Pred kratkim je bil na nacionalni RTVSLO t. i. panel – torej tematska konferenca – na temo svobode govora, sovražnega govora in lažnih novic. Več kot dve in pol urna razprava je bila mestoma konstruktivna, mestoma pa – po mojem mnenju – »v temo brcajoča«. Poudarjam, da priznavam, da imam tudi jaz vselej zgolj in samo (subjektivno) mnenje in ne spoznanja, vendar zna biti moje mnenje še kako kredibilno, posebej zato, ker je drugačno. Nisem kar neki laik, zato bom vpeljal nekaj psihoanalitičnih traktatov in pomislekov/tez, ki se dotikajo samega panela (dotične tematske konference) in same teme: svobode govora, sovražnega govora in lažnih novic.

Glede na to, da sem bil nemalokrat vpet v polemiko o svobodi govora in bil nemalokrat tudi označen kot sovražno govoreč (lažnih novic se niti nisem dotikal), bi se spodobilo, da bi bil na tem panelu celo povabljeni gost/govorec. Malo sem se oddahnil, ko sem videl, da bo plenarni govorec/uvodničar tudi Žiga Turk (bivši kulturni »super-minister« v drugi Janševi Vladi), za katerega sem vedel, da bo kritično ošvrknil tiste, ki se, bodisi po tihem, ali pa na glas, zavzemajo za cenzuro svobode govora in se bo zavzemal ZA svobodo govora. In ni me razočaral …

Vendar – glej ga šmenta: ob Žigi Turku je sedela – in po Žigi Turku tudi vehementno »uvodničarsko« razpravljala (in pogosto še nekulturno vpadala v besedo) – znana (militantna) zagovornica cenzure svobode govora Sandra Bašić Hrvatin, na katero sem osebno (upravičeno) skoraj tako alergičen kot na »režimsko« Svetlano Slapšak, in to ravno v povezavi s svobodo govora (v kontekstu sovražnega govora in lažnih novic). In če dodam, da je plenarno govorila tudi Brankica Petković, ki je nekočo »ostro protestirala«, ko sem Programskemu svetu predstavljal svojo kandidaturo za Varuha gledalčevih in poslušalčevih pravic na RTVSLO, potem se je jasno, da bo moje nadaljevanje zelo kritično. Naj samo še pikro pripomnim: manjkala je samo še LeGeBiTrovska pravnica Barbara Rajgel in feminizem bi udrihal po drugače mislečih v skorajda popolni zasedbi.

Psihoanalitično motrenje določene družbene, političnega ali zgolj vsakdanjega dogajanja/»konteksta«, je načeloma vselej popolnoma drugačno od lačni percepciji dotičnega dogajanje/»konteksta«. Rekel bom, da ni slučaj, da je na omenjenem panelu vehementno – brez kakršnekoli samorefleksije – nekajkrat povzela besedo (in skakala v besedo drugim) Sandra Bašić Hrvatin – s Svetlano Slapšak je prav tekmovala, katera bo bolj zajedljiva (in v tem absurdna) do drugače (svobodno) mislečih. Ker nisem nacionalist, lahko suvereno (deskriptivno) rečem, da sta obe neslovenski. Prva Hrvatica (iz Reke), druga Srbkinja iz Beograda … In potem se oglasi še ena Hrvatica (iz Osjeka) Brankica Petković … Ali so te tri neslovenke na panelu slučaj?! Seveda ni! Tri neslovenske posredno udrihajo po desnici (beri: po drugače/svobodno mislečih), kot da bi se nezavedno bale, da bi bo okrnjen njihov identitetni ugled – za aluzijo, da so bojijo biti okarakterizirane in stereotipizirane kot »čefurke«. (Očitno so bile nekoč – ali pa še sedaj – deležne slovenskega nacionalizma in tega niso prebolele.) Glede na to, da ravno na desni domuje slovenski nacionalizem, se omenjene tri militantno-revanšistične razpravljalke/uvodničarke še kako zavzemajo za cenzuro »nacionalistično-mislečih« desničarjev/konservativcev (domoljubov), je njihova, očitno nezavedna bojazen, da bi bile kot neslovenke identitetno diskreditirane in posledično intelektualno razorožene. Del njihove intelektualne identitete je namreč »anarholiberalno nergenje«, ki ima seveda nezavedno podstat, da ne rečem nezavedno (mehko) (psiho)patijo. Psihoanalitično se sprašujem, kakšno mamo so kot deklice (infantilno) doživele, da so se odrekle svoji matični domovini (Slapšakova Srbiji, Petkovićeva in Bašićeva pa Hrvaški) … Njihove infantilne potlačitve so po moji psihoanalitični percepciji še kako vezane na mamo (država je pač simbol mame). Sedaj se – nezavedno motivirano – vtikujejo v svojo (simbolno) mačeho, torej našo (»mamo«) Slovenijo, v naše državljane, našo svobodo govora ... Povsem jasno je – in to bi rad poudaril –, da  to počnejo nezavedno, brez kakršnekoli avtorefleksije; in levi ideologi (beri: strici in tete iz ozadja, vključno z medijskimi šefi) jim to vehementno dovolijo. Oz.: videti je, da je avtohtone Slovence sram (beri: čutijo, da to ne bi bilo moralno prav), da bi se zavzemali za cenzuro svobode govora; očitno so premalo frustrirani, da bi tako udrihali po svobodi govora kot omenjene tri neslovenske. (Izjema so LeGeBiTrov-ci/ke – njihova spolna frustracija je neusahljiva.) V tem kontekstu naj omenim Domna Savića, prav tako levo-režimsko forsiranega »ubogljivca« – razpravljalca na omenjenem panelu –, ki ima očitno identične probleme z nezavedno bojaznijo, da bi bil s strani nacionalistične desnice – če bi bila zagotovljena svoboda govora – prepoznan kot čefur. Tudi on se obnaša kot klasičen levi anarho-liberalni nergač, ki bi apriorno utišal vse, ki »škodljivo mislijo« in ga bi nezavedno prepoznali kot čefurja – očitno ga to nezavedno zelo skrbi (če ga ne bi, ne bi bil tako udarno militanten v zagovarjanju svojih stališč).

