Res je, po sedmih letih bom spet izdal knjigo – z naslovom: Prvi spol. Šlo bo za nekakšno nadaljevanje moje zadnje knjige (O spolu), s katero sem leta 2012 uspešno sesuval takratni referendum o novem Družinskem zakoniku (leta 2015 pa tudi novelo ZZZDR). Sprašujejo me, o čem govori knjiga?! O ženskah! O čem pa drugem – no, bolje rečeno o »moškinjah«, torej o feminizmu. Ne, pozabimo, da je knjiga O spolu imela tudi podnaslov »(tudi o feminizmu in »moškinjah«)«. Tokrat sem se podnaslovu na naslovnici odrekel – zvenel bi preveč provokativno. Prvotna moja ideja – še iz leta 2001 – je bila, da bi knjiga imela naslov (ali pa vsaj podnaslov): »Penis in ženska želja«.

Knjiga se bo tokrat povsem osredotočala na feminizem, bolje rečeno na kritiko feminizma, torej na družbeno spodletelost te ubijajoče ideologije. Feminizem je skozi zloglasno teorijo spola (gender) simptomatsko naperjen proti moškim, saj jih skuša simbolno kastrirati in na ta način posredno moralno sesuti družbo. Simptom je seveda zavidanje penisa.

Zato v knjigi uvodoma predstavljam feminizem kot (noro) ideologijo – tako je naslovljeno tudi prvo poglavje. V podpoglavjih obelodanjam začetke ženskih gibanj in sufražetstvo. Še posebej eksplicitno pa razkrivam idejo konkretnega delovanja ideologije feminizma. Osredotočam se tudi na znamenito – bolje rečeno zloglasno – Pekinško konferenco (iz leta 1995). Ne pozabljam niti na (evropsko) »Poročilo Lunacek«, skozi katerega »zvite lisice« udejanjajo svoje ideološke nebuloze v praksi.

Vseskozi se naslanjam na Freuda, na (njegovo) psihoanalizo. Na pomoč kličem »Ojdipa« in nanj vezano kastracijo (tudi opirajoč se na Lacana). Govorim tako o »sadovih«, še bolj pa o »gnilobah feminizma«, skozi razkrivanje številnih feminističnih absurdov, ki so zaznamovali družbo, predvsem Slovenijo. Odkrito se zgražam o »Zakonom o enakih možnostih (moških in žensk)«. Detajlno se razpišem o »Nacionalnem programu za enake možnosti (moških in žensk)«, torej o »resolucija«, skozi katero slovenske feministke pohabljajo slovensko družbo.

Polemično, bolje rečeno kritično se razpišem o »ženskah v politiki«, torej tudi o znamenitih »ženskih/spolnih kvotah«. Kritičen sem tudi do »ženske na vodilnih položajih«, o »ženskah v znanosti«, o t. i. »alfa ženskah« (in njihovi (a)seksualnosti, ne nazadnje pa tudi o »ženskah (in lezbijkah) v športu«. Tudi znamenitih »človekovih pravici in spola (v športu)« se dotaknem.

Medtem ko se provokativno sprašujem, »ali so lezbijke (sploh) ženske«, se na podobno provokativen način dotaknem tudi »ženske seksualne ustrežljivosti« in znamenitega (med)spolnega »libidinalnega trgovanja« (te ali one »farmacevtke«).

Tudi v nekatere pravne kontekste, vezane na spol, »ugriznem«; eno od poglavij se glasi: »55. člen slovenske Ustave in umetne oploditve samskih žensk«. Razlagam tudi 14. člen slovenske Ustave in pravico do različnosti.

Seveda znam biti tudi piker, saj predstavljam izpoved nekega psihično izmaličenega moškega, sina ene od (nekoč) vodilnih nizozemskih feministk. Vse skupaj povezujem s konceptom psihopatokracije (feministične in LeGeBiTrovske manjšine). Dotaknem se tudi »homoseksualnosti kot (spolno-identitetne motnje)« in seveda homofobije in tudi heterofobije.

Glede na to, da sem bil svoj čas zelo aktiven v borbi, da se klasičen porodniški dopust (za mlade mamice) ne prevali na očete, ugriznem tudi v to kislo jabolko. V tem kontekstu govorim o »atentatu na otroke«, sklicujem pa se na »mojstra« Donalda Winnicotta.

Ko seciram profeminističnega sociologa Ervinga Goffmana zabijam žeblje v krsto feminizma. Dokončni pokop feminizma speljem tako, da detajlno razgalim/razkrinkam »biblijo« feminizma Drugi spol (in njeno avtorico Simone de Beauvoir) – od tod tudi naslov knjige: Prvi spol; ker žensko ste/so v resnici »prvi« spol in nikakor ne »drugi« spol.

Še najbolj zanimiv del te, sicer »težke« knjige bo za mnoge bralce (in bralke) verjetno 8. poglavje: »Penisi in ženska želja«. To šokantno poglavje bo najbolj dotolklo feministke, torej (aseksualne) »moškinje« (morda tudi lezbijke), pa tudi mnoge konservativne kroge, še najbolj cerkvene. Številne iskrene izpovedi normalnih žensk, pa tudi nekaterih biseksualk in celo lezbijk (o penisu in njihovi želji), bodo pospremljene tudi z nekaterimi psihoanalitičnimi komentarji/interpretacijami.

Če bi bila politična klima v Sloveniji malce bolj tolerantna do kritičnih mislecev in/oz. drugače mislečih in če humanistično in družboslovno podkovani intelektualci ne bi bili tako ustrahovani in posledično ponižno tiho, bi ta knjiga kaj hitro lahko postala učno gradivo za marsikatero družboslovno-humanistično fakulteto – npr. FDV, FF in FSD. Funkcionalistični sociolog Talcott Parsons namreč skozi knjigo Prvi spol postaja dokončno razumljen. Freud, bolje rečeno njegova psihoanaliza, pa dokončno ustoličen(a) na prestolu sociologije/družboslovja in humanistike nasploh. Feminizem lahko prav na krilih te knjige utone v pozabo, z zgodovinskim opominom kot ena najtrdovratnejših ideoloških zablod in pasti, v katero je bila desetletja ujeta človeška družba.

Zato, da bi se to zgodilo, ni dovolj, da sem knjigo napisal. Knjiga mora tudi dejansko iziti – se pojaviti na knjižnih policah oz. v rokah čim večjega števila bralcev. Knjiga se trenutno še lektorira, imela bo predvidoma nekaj čez 300 strani. Izšla naj bi v (vsaj) 1000 izvodih – format: A5. In če lahko kdo na kakršenkoli način pomaga pri izdaji in promociji knjige, naj se mi javi (roman.vodeb@guest.arnes.si). Cena?! 20 Eur – v prednaročilu 15 Eur.

PS: Da bi se našli kakšni sponzorji ali donatorji, niti ne upam razmišljati. Ali pač?!