Te dni sem twittnil:

»"Ljubezen do kreganja" nas bo v grob spravila, ohromila državo. Iz naftalina/zgodovine vlečemo na plano vse, na čemer je mogoče zgraditi prepir/kreganje. Namesto kategoričnega/etičnega imperativa, nas obvladuje imperativ kreganje, med levimi in desnimi. Kot nacija rabimo terapijo.«

Če ne bi toliko vedel o psihološkem, torej nezavednem ozadju tekmovalnosti – o starogrškem agonu (kar v osnovi pomeni konfliktnost) – bi bil tiho. Tako pa: greh bi bil molčati – molčijo strahopetci. Moje poslanstvo med drugim je tudi širiti določena znanj, predvsem psihoanalitična. In skozi psihoanalizo se da veliko povedati o tekmovalnosti, torej o bolestni konfliktnosti, ki se v resnici napaja iz Ojdipovega kompleksa, katerega inherentni del je tudi kastracijski kompleks. Govorim predvsem o pravilno razrešenem Ojdipovem kompleksu, katerega inherentni del je zdrava tekmovalnost (in tudi moralna razsodnost – Nadjaz). Družbeno problematična je seveda moška (apriorna) konfliktnost, tekmovalnost, borbenost, prepirljivost. Številne politične/vladne krize – tudi ta naša, sedanja – se napajajo ravno iz te apriorne moške konfliktnosti/prepirljivosti. Levi ne zdržijo, brez da bi se kregali z desnimi – in obratno.

Tisti, ki na pomoč kličejo zloglasne, in vselej (za kreganje – beri: oživljanje konflikta) uporabne, povojne poboje, so  eklatanten primer desničarja, ki je (nezavedno) ujet v kastracijsko bojazen. Takšni desničarji uporabljajo levičarje (in »njihovo« preteklost/zgodovino) zato, da se »zdravijo« – beri: (psiho)terapirajo. Takšnih »primerkov« seveda mrgoli tudi na levi – kastracijski kompleks je namreč univerzalen, na svojstven način pa zadeve in ženske in moške. Vendar, ko govorimo o kronični konfliktnosti – beri: nagnjenju h kreganju/prepiranju – govorim seveda predvsem o moških, o moškem spolu. Mnogi politično opredeljeni moški – z vsemi svojimi politiki na čelu – ne bi mogli živeti, če bi bilo kreganje prepovedano. Za začetek bi bilo – za nas, za Slovenijo – dobro, da bi takšni militantni »primerki« stopili pred ogledalo in se (s)kregali sami s sabo; lahko pa se včlanijo tudi v kakšno športno društvo, kjer se bo njihov agon/konflikt lahko sublimirano udejanjal in se družbeno anuliral/nevtraliziral. Nadvse primerni bi bili borilni športi ala boks, vse franšize karateja, judo, rokoborba – še najboljša pa bi bila (kletkarski) »ultimat fight« in/ali »K1«.

Feminizem kot poosebljena institucija, kjer domuje kronično kreganje, predstavlja povsem drugo poglavje človeške mehke in vsakodnevne psihopat(olog)ije. Feministke imajo, karikirano rečeno, konfliktnost »v krvi«, ali pa »v genih«. V resnici pa se njihova konfktnost napaja iz jedra infantilne/ojdipalne/kastracijske travme (onstran katere pogosto tiči (še) spolna zloraba). Mogoče leve stranke niti ne bi bile tako konfliktne in nagnjene h kreganju, če jih ne bi podžigale (njihove) feministke. (Geji so v tej konfliktni paradigmi čisto tretje poglavje.)

Zgodba na levi je sicer paradigmatsko podobna kot na desni, le da imajo levi (konfliktni) »kregljivci«/»prepirljivci« več »tehnologij« na voljo – in tudi bolj iznajdljivi so – in v kreganju zmagujejo, ker imajo večino družbenih sistemov pod kontrolo oz. v uporabi. Večina medijev je levih – na čelu za nacionalno RTVSLO (in dnevnim časopisjem Delo, Večer, Dnevnik); večina družbenih podsistemov je levih – na čelu z izobraževalnimi (pod)sistemi (vrtci in šolami, fakultetami), knjižnicami, kulturnimi domovi, mladinskimi centri (javnimi zavodi) … Levi se kregajo skozi subtilno ideološko torturo, vpeljujejo instanco zloglasnega »sovražnega  (in diskriminirajočega) govora« … Režim, ki je vselej (tako ali drugače) levi, jih zalaga z denarjem … in … kreganje med levico in desnico je v resnici zelo enostavno, saj jih »suportira« sistem, torej režim. Militantni desničarji pa so (militantnim) levičarjem krasni sparing partnerji. Eni drugim služijo zato, da jim ni treba plačevati za drage psihoterapije – ker: ko se kregajo, »blestijo od sreče« (beri: »blestijo od sadomazohističnega užitka/uživanja«). Dotična kregarska paradigme je na tak način krasno zaključena. Samo še vojno rabimo, da/pa se med seboj končno (bratomorno) pobijemo.

In da se ne bo sedaj našel kakšne »konfliktni prepirljivec« in si začel lastiti nekakšno »resnico«, zato da bi legitimiziral in svojo frustracijo in svojo konfliktnost – beri: nezavedno nagnjenost h kreganju, ki se napaja iz kastracijske (in še kakšne druge) frustracije. Iz Kantove filozofije oz. spoznavnega skepticizma (in epistemologije kot vede, ki problematizira »spoznavanje spoznanja«) vemo, da absolutne resnice ni! Bistvo tega (prvega) kopernikanski obrat je ravno v tem, da absolutne resnice ni in da subjekt  sam proizvaja lastne (subjektivne) resnice. Zato: nobene končne in absolutne resnice (npr. o povojnih pobojih) ni!

PS1: Pustite sedaj Šarca pri miru – oz: pustite sedaj Janšo pri miru!

PS2: In če sem konsistenten svojemu znanju napovedujem, da se bo Janša/SDS še kako (apriorno) »zaganjal« v Šarca, v koalicijo. Če bi vladal Janša/SDS bi se na identičen način levica (apriorno) »zaganjala« v vladno koalicijo. Slovenci smo še posebej nezreli kar se tiče apriorne politične konfliktnosti.