TOLE SEM O ANDREJU ŠIŠKU SPISAL PRED PREDSEDNIŠKIMI VOLITVAMI (oktober 2017): """Z Andrejem Šiškom pa ni šale. On pa misli resno, on je (politični, torej »verski«) fanatik (podobno kot »pojoči major« Troha) – in ravno v tem je groza. Kot sem že nekje napisal: »On je v rangu Egidija Kozjeka. "Mejna osebnostna motnja" je diagnoza, ki bi jo mnogi psihiatri verjetno postavili Šišku, če bi šel na kakšen poglobljen psihiatrični pregled. Šiško je izmed vseh devetih kandidatov najmanj primeren za predsednika. Primernejši bi bil slepi Luj Šprohar, miniaturni dolgolasec Andrej Rozman (G)Roza, ali celo patološko-narcistični Damjan Murko. Šiško ima – po pojem "skromnem prepričanju" – izmed vseh najtransparentnejšo osebnostno motnjo. Njegova ksenofobija in nacionalizem je v rangu Andreasa B. Breivika. Šiško je s svojim "težkim" otroštvom bistveno bolj zaznamovan kot posvojeni Marjan Šarec ...« Ker ne vem točno, kakšno zamero – beri: potlačitve – si je v otroštvu (v primarni družini) nakopal mali Andrej, lahko le špekuliram in berem vse njegove dosedanje simptome. In v njegovem dosedanjem življenju je veliko ekscesov oziroma dogodkov, dejanj, ki se jih da v kontekstu profiliranja obravnavati in prebrati kot simptom. Simptom v psihoanalizi oziroma pri profiliranju pomeni znanilec nečesa, kar je potlačeno v nezavednem in preži na »vračanje«, torej na nekakšno udejanjanje. Šiško je imel kot otrok zagotovo precej zamer v povezavi z mamo (in očetom oziroma nekaterimi moškimi »tujci« – beri: »libidinalnimi vsiljivci«), in kot nepredelane zamere/potlačitve mu (v odraslosti, po 18. letu) smetijo po psihi/osebnosti še sedaj. Vsa ta njegova obsedenost z nacionalizmom, ksenofobijo, domoljubjem, genocidom/rodomorom, tujci in še čem, je znanilec njegovega potlačenega torej infantilnega trpljenja vezanega na mamo (v povezavi z očetom in/oziroma nekaterimi moškimi liki, »libidinalnimi vsiljivci«). S Šiškovim otroštvom je moralo biti nekaj hudo narobe … Veliko potlačenega besa ima v nezavednih depojih. Vedeti moramo, da je mama simbol države – in tudi športnega kluba (Šiško je bil vodja mariborskih Viol!). O kakšni moralni razsodnosti – beri: močnem Nadjazu – pri Šišku ni ne duha, ne sluha. Kultura (političnega) dialoga oziroma komuniciranja mu je neznanka. Stihijsko žaljenje dosedanjih predsednikov (in politikov) je povsem nezrelo, torej nemoralno – in Šiško niti ne pomišlja, da morda vendarle dela kaj narobe. Poleg tega si utopično/iluzorno – v objemu čustev (in ne pameti) – domišlja, kaj vse bi kot predsednik postoril za državo Slovenijo. Ob tem pa niti ne ve, kako minimalne so (po Ustavi) predsedniške kompetence. Tako zelo si (za nazaj, torej nezavedno) želi pomagati »mami« – torej državi – da niti ne ve, da predsednik države nima kompetenc parlamenta oziroma predsednika Vlade. Šiškove predvolilne besede in argumenti imajo sicer rep in glavo, so na videz konsistentni, vendar popolnoma iluzorni in utopistični – jasno, ker so simptom želje po (infantilnem) pomaganju trpeči materi. Prav zanimivo bo na koncu videti, koliko Slovencev mu bo nasedlo, torej koliko Slovencev bo uspel s svojo infantilno in hkrati »shizofreno«/železno logiko zmanipulirati in prepričati, da je njegov (s čustvi, namesto z umom, zabeljen) program realen in hkrati dober. Če Šišku uspe (čustveno) prepričati 10 odstotkov Slovencev – Jelinčiču je s podobnimi, vendar »realnejšimi« nacionalističnimi/domoljubnimi nebulozami kot jih ima Šiško, to nekoč redno uspevalo – smo kot narod in država v resni zagati. In če Šiško dobi 10 odstotkov glasov, se je v vseh povolilnih analizah treba osredotočiti na norost volivcev in ne več toliko na Šiška. Šiško bi bil, s tem (krvoločnim) »pedigrejem« v resnici kvečjemu dober narodni heroj (v vojni) – in če bi v vojni »padel«, bi mu zaradi sadistično-krvoločnih (beri: psihopatskih) zaslug zagotovo postavili spomenik; ampak kot mirnodobski predsednik pa vendarle ni primeren (v trenutku bi imeli vojno s Hrvati in EU). Celo več: ne samo, da bi bil slab predsednik, bil bi smrt(onos)no nevaren za mir v državi, južnem Balkanu in »ponesrečen« za celotno EU/Evropo.""" http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/325463/barbika-srpentinsek-lokalni-serif-nekaj-moskinj-in-stara-mama-in-krjavel

