V neverjetni kontradikciji (sam s sabo) je tale Šiško: »Dosegli smo to, kar je bil načrt. Načrt je bil absolutno razburkati Slovenijo. Ne zato, da se jaz v medijih pojavljam, ker jaz tega ne potrebujem. Namen je bil, da ljudem v naši domovini pokažemo, v kakšni državi živimo. Takrat, ko sem kandidiral in izpolnil vse zakonske pogoje za kandidaturo na predsedniških in državnozborskih volitvah, sem imel proti temu zdaj nikakršno podporo in medijsko spremljanje.« To je hudo zavajanje javnosti in pravosodja, ker: resnica – mislim na ozadje in »nezavedno ozadje« – o Štajerskih vardah in Šišku je bistveno bolj kompleksna. Namreč: vsak narcis (po definiciji) hlepi po medijski pozornosti. Šiško bi na vsak način (torej nezavedno) res rad prišel v medije, naredi načrt, potem pa sam sebe spodbije, rekoč, da tega (medijske pozornosti) ne potrebuje. Ni res! Gre za eklatantno kontradikcijo, ki je v nebo vpijoča. V »VV-fakturju« je Šiško namreč eksplicitno rekel (ves ta njegov »neonacistični retorični kontekst« se »vidi iz helikopterja/lune«), da je bil osnovni namen ustanovitve Štajerske varde, »da poskrbimo za lastno obrambo …/…/… za lastno varnost« … Problem je le v tem, da Šiško & Co v resnici nimajo dostojnega sovražnika, proti kateremu bi se borili. Begunce sedaj izrabljajo zato, da se »zdravijo« – ne toliko člani Štajerske varde (in politične stranke Zedinjena Slovenija), kot sam Šiško. Arbitražo (Hrvate) so trenutno pač zamenjali begunci. On – torej Šiško sam, kot osebnost – je v resnici jedro problema. Oz.: Andrej Šiško rabi dežurnega krivca (npr. begunce, čefurje, Hrvate, »ukradeno ozemlje« …) zato, da sedaj na nezavedno-simbolni ravni poravnava račune za nazaj, predvsem v povezavi s frustracijami, ki jih je doživel kot otrok, v povezavi s prejemanjem ljubezni s strani matere (katero sedaj njegovo nezavedno simbolno preslikava v državo, tujci pa so tisti moški »libidinalni lopovi«, ki so mu nekoč, v otroštvu, »kradli mamo«).

Treba je tudi vedeti, da ima Andrej Šiško izkušnjo smrti (umora) svojega brata – s čemer je zagotovo tudi (nezavedno) zaznamovan; in prav mogoče je, da (mu) je brata ubil kakšen »tujec«, t. i. čefur. Šiško je doslej s svojimi ekscesi in posnetimi videi oz. govori dokazal, da je hud nestrpnež, nacionalist, patološki domoljub, ksenofob, neonacist, in spričo svoje prepričljivosti nevaren, ker si v past transferja ujeti t. r. vsi njegovi pristaši/pajdaši, tudi tisti v Štajerskih vardah. In ne smemo pozabiti: Charles Manson ni bil tisti, ki je moril, morili so člani njegove »družine«/komune »Manson's family«, ki so – v objemu transferja – nasedli njegovim tihim, morda tudi neizrečenim zapovedim.

Šiško je problematičen predvsem zato, ker »pere možgane« svojim (v transfer ujetim) stezosledcem, ki ga slepo poslušajo in nasedajo njegovi neonacistični logiki. In da je parodija še večja: on vse te evidentne in legitimno (teoretsko/psihoanalitično) zaznane zakonitosti vehementno zanika – ne pomisli pa, kako ravno na ta način izpade kot popoln nevednež glede delovanja človekove duševnosti. On celo absurdno misli, da o sebi in o svojih »plemenitih« domoljubnih namerah nekaj ve …

Družbeno nevarna je tale Šiškova dikcija: »Pravice do nošenja orožja je osnovna človekova pravica.« Videti je, da je Šiško zgrešil in državo (Slovenija ni ZDA) in zgodovinsko obdobje – »okronal« se je za »vojvodo« (kot da še vedno živimo v Karantaniji, torej v srednjem veku). Potem še trdi, da »ima pravico, da se brani« … Mi (državljani) imamo zato, da smo varni vojsko in policijo nekatere suportivne varnostne inštitucije (obveščevalno službo), ki nas branijo. Šiškov osnovni problem je, da nezavedno rabi »žarišče«, skozi katerega bi se »udejanil«, torej »čistil«/»zdravil«. V resnici so problematične nekatere njegove potlačitve iz otroštva – tiste, na katerih je vzklil njegov patološki odnos do tujcev in domoljubja. Tudi simptomatsko občutenje (domnevnega – bolje rečeno: za lase privlečenega) genocida/rodomora ima infantilno (pozlačeno) jedro.

Nasilje (nadpovprečna agresivnost) je (po definiciji) simptom hude (potlačene) frustracije (včasih tudi impotentnosti). »Rdeča kapica« je tudi simptom določene/kronične simbolne kastracije (morda tudi tiste, ki jo je moški deležen skozi »miniaturno« telesno višino). Šiškova »rdeča kapica« je simbol »glans penis« (prekrvavljene, torej erektirane) …

Tole, kar je Šiško izrekel o (bivšem) predsedniku Vlade Miru Cerarju, je čisti izliv nekontroliranega/patološkega besa, ki ga lahko izlije tudi v fizični obliki – Šiško neizmerno (in patološko) rabi občasno udejanjanje izliva nasilja (»kot Sahara vode)«. Na paradigmatsko podoben način (moški) serijski morilci »rabijo« ženske (in jih ubijajo) zato, ker v resnici (za nazaj) simbolno (in sadistično) poračunavajo z mamo oz. s potlačeno jezo do mame.

https://www.youtube.com/watch?v=eLGJwAsmCfQ

Po Šiškovih besedah je od leta 2006 vložil okrog 10 ovadb »uperjenih« v predsednike (vlade/države) in proti nekaterim ministrom … A je to normalno?! Če ni pravosodje dostojno kritično do Šiška, bodite kritični ali pa »bolj previdni« vsaj vi, spoštovani bralci.