Naj grem k bistvu razhajanjem med preverljivimi dejstvi in fikcijo (namišljeno zgodbo, izmišljotino) – bodisi tisto, ki je zapisana v knjigi »Niko i ništa« (v slovenskem prevodu »Nihče«) avtorja Mehmedalije Alića, ali tisto, ki jo je »ekranizirala« poljska režiserka Hanna A. W. Slak v filmu »Rudar«.

Rekel sem že, da dotični Mehmedalija Alić  (v filmu Alija Bašić) v resnici nikoli ni bil »pravi« rudar (v RTHju ni bil zaposlen na delovnem mestu »rudarja«). V Rudniku Trbovlje-Hrastnik (RTH) je bil zaposlen kot »rudarski nadzornik« (ali pa »poslovodja«), nikoli pa kot običajen rudar, kot je bilo to prikazano v filmu. Dotični Alić je bil v času odkrivanja grobišča – vsi v izbrani delovni ekipi so vedeli, da gredo »odkopavat kosti« – takrat povsem slučajno zaposlen na »oddelku eksternih storitev« (kot se je takrat reklo dotičnemu oddelku znotraj RTH), in bil je le eden izmed mnogih. Alić je bil na tem oddelku zaposlen že veliko prej (pred marcem 2009, ko so »dokopali do kosti«, in tudi po tem, ko so bile grobišča odkopana). RTH je »slučajno« s tem delovnim oddelkom pristopil k »izvajanju del«. Res pa je, da takrat nihče Alića ni posebej preverjal, če je psihično sposoben »odkopavati kosti«, glede na to, da je izhajal iz Srebrenice in da so mu tam med bosansko vojno (Srbi) pobili dobršen del (primarne) družine/svojcev. Zdaj se je izkazalo, da je bila to napak, saj nihče ni računal, da ga bo to »delo« tako prizadelo in ga po sovje ohromilo oz. ga čustveno izmaličilo in ga naredilo tako zelo pristranskega v svojih izpovedih, da je spisal tako spodletelo knjig, kot jo je. Šušlja se sicer, da knjige ni (na)pisal sam, pač pa njegova hči. Zagotovo pa je zaradi »svoje« Srebrenice popolnoma izmaličil dogodke, ki so se takrat, leta 2009 (ob izkopavanju kosti) zgodili.

»Huda jama« je bila vsa povojna leta t. r. »javna tajna«, kar pomeni, da so t. r. vsi vedeli, da so tam povojna grobišča. Vprašanje časa je bilo, kdaj bodo začeli kosti izkopavati – beri: vsi so čakali, kdaj se bo našel politični konsenz in bo posledično tudi država/vlada namenila sredstva za odkopavanje grobišča. In na pobudo oz. insistiranje parih ljudi (med drugim tudi Jožeta Dežman, omembe vreden je še »desni« Marko Štrovs) so se odkopavanja leta 2009 tudi začela. Prej – še ve leto 2008 –  so se seveda odvile vse formalnosti. V mislih imam »razpis« za državna sredstva, ki jih naj bi na državnem razpisu dobil izbrani izvajalec. In izbrani izvajalec je slučajno postal trboveljski/zasavski RTH (ki je bil sicer v lasti države že od leta 1995). V laičnem žargonu bi se to slišalo takole: »Sredstva za odkopavanja grobišča v Hudi jami je dobil RTH, ki ima vso zahtevano tehnologijo in usposobljene ljudi, ki lahko opravljajo odkopavanje grobišč.«

»Dela pri sanaciji«, kot se strokovno reče – torej »odpiranje in ureditev grobišča« Huda jama, je razpisalo resorno ministrstvo z objavo v Uradnem listu RS (že leta 2008). RTH (šlo je za »rudnik v zapiranju«) je bil na osnovi tega državnega razpisa izbran kot »najugodnejši ponudnik« in očitno tudi najustreznejši (najbolj usposobljen) izvajalec. Ob prejetih sredstvih je bila laična misel na to temo tale: »Trboveljski Rudnik je dobil državna sredstva, in zdaj gre lahko s svojo ekipo odkopavat kosti – povojna grobišča – v Hudo jamo pri Laškem.«

Mehmedalija Alić je bil takrat povsem slučajno zaposlen na oddelku t. i. »eksternih storitev« – gre torej za ekipo več ljudi. Alić v Hudo jamo nikoli ni vstopal sam! Še manj resnično je to, da bi se kakšen dijak/civil z njim podajal v Hudo jamo, kakor je bilo prikazano v filmu!