TOLE JE MOJA POVOLILNA ANALIZA (oktober 2017): """"Poseben in izjemno analizabilen fenomen pa je samostojni kandidat Andrej Šiško – sicer član neke obrobne stranke oz. Gibanja Zedinjena Slovenija. Če je zbral tista 2,2 odstotka ravno zato, ker je bil – kljub demokraciji – tako izigran na vseh teh medijskih oz. javnih soočenjih (in se je potem ljudem smislil), bi se dalo biti pomirjen. Če pa je vse te volivce »skupaj naklepal« zardi svoje čudaško-disidentske karizme in »spodletelih« predvolilnih nagovorov, pa smo kot nacija vendarle lahko malo zaskrbljeni. Skrbeti nas bi morala slepa sugestibilnost in ubogljivost, morda celo glupost volivcev (»ovc«), ki ne znajo ločiti zrno od plevela. Narod je res obupan, in tisti najbolj testosteronski anarhisti/disidenti – predvsem tisti z desno, torej nacionalistično-ksenofobno ter izvorno domoljubno valenco – so Šiška apriorno volili. Domala pol Slovenije se je iz njega norca delala, mediji pa so ga, po svoje krivično, ignorirali. Šiško je asociral celo na nekoč (v atentatu) umorjenega »dobrotnika iz Negove« Ivana Krambergerja (in seveda »pojočega majorja« Troho). Njegov falični atribut pač ni bil (simptom) »Ficko« (na rami), pač pa (simptomatsko falična) »Redeča Kap(ic)a« na glavi(ci). Spričo transparentne osebnostne specifike – dalo bi se reči tudi osebnostne (z)motenosti – so bili njegovi (neo)nacionalistični in ksenofobični retorični pogledi, bolje rečeno izpadi, že kar moteči, nekulturni, za mnoge neznosni. In po svoje ni čudno, da domala ni nikamor ni bil vabljen – razne na nacionalne medije, kamor so ga morali vabiti po zakonu. Po svoje je kar malce perverzno, ker je nedemokratično, da ga nekateri mediji niso (s)pustili oz. povabili na svoja uradna soočenja. Z Andrejem Šiškom bi se lahko – torej moralo bi se – opravit (beri: ga sesuti in osmešiti) na povsem drug način: demokratično in skozi strokovno in udarno politično analizo, ki bi morala temeljiti na psihološkem oz. psihoanalitičnem profiliranju. Šiška bi se na ta način, po tem »protokolu in metodologiji«, hitro in povsem razorožilo – ne sicer v njegovih očeh in v očeh članov njegove sekte, pač pa v očeh normalnih ljudi. Čisto legitimno in legalno bi se ga na ta način razorožilo in prepoznalo kot osebnostno (z)motenega disidenta, ki lahko s svojo domoljubno patologijo zelo ponesrečeno in negativno zaznamuje slovenski narod in celotno državno (predvsem zunanjo) politiko. Če bi bil Šiško predsednik države, bi kaj hitro zakuhal perečo napetost na meji s Hrvaško in hudo meddržavno krizo. In isto se lahko zgodi, če Šiško na parlamentarnih volitvah prebije »prag« in pride v parlament – v koalicijo ga tako ali tako nobena stranka ne bi spustila (tako kot Jelinčiča/SNS niso), ker je za kakršnokoli sodelovanje tak tip disidenta nevzdržen. Če bi Šiško (in njegovi) vstopil(i) v Vlado, bi to hitro pomenilo konec koalicije, torej slej ko prej padec Vlade. Z vstopom Šiško v Vlado bi to pomenilo polom slovenske diplomacije. Seveda se kaj takega ne more zgoditi – ker: že priti v parlament je za nacionalistično stranko, domala nemogoče (edino »levi« Jelinčič bi se s svojo SNS pač lahko vrnil – seveda zaradi svoje nacionalistično-antibegunske drže). V tem kontekstu ne gre za to, da je kakšen Jelinčič (ali Šiško) tako dober politik oz. strankarski prvak, pač pa zato, ker so »ovce«, torej volivci, lahko (v objemu znamenitega transferja s političnim vodjo oz. neko ideologijo) tako zelo nekritično slepo-vodljivi in glupi. Za Šiška (in njegovo sekto, torej pristaše oz. pajdaše) bi kakšen vstop v parlament – ali pa strokovno vodena (javna) debata na temo »demokracija in glupost« – zagotovo deloval streznjujoče, saj bi videl(i), da se stvari ne dajo tako avtokratsko in avtoritarno urejati, kakor je on hotel, si želel in si predstavljal (tudi javnosti) v svoji retoričnih izpadih. Da bi se samemu Šišku ob ustreznih strokovnih kritičnih analizah in profiliranju mešalo od besa in svete jeze, je vsakemu poznavalcu duševnosti – še posebno histronično-narcistične patologije – hitro jasno. Tore v primeru in po ustreznem protokolu in metodologiji, Šiško (in njegovi sektaški pristaši/pajdaši) za nazaj (in za naprej) morda vendarle spoznal(i), kako spodletelo se je loteval svoje predsedniške kampanje, vseh teh svojih nacionalistično-domoljubnih in ksenofobnih govorov – tistih v povezavi s predsedniško kandidaturo in tudi tistih (bivših in bodočih), ki jih kar mrgoli na spletu. Ob koncu se splača še dodati neko opozorilo: Šiško je za nameček – zaradi Piranskega zaliva in arbitraže – tako militantno nastrojen do Hrvatov – ker je pač patološko obseden s patriotizmom/domoljubjem – da bi v mednarodni diplomaciji in celotni zunanji politiki takoj zakuhal hud spor, ki se ga ne bi dalo kar tako umiriti oz. nevtralizirati. Po mojem videnju in psihoanalitični prognozi bi ljudi bil pripravljen skozi vojno pognati v smrt – zato, da bi sebe (o)zdravil obsedenosti z »mamo«, torej državo/domovino/nacijo. Zmago Jelinčič, ki je (bil) podoben falot/patron/disident kot Šiško, je bil v tem pogledu in kontekstu vendarle malce bolj umirjen, čeprav je bil, prav tako kot Šiško, obseden z domoljubjem, nacionalizmom, ksenofobijo in protibegunsko politiko. Itd."" http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/328172/povolilna-psihoanaliza