V tem tekstu bom skušal utemeljiti tezo, da je socializem v svojih idejnih osnovah bistveno bolj etičen, kot kapitalizem, česar se ne bi smeli sramovati. Glede na to, da sem bil tolikokrat popljuvan in izzvan (s strani desničarjev), ko sem psihoanalitično »razkrinkaval« Dežmana (v intervjuju z Možino), je tole moje utemeljevanje ključne teze povsem pričakovano. Na številnih mestih sem izpostavil, da se je socializem, na žalost, izrodil in celo prelevil v popolnoma nesprejemljivi totalitarizem, ki je, resnici na ljubo, obsojanja vreden. Hkrati sem večkrat uporabil tudi dikcijo, da je kapitalizem v resnici psihopatsko koncipiran, ker je pač tako sebičen/egoističen in krivičen do delavcev/delavstva in revnega sloja prebivalstva – »ubija« tudi revne kmete. Dodal pa sem, da kapitalizem (olepševalno rečeno: »tržno gospodarstvo«) edini kolikor toliko funkcionira. Za nameček sem pikro pripomnil, da nikakršnega »demokratičnega socializma« ne moremo več imeti, ker pač, izkustveno gledano, socializem (v vseh svojih pojavnih oblikah) »ne laufa«. Ne smemo pozabiti, da (slovenski/jugoslovanski) socializem ni funkcioniral tudi zato, ker je imel za nasprotnika ravno (divji, pobesneli) kapitalizem, ki je »briljiral« v tujini (na »razvitem Zahodu«) in ki je pogosto dehumaniziral/razčlovečil ljudi/delavci – jih včasih (v določenih kontekstih in državah) celo degradiral na raven (novodobnih) sužnjev …

Zato, da bi utemeljil tezo, da je socializem v osnovi idejni zasnovi bistveno bolj etičen kot kapitalizem – in zato ni kar apriorno obsojanja vreden (k čemur se zateka slovenska desnica, ko blati revolucionarno podstat NOB/partizanstva) –, si bom (seveda spet) pomagal s psihoanalizo in filozofijo oz. teorijo etike in moralne razsodnosti. Že sam Kantov kategorični/etični imperativ – tudi v krščanski verziji/obliki – nas napoti k tezi, da je socializem (kljub temu, da ni funkcioniral oz. da se je izrodil v sadistični totalitarizem) idejno bolj etičen/moralen, kot »brezsrčni« in sebični/egoistični kapitalizem. Prosto po Kantu: »Ravnaj (ukrepaj in obnašaj) se tako, da bi tvoje ravnanje lahko postalo pravilo oz. zakonitost vsesplošnega ravnanja, ukrepanja in obnašanja tudi vseh drugi ljudi.« Krščanska verzija pa je nekako takale: »Ne stori drugemu tistega, česar ne želiš, da drugi stori tebi.«

In če bi npr. povprašali polovico najbolj nezadovoljnih delavcev, ki so bili v zadnjih sto letih vpeti v »divji« kapitalizem, kako gledajo na svoj delavski status v primerjavi z »lastniki produkcijskih sredstev«, kot bi kapitaliste označil Marx, bi spoznali, da bi vsi zatrdili, da je so »lastniki« do njih krivični, in da si zaslužijo višje plače, več delavskih pravic in manjšo eksploatacijo »človeka po človeku«, kot se to reče v marksizmu … Z vidika kategoričnega imperativa se da legitimno trditi, da kapitalizem ni etičen oz. je krivično koncipiran. Socializem (pa) je to družbeno anomalijo skušal v osnovi popraviti – a mu je »spodrsnilo«, neslavno je propadel; kar pa še zdaleč ne pomeni, da kakšen (socialistične) revolucije v bodoče ni mogoče več pričakovati.

Ko omenjamo delavstvo, ne smemo pozabiti, da je bil v krivično kapitalistično paradigmo pred II. svetovno vojno (na naših tleh) vpet tudi kmečki živelj. Številni »hlapci (Jerneji)« so na podoben način kot delavstvo (in ostali reveži brez služb) besneli nad svojimi krivičnimi gospodarji, nad buržoazijo in »situiranimi« bogataši ter terjali svoje pravice (nič drugače ne bi bilo s kmečkimi deklami in obubožanimi meščanskimi gospodinjami). Torej je bilo tudi na ruralnem področju pred II. svetovno vojno na naših tleh veliko krivic – če jih ne bi bilo, npr. Cankarjev opus ne bi bil tako socialen … Logika »hlapcev Jernejev« (in njihove pravice) je zaznamovala tudi revolucionarnost NOB.