Resnica je, da grobišča nikakor (in nikoli!) ni našel »rudar« Mehmedalija Alić (Alija Bašić)! Še večja filmska (očitno tudi literarna/knjižna) LAŽ je, da bi se Alić sam lotil odpiranja opuščenega laškega rudnika Huda jama (ki je bil zaprt že leta 1942!). Namreč: odpiranje dalj časa zaprtih jamskih prostorov, ki se niso ustrezno prezračevali, je strokovno zahteven poseg, ki mora biti predhodno strokovno načrtovan in ustrezno voden (ker to zahtevajo rudarski akti/odloki/zakoni). Zato so ga vedno – in tudi v primeru Hude jame je bilo tako – izvajali za to usposobljeni strokovnjaki (tudi rudarji) – člani rudarske reševalne službe, ki so med drugim usposobljeni tudi za delo pod izolacijskimi dihalnimi aparati. V zaprtih jamskih prostorih je vedno prisotno več nevarnih plinov, ki lahko povzročijo zadušitve, zastrupitve ali celo eksplozijo, če je zadeva izvedena nestrokovno. V filmu je bilo vse prikazano tako diletantsko in lažnivo, da film ne bi smel nositi »pedigreja« »po resničnih dogodkih«.

Vodstvo RTH, ki je v filmu prikazano tako negativistično in režimsko,  je bilo za takšna in podobna dela izven RTHjeve osnovne dejavnosti vedno zainteresirano, ker je bilo to del strategije vodstva RTH (vseh direktorjev, ki jih je imenovala Vlada). Direktor je bil takrat (l. 2009) desen, torej član SDS. Rudnik se je takrat že zapiral – sedeva zaradi referenduma, ki ga je izsilila desna politika (in to zato, ker je Zasavje veljalo za utrdb oz. »leglo« komunizma, kot se okrog leta 2000 v Parlamentu izrazil poslanec SDS Pavel Rupar, takrat tudi tržiški župan) …

Pridobivanje sredstev na javnih/državnih razpisih je bil takrat logičen del strategije RTH – strategije nekega rudnika, ki je bil že v procesu zapiranja. Vodstvo RTH je preprosto sledilo zahtevam države/Vlade – predvsem »desnih aktivistov« Ferenc-Dežman-Štrovs. Vodstvo rudnika/RTH se je trudilo zadovoljiti vse zahteve razpisa – vsi so »želeli« najti kosti oz. povojno grobišče (in ga sanirati); to je bil cilj »ekspedicije« v Hudo jamo. V filmu je pa prikazano, da se je vodstvo rudnika/RTH zavzemalo za prikrivanje resnice o Hudi jami in rovu Barbara. V resnici gre za poštene, kulturne ljudi, z imenom in priimkom, s svojimi družinami, ki so svoj poklic in funkcije opravljali častno in pošteno. Vodstvo RTH pa je bilo v filmu prikazano v negativni luči – kot da so del levega (hudodelnega) režim. In to je tisto, kar je v filmu tako moteče, saj je »desno politično« motivirano, popolnoma pristransko, preprosto lažnivo.

Mehmedalija Alić – v filmu je bil to »rudar« Alija Bašić – nikoli ni sam »odkrival«/»odkopaval«  Hude jame! Po vzpostavitvi normalnih pogojev v rovu – kar je bila naloga t. i. (rudniških/jamskih) reševalcev  –, je dela opravljal oddelek eksternih storitev RTH, občasno pa tudi še drugi pogodbeni izvajalci, ki jih je RTH najel! Film – režiserka Hanna Slak – je tukaj lažnivo mimo usekal! Še bolj absurdno – gre za laž/izmišljotino – je v filmu prikazan »posledična odpustitve« Alije Bašića – češ da ga je RTH/vodstvo odpustil(o) zato, ker ni »zamolčano« odkopaval kosti, pač pa je svojo »najdbo« predal Policiji. To je popolna laž! Alić je bil nekaj let pozneje res »presežek«, tako kot še mnogi rudarji oz. zaposleni v RTH – mimo tega, da sprva (po slovenski osamosvojitvi l. 1990) sploh ni imel slovenskega državljanstva (v času osamosvojitve Sloveniji ga ni hotel!). Nekaj let je bil »izbrisani« – kljub temu pa je (če se dobro spomnim pogovorov s tistimi, ki so vedeli za detajle rudniške usode Alića) prejel je spodobno/običajno odpravnino (menda celo dvakrat). 

Alić je bil povsem mimo odkopavanja Hude jame (nekaj let pozneje) po klasičnem/ustaljenem (predpisanem) postopku, ki ga je sprejela Vlada – določen kot presežni delavec. »Odpuščen« je bil torej iz popolnoma drugih razlogov kot je bilo (lažnivo) prikazano v filmu. Reorganizacija RTH (z izločitvijo oddelka v katerem je bil zaposlen) je t. r. (posredno) »dosegla« Vlada, zapiranje RTH pa je referendumsko izsilila desna politika, ki si s filmom »Rudar« nabira politične točke na zelo občutljivi temi (povojni poboji). Dodati je še treba, da je bila Aliću takrat – pred oz. po odpustitvi – ponujena možnost zaposlitve v novem podjetju – v (novem) samostojnem podjetju v lasti RTH, ki naj bi (po vladno »zaukazani« reorganizaciji RTH ) nadaljevalo dela oddelka eksternih storitev, v katerem je Alić prej delal. Te možnosti Alić ni sprejel – in v skladu z zakonodajo mu je pač prenehalo delavno razmerje (seveda po pretečenem zakonskem odpovednem roku, pripadla pa mu je tudi ustrezna odpravnina). RTH je moral – pač zaradi procesa zapiranja rudnika – tistem času zniževati število zaposlenih (na letnem nivoju med 50 in 100!) … Alić je bil pač eden izmed njih. Alić ni postal »višek« zato, ker je bil del ekipe, ki je odpirala opuščeno Hudo jamo (rov Barbara), kot je to zelo spodletelo in lažnivo prikazano v filmu!

