprimerna za falične poklice oz. funkcije – npr. poveljniške, kakršne so v vojski/vojni. V atipičnih kritičnih oz. napetih (in stresnih) situacijah, ki jih v vojski/vojni (in policiji) ne manjka – znajo ženske (po)vleče popolnoma napačne poteze/ukaze/povelja. S svojimi, neadekvatnimi in čisto drugačnimi potezami/ukrepi/povelji/ukazi, kot jih bi (po)vlekel običajen moški, so lahko ženske (kot poveljnice) družbeno škodljive, torej na nek način nevarne. V vojnem stanju lahko takšne ženske – na takšnih (vodilnih) položajih – s svojo feminilno psiho požene v smrt na desetine vojakov in posledično postavijo pod vprašaj varnost države/naroda. (In ne pozabimo, da imamo v Evropi begunsko krizo in tudi ozemeljske spore s Hrvati.)

Ženska ima, zardi narave kastracijskega kompleksa, ki je sestavni del »Ojdipa«, afiniteto do pretiranega sočutja. Ženskam se (npr.) begunci smilijo in znajo biti v strategiji »dojemanja« beguncev izjemno popustljive in sočutne. (»Patološko sočutje« je navadno inherentni del povprečne ženske psihe, ki se lahko hitro prelevi v nekontroliran sadizem – ker ženski Nadjaz nima moči, da bi zaustavil pobesneli Ono.) Moški pa imamo zaradi kastracijske bojazni bolj »neizprosno« držo do tujcev, ki nam vstopajo v (simbolno) »mamo«, torej državo. Moški imajo tudi (v povprečju) močnejši Nadjaz. (Moški in ženske s(m)o enako pametni!) Npr: ženska poveljnica vojakov in policistov lahko ukaže, da se »uporaba sile/orožja« pri beguncih v nobenem primeru ne sme uporabiti – kljub temu, da je vsakemu moškemu jasno, da se določene »testosteronske situacije« lahko sprevržejo v eskalacijo agresivnosti (s strani beguncev) in je treba »ostro« ukrepati in zatreti agresivne izpade beguncev. Ženska čustva lahko eskalirajo v zelo neproduktivno oz. družbeno nesprejemljivo smer.

Karikirano rečeno: v določeni mat ali pat (šahovski) situaciji ženska na šahovnico vrže aduta, asa, jokerja ali Škisa – misleč, da je v tudi tej (miselni) igri dotična karta »čez vse«. In pamet v tem kontekstu ni relevantna, pač pa so (nezavedna) čustva tista, ki jo zapeljejo v napačno razmišljanje in neustrezne poteze. Nezavedni procesi, ki so vezani na Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks so vselej ključni, vendar laikom – še posebej feministkam – neopazni. In prav psihoanaliza je tista, ki mora kritično spregovoriti, če se v družbi dogajajo takšne anomalije, kot je imenovanje žensk na vodilne položaje – npr. v vojski in/ali policiji.

Meni pa se za zahvalo in kazen – ker poučno in kritično mislim –  ukine FB-profil, s tezo/pretvezo, da »sovražno govorim« … Vendar moram govoriti, pisati; ker narodno/državno varnost je lahko s takšnimi imenovanji – kot je imenovanje Alenke Ermenc za načelnico SV – lahko ogroženo. Tako kot ima mama za sina svojevrstno vlogo, ima svojevrstno, vendar drugo (vzgojno) vlogo tudi oče. In tudi vojaški in policijski poveljnik/nadrejeni mora biti moški (simbol očeta) – kot bitje s penisom – ne pa ženska (kot simbol mame)!  Simbolni (primarni) procesi običajnega vojaka/policista žensko poveljnico popolnoma drugače dojemajo kot moškega!

Moški je »naravno«, torej psihološko/psihično faličen zaradi (identitetno prisotnega) penisa, ki ga ima med nogami, in je »rinjajoč«, potenten, aktiven – ne pa pasiven, kakršna je »sprejemajoča« vagina! Penis moškemu determinira njegovo testosteronsko/falično (tudi konfliktnost), torej agresivno psiho, ki je za vojaški in policijski poklic nujna in ključna. (Pamet ne igra nobene neposredne vloge pri tem – moški in ženska sta enako pametna!) Po vsej psihoanalitčni logiki pa ženska vendarle ne more biti falična, ker je njena psiha v resnici »vaginalna«/»sprejemajoča«, pasivna – klitoralna pa le, če je »izmaličena«, torej če se ji zgodi ZAVIDANJE PENISA, kar je po Freudu »nepravilno« in na nek način nenaravno. Klasično ženski Nadjaz ( = moralna razsodnost) je pri ženski – zaradi nekastratibilnosti – popolnoma drugačen od moškega Nadjaza ... Zato je ženska psiha drugačna od moške – in posledično neprimerna za nekatere poklice, še posebej vojaškega in policiskeg. Bi bila pa ženska včasih lahko dobra mirovna posrednica. Ženske so – da ne bo pomote – zelo primerne za nekatere druge poklice - npr. negovalne, tajniške, dekoratine ... Zakaj tako, se bom morda razgovoril ob kateri drugi priložnosti.