Ko Dežman omenja medvojne in povojen poboje (partizanov), je treba priznati, da so se med revanšističnimi partizani znašli raznorazni nesramno eksploatirani delavci, ki so jim od jetike hirali in celo umirali bratje/sestre ali otroci (jetika je bila najbolj razširjena bolezen revnih). Po drugi strani pa so bogati (kmetje in »lastniki produkcijski sredstev«) živeli v izobilju … Ali je to etično?! Ali je to moralno?!

Z vidika logičnega sklepanja – glede na to, kako funkcionira človekova duševnosti – bi bilo revolucijo med II. svetovni vojni (vsaj na naših tleh) mogoče napovedati (vsaj Freud bi lahko to napovedal). Je pa Freud po boljševiški oz. Oktobrski revoluciji (v »Nelagodju v kulturi«) napovedal propad: »Komunisti menijo, da so našli pot za odrešitev od zla. Človek je enoznačno dober, naklonjen svojemu bližnjemu, toda ureditev, kjer vlada privatna lastnina, je njegovo naravo pokvarila. Posest privatnih dobrin daje posameznikom moč /oblast/ in s tem skušnjavo, da z bližnjim grdo ravna. Tisti, ki je iz posesti izključen, se mora s sovraštvom upirati zatiralcem. Ko bo ukinjena privatna lastnina, ko bodo vse dobrine skupne in bo vsem ljudem puščen njihov delež užitka, bosta med ljudmi izginili zlohotnost in sovraštvo. Ker bodo vse potrebe zadovoljene, ne bo imel nihče več nobenega razloga, da v drugem vidi sovražnika. Vsi se bodo pripravljeni podvreči nujnemu delu…« Naj se povzamem – ta traktat sem spisal okrog lega 2000: Freud se boljševikom/marksistom v resnici, med vrsticami, posmehuje z aluzijo: »Kar poskusite z idejami enakosti, pa boste videli, kako se boste ušteli. Več kot dve desetletji si prizadevam, da bi znanstveno dokazal, da človek zaradi gonske zasnove svojega uživalskega psihičnega aparata ne trpi enakosti. Če bi vi vedeli kakšna je človeška, predvsem moška, psiha si ne bi upali zasnovati marksizma tako kot ste ga oz. ga je Marx (in Engels).«

Drugo pomembno področje, ki govori v prid (analitični) tezi, da se slovenska desnica popolnoma spodletelo sramuje in obsoja socialistično revolucijo, ki se je zgodila med NOB, je vezano na moralno razsojanje. Neštetokrat sem že omenil Lawrencea Kohlberga in njegovo teorijo moralnega razsojanja. Naj ponovim: najvišja stopnja moralnega razsojanja, ki jo v resnici dosežejo le redki posamezniki – bolje rečeno moški (zaradi fenomena kastracijskega kompleksa/bojazni vezane(ga) na izgradnjo/formiranje Nadjaza) – je t. i. postkonvencionalno moralno razsojanje. Družba se lahko normalizira ravno na način, da jo vodijo (in so politično aktivni), ravno moški, ki imajo razvit čut za (postkonvencionalno) moralno razsojanje. Družbena urejenost na ta način lahko postane kolikor toliko pravična ... In sedaj: če motrimo ustroj kapitalizma (»tržnega gospodarstva«), lahko rečemo, da je moralno nevzdržno tolerirati enormne razlike med bogatimi in revnimi oz. med »lastniki produkcijskih sredstev« in delavci. Socializem je bil po tej plati (v idejnih zasnovah) veliko bolj moralno/etično koncipiran – če seveda odmislimo »izvedbeni« del socializma, ki se je popolnoma izrodil, torej se sprevrgel v totalitarizem. Drugače rečeno: človek, ki je zaznamovan s postkonvencionalnim moralnim razsojanjem se težko sprijazni z dejstvom, da paradigmatsko pokvarjeni kapitalizem (relativno dobro) funkcionira, veliko bolj etično koncipiran socializem pa ne ...