Moja poanta je pač ta, da so omenjene tri neslovenske (skupaj s Savićem) »udrihale« po drugače, torej kritično (svobodno) mislečih, in bi vpeljale cenzuro svobode govora, v motivacijskem objemu določenih nezavednih procesov (beri: nepredelanih potlačitev in izrivanj). Težko sedaj rečem – ker pač ne poznam detajlnega otroštva omenjenih treh »dam« (in Savića) – kakšen odnos so imele do svoje mame in eventualne mačehe. Zagotovo pa se, kot neslovenke, še kako (nezavedno) bojijo tudi (desnega, konservativnega) slovenskega nacionalizma, in natančno zato se nezavedno militantno zavzemajo za utišanje tistih, za katere nezavedno sklepajo, da bi lahko umazali njihovo neslovensko/»čefursko« identiteto. Na krilih takšnih, kot so Sandra Bašić Hrvatin, Svetlana Slapšak in Brankica Petković (in Domen Savić) se Slovenija duši v levi cenzuri svobode govora – levi cenzuri svobode govora (in vpeljavi dikcije »sovraženga govora«) še kako »držijo štango« LeGeBiTrov-ci/ke.

Treba je vedeti, da sta desni in levi sovražni govor popolnoma drugače koncipirana. V osnovi pa gre za to, da so levi jezni, ker desni drugače mislijo (za nameček pa so še na oblasti, tudi v medijih) – zato se zavzemajo za cenzuro svobode govora. Posledično posledično pa potem desni – ker so utišani in se jezijo – »sovražno govorijo«. Desni torej »sovražno govorijo« zgolj in samo zato, ker ne smejo svobodno govoriti/misliti! Krog je na ta način začarano sklenjen!

Znameniti »verbalni delikt« se je v bivšem sistemu vpeljal zato, ker je vladajoči režim želel utišati proti-režimsko govoreče. Zdaj pa se je sedanji »levi-režim« spontano (nezavedno) uprl na prejšnji (real-socialistični) sitem. Paradigmatska kontinuiteta je več kot očitna, le da se levičarji v želji po cenzuri drugače/svobodno mislečih zatekajo k fasadni (manifestni) floskuli, da želijo zaščititi manjšine in njihove človekove pravice. V resnici – latentno, nezavedno – pa imajo neporavnane račune iz lastnega otroštva; zato so tudi glavni protagonisti cenzure svobode govora pogosto ravno neslovenski intelektualci (vsaj na dotičnem panelu je bilo tako). Normalni (avtohtoni) Slovenci – četudi levega političnega porekla – v svojem nezavednem nimajo toliko potlačene/izrinjene psihopatije, da se distancirajo od vseh teh/tovrstnih militantnih napadov na svobodo govora – razen, če niso vpeti v kakšne dolžniške odnose (kot npr. panelna razpravljalca »mirovnik« Andrej Motl in »pravnik« Boštjan Vernik Šetinc). In natančno po tej poti (in logiki) v javni diskurz (tudi na panel) kot nekakšno »sistemsko mašilo« vstopajo ti »padalci«, ki so plačani (beri: imajo dobro plačane službe in so zato v dolžniškem odnosu z »režimom«), da trobijo v isti rog – torej se posredno ali neposredno zavzemajo za cenzuro svobode govora. Zdrsi, ki jih delajo tovrstni plačanci, bi bili v detajlni javni razpravi v trenutku razkrinkani, so naravnost absurdni. Npr.: Andrej Motl se je na panelu vehementno opiral na določne statistične raziskave in »ugotovitve« – govoril je o nekih »za lase privlečenih« korelacijah – in za trenutek ni pomislil, v kakšne metodološke zanke (napake) se je ujel. Zvenel je prav absurdno. Boštjan Vernik Šetinc pa se upiral in raztegoval pojem »človekovih pravic« v nedogled – zato, da je svoj ekspoze sploh lahko legitimiziral.

Človek ima na desetine obrambnih mehanizmov, ki mu lahko prikrojijo še tako banalne (subjektivne) »resnice«, seveda, če je za to tako ali drugače (bodisi nezavedno ali po logiki dolžniškega odnosa) motiviran. Zato ni čudno, da imajo omenjene »dame« in ostali (v dolžniški odnos ujeti) »padalci« tako radikalno mnenje o cenzuri svobode govora in kritičnega mišljenje ter vpeljavi »sovražnega govora« oz. revitalizaciji »verbalnega delikta«.

PS1: Ko bo – če bo – zagotovljena svoboda govora, bo t. i. sovražni govor sčasoma izzvenel oz. ne bo več aktualen; ker bodo »sovražno govoreči« izpadli kot navadni bedaki.

PS2: RTVSLO pristransko izbira goste kot koncipira svoje pogovorne oddaje. Drugače misleče utišajo. In na ta način furajo brezopozicijsko enoumje – in ni čudno, da na ta način (posredno) vzbudijo jezo in izzove sovražni govor.

PS3: Tako kot sem desnici svetoval, da bi bilo dobro, da bi nekatere svoje družbene/medijske nergače »umaknila«, bi levim ideologom svetoval, naj utišajo »svojo« Sandro Bašić Hrvatin in Svetlano Slapšak, ker mečeta slabo luč na celotno slovensko levo politično sceno. Levica se bo levičarjem zagabila – če se že ni.