Kljub temu, da sem rojen »Butalčan« – beri: Trboveljčan  – danes, na volilno nedeljo, (spet) nisem šel na županske volitve. Malo iz principa (mene so trboveljski politiki domala v grob spravili), malo pa tudi zato, ker ni nobenih normalnih županskih kandidatov – mislim seveda na moške. Morda so še najbolj resne tri ženske … –  imeti žensko na županskem (ali kateremkoli vodilnem položaju) pa je (zame) približno tako, kot če bi moški plesal striptiz. Jaz imam pač to »(ne)srečo«, da psihoanalitično »štekam« določene psihološke oz. kastracijske kontekste, ki so vezani na spol in sem tudi zelo »izbirčen«, ko/kadar volim – je pa tudi res, in to moram dodati, da »volim, volim, volim, volim žene (ali on malo manje vole mene)!« …

Kot kritičen mislec si dovolim marsikaj. Zdi se mi, da mora »pravi moški«, ki ima še ta privilegij, da mu »klikerji« dobro delajo in ima veliko »drugačnega« znanja, kritično (javno) spregovori – še posebej takrat, ko to od njega terja situacija in družbeni/politični kontekst.

S svojo psihoanalizo sem posegel tudi na filmsko področje, v kinematografijo … Vsega sicer nisem objavil (mogoče še bom). Sem pa spisal recenzijo (spodletelega) »igrano-dokumentarnega« filma »Houston, imamo problem!« (http://nova24tv.si/kolumna/hollywood-imamo-problem/) … Ko so »moji«, mislim na levičarje, politično motivirano posneli prav tako popolnoma spodleteli »igrano-dokumentarni« film »V imenu resnice« (protagonista filma sta bila »scenaristka« Barbara Furjan in režiser Dejan Babošek), sem si na izrecno željo (in posebno povabilo) ogledal premiero in …   – bil sem zgrožen, kako levica popolnoma spodletelo izrabi vsako malenkost, da napiči Janšo in mu naprti vso krivdo, kar mu jo je pač mogoče naprtiti. Bil sem kritičen do ustvarjalcev filma in predvsem objektive – veliko psihoanalitičnega znanja sem vključil v svojo kritiko strnjeno v zapisu »V imenu (čiste)  resnice« (https://beta.publishwall.si/roman.vodeb/post/319973/v-imenu-ciste-resnice)

In potem nedavno (1. novembra) na RTVSLO »uzrem« film »Rudar« … TV premiero nisem gledal, vedel pa sem, da film govori o rovu Barbara in Hudi jami (nekaj mojih znancev in kolegov je statiralo v tem filmu. In … žilica mi ni dala miru, in po par dneh sem si za nazaj (imam pač to funkcijo na TV), »po dolžnosti«, pogleda ta film, (domnevno) »posnet po resničnih dogodkih« … In ker sem bil svoj čas kar malo vpet v te/takratne »resnične dogodke« (govorimo o letu 2009) – posebej v zloglasno izjavo bivšega predsednika Danila Türka (o »drugorazredni temi«: https://www.youtube.com/watch?v=kjnLB8TvMbc ) – sem bil ob gledanju filma ZGROŽEN! Ta, sicer gledljiv in všečen film namreč nima nobene veze z resničnimi dogodki, ki so se dogajali leta 2009, v času, ko so se v Hudi jami, v rudniškem rovu Barbara (pri Laškem), odkopavale kosti povojnih pobojev.

Bežno naj omenim, da sem o znamenitem intervjuju na RTVSLO Jožeta Možine z Jožetom Dežmanom sem – kot psihoanalitično podkovan kritični mislec – tudi svoje povedal. Do Dežmanove izpovedi sem bil zelo kritičen (posredno tudi do Možine):  »Dežman in njegovo nezavedno« (https://beta.publishwall.si/roman.vodeb/post/407792/dezman-in-njegovo-nezavedno)

Še enkrat: film »Rudar« nima nikakršne zveze z resničnimi dogodki! Detajle bom napisal v II. delu tega mojega kritičnega zapisa … Apel levičarjem pa je: na tej točki pa bi lahko bili kritični – a ne morete biti, ker ste izgubili svoj »medijsko-politični« kompas. Dopustiti, da se film deklarira kot »film, posnet po resničnih dogodkih«, je dejansko perverzno in popolnoma spodletelo. Film bo/je nominiran za filmskega oskarja za najboljši tujejezični film … Groza!  Kdo je tukaj nor?! Poljska režiserka Hanna A. W. Slak?! Dotični »rudar« Mehmedalija Alić (ki v resnici sploh ni bil rudar)?! RTVSLO?!