Poanta mojega pisanja je naslednja: Slovenci se nikoli ne bi smeli sramovati socializma, ki smo ga speljali skozi revolucijo med NOB. Režim, ki se je vzpostavil po vojni se je (pa res) izrodil – to moramo priznati! Soočiti in sprijazniti se tudi moramo, da so se med vojno in po vojni dogajala bratomorne grozote, ki so sicer obsojanja vredne, kljub temu, da sodijo v paket vsake vojne – ker med vojno bruhne na dan vsa individualna psihopatijo, ki preži v potlačitvah/nezavednem številnih »aktivnih udeležencev vojne« (partizanov in tudi domobrancev). Tudi logika bojazni pred kontrarevolucijo je diktirala marsikaj iz registra sadističnega totalitarizma. Po drugi strani je tudi revanšizem nevaren in vselej aktualen psihološki mehanizem, ki se udejani ob vsaki priliki, ki se revanšistu ponuja. Takšen je pač ustroj človekovega duševnega aparata! »Ono vedno najde pot (do užitka)«, nas je svaril Freud – in Ono je totalno »živalsko«, agresivno (in seksualno), in Nadjaz (ki je odgovoren za moralnost) mu ne seže do kolen.

Človek (moški) je hujša žival od najbolj krvoločne živali – tak je pač ustroj človeka (moškega). Ravno zaradi ustroja moške duševnosti (Ojdipovega in kastracijskega kompleksa) se je t. r. natančno vedelo, da se bo na tleh bivše Jugoslavije med in po vojni vzpostavila socialistična revolucija. Vsak pameten um, ki bi dejansko pozna ustroj človekove/moške duševnosti, bi to znal napovedati. Zgodovina režima in revščina je bila v predvojni Jugoslaviji pač takšna, da je bila socialistična revolucija popolnoma pričakovana in v določenem smislu celo neizbežna; in zelo nespametno se je dandanes sramovati nečesa (in to obsojati), kar ima v resnici etično podstat. Revolucionarna narodna preteklost je sčasoma postala del nacionalne identitete – govorim za Slovenijo – ki se je dejansko ne bi smeli sramovati, še manj obsojati – in ravno to počne desnica – v smislu: »Če ne bi bilo povojnega socializma, bi se vsa ta desetletja po vojni bolje živelo!« Takšna »diskreditacija« socializme je zelo otročja, nezrela, simptomatična.

Levo volilno telo pa se vse te revolucionarno-partizanske in socialistične preteklosti ne sramuje, zato je tudi vseskozi v političnem ospredju in tako rekoč zmaguje na vseh volitvah, sestavlja vlado, koalicijo ... To, da se dandanes desnica še vedno obnaša, kot da je bila revolucija med NOB in sam socializem največji greh Slovenije in/oz. slovenskega naroda ji, na vsakič na volitvah, vedno znova škodi in zabija nove in nove žeblje v politično-ideološko krsto. Več kot do relativne zmage desnica ne more priti – pa še ta se dogaja, če se levica (preveč) razcepi na (pre)več strank, kot se ji je to zgodilo na zadnjih volitvah.

Blatiti današnjo levico zaradi domnevnih grehov, ki naj bi se zgodili zaradi vpeljave socializma skozi revolucijo med NOB, je otročje – posledica močne želje po politični moči in oblasti, posledica želje po zmagi na volitvah; in ta želja deluje predvsem nezavedno. Zato, da bi desnica prišla na volitvah na oblast, za nameček zelo nespametno – npr. preko Dežmana in Možine – spreobrača zgodovino sebi v prid in ščuva narod proti lastni preteklosti, na katero pa je večina naroda v resnici vendarle ponosna. Lomljenje identitetne hrbtenice slovenskega naroda, je ponesrečen politični pristop desnice. Slovenska levica je dandanes resnično popolnoma izgubila kompas – desnica pa ga v resnic nikoli ni imela. Po drugi strani pa je ravno desnica dandanes še kako dobrodošla, da sestavi Vlado in desnosredinsko koalicijo – ker levica očitno ne zna pametno voditi države. Levica skozi monopol v udarnih medijih tudi ubija pluralizem mnenj interesov. Levica zatira drugače/kritično misleče; označuje jih za sovražno govoreče. Domala vsa levica ima v svojih nedrih spodleteli feminizem (teorijo spola), LGBT, anarholiberalnost in deloma tudi spodletelo oz. neproduktivno nostalgijo po socializmu; »nedonošena« (Združena) Levici pri tem prav pretirava.