Če se prav spomnim (skoraj 10 let je že od tega) – po spominu namreč brskam, ker sem se leta 2009 družil z akterji takratnega »odpiranja« Hude jame/Barbare – je bil Alić kasneje z dodatnim angažiranjem strokovnih služb RTH upokojen (omogočen mu je bil dokup manjkajoče delovne dobe). Z Alićem je vodstvo RTH ravnalo popolnoma korektno in pošteno. Njegova prizadetost, ki ji je nasedla režiserka Hanna Slak (in dodala še nekaj svojih nebuloz) pa se simbolno, vendar popolnoma ponesrečeno, povezuje z »njegovo« Srebrenico. Tandem Alić-Slak je nesramno očrnil dobršen del ljudi, ki so bili okrog leta 2009 zaposleni v RTH. Tale moj zapis je nujen – tudi zato, ker je omenjeni tandem očrnil in oblatil moje prijatelje, kolege, someščane … In če bi vsi ti moji someščani – predvsem pa »statisti«, ki so nastopali v filmu – premogli toliko »jajc«, kot jih kot kritični mislec premorem jaz, bi že zdavnaj organizirali tiskovno konferenco, povedali resnico o Hudi jami in preprečili, da bi ta ponesrečen in lažniv film postal nominiranec za ameriškega oskarja kot najboljši tujejezični film.

Če bosta Mehmedalija Alić in Hanna A. W. Slak tole mojo recenzijo filma brala, se naj sama med sabo zmenita, kdo je boljl lagal in koliko masla imata na glavi, da je resnica od dogodkih iz leta 2009 v filmu teko izkrivljena. Svoje pa naj doda tudi leva politiki, vključno z Borutom Pahorjem, ki je Alića tudi odlikoval – sam Bog ve zakaj. Svoje naj dodajo tudi ključni mediji – saj so tako ali tako levi.

Da boste vedeli, da se je Alić v svoji »fikciji« precej izmišljeval, režiserka Hanna Slak pa preprosto lagala, si preberite še tale »Wiki-kontekst« (https://sl.wikipedia.org/wiki/Barbara_rov):

»… V začetku februarja 2008 je bil na mesto vodje službe za vojna grobišča premeščen Marko Štrovs, ki je bil prej državni sekretar MDDSZ. Takoj potem se je začelo intenzivno delo za odkritje resnice o pobojih v Barbarinem rovu. Februarja 2008 je Rudnik Trbovlje Hrastnik po naročilu ministrstva pripravil elaborat o možnostih za dostop do grobišča v Barbarinem rovu. Potem so tekli razgovori z rudarskimi in okoljskimi oblastmi, ki so postavljale vrsto ovir, ki so preprečevale začetek del. Ne glede na to, je bila dne 24. julija 2008 prebita zidana zapora, ki je prej 64 let zapirala stranski rov, ki je peljal proti grobišču. To je bilo izvedeno kot reševalna akcija, saj se je le na ta način dalo prebiti birokratske ovire. Po prebitju zapornega zidu je bilo ugotovljeno, da je rov za zidom do stropa zasut z jalovino. Ministrstvo je potem za izvajalca del izbralo RTH, ki je do 3.3.2009 prebil 100,2 metrov različnih preprek, kot so bila nasutje z jalovino, z glino, dve debeli betonski pregradi, debela opečna pregrada. Pri izvajanju del je prišlo do prekinitve od septembra do decembra 2008, ker je takratna ministrica z liste NSi odklonila podpis javnega naročila za nadaljevanje del. Ta zastoj je odpravil šele novi minister za delo dr. Svetlik v začetku decembra 2008, angažirali pa so se tudi ministrica za kulturo, minister za finance in direktor Muzeja novejše zgodovine, dr. Dežman. RTH je prebil vse zapore že do 24. februarja 2009, vendar je bilo takrat ugotovljeno, da je v odprtem nadaljevanju rova preveč ogljikovega dioksida, zato je bilo treba počakati, da se je rov prezračil. 3. marca 2009 je šla v rov ekipa v sestavi: Štrovs iz MDDSZ, dr. Ferenc, ki po avtorski pogodbi z MDDSZ opravlja evidentiranje vojnih grobišč, Jamnik, ki na Policiji vodi akcijo Sprava, kriminalisti iz PU Celje in odgovorni šefi iz RTH. Ta skupina je najprej naletela na množico čevljev, ki so prekrivali tla rova vse do prvega jaška. Rov je bil pri jašku zasut z materialom, ki se je vdrl iz rova, ki leži pravokotno na smer glavnega rova. Ekipa je šla preko tega nasutja in 10 metrov naprej v rovu našla množico trupel, ki so prekrivala celotno širino rova in so segala do drugega plazu približno 20 metrov naprej …«