Psihoanaliza je genialen miselni koncept za razumevanje družbe – kot psihoterapevtska metoda je (po mojem mnenju) že malce preživet (če ne drugega, je psihoanaliza kot terapevtska metoda predolgotrajna). Osebno vidim rezerve v kombinaciji »pospešene psihoanalize« s hipnozo, za kare pa je treba imeti precej teoretskega psihoanalitičnega znanja – predpogoje pa je (seveda) hipni-transfer (ki ga vzpostavi psihoterapevt s klientom). V propedevtično-teoretskem smislu – mislim na psihoanalizo kot fundamentalno znanost za razumevanje duševnosti – pa je nepogrešljiva tako v psihoterapevtiki, kot v sociologiji/družboslovju kot humanistiki (tudi zgodovini, antropologiji …).

O nudizmu – njegovi škodljivosti (in psihopatski podstati pobudnikov kot latentnih ekshibicionistov) – bi se moralo več  govoriti, polemizirati, javno (medijsko) in strokovno. Teksti, kot je tale (in vsi prejšnji deli o nudizmu) bi morali biti kongresno (strokovno) predavani in javno polemizirani v nacionalnem medijskem etru. Slovenska psiho-stroka, vključno s psihoterepevtiko, v tem anarholiberalnem družbenem trenutku, zasvinjanem s feminizmom in LGBT, pač ni sposobna »sproducirati« in objaviti takšnih tekstov, ki sem jo javnost spustil prav jaz. Ne rečem, da takšnega znanja nima še kdo … – »jajc« (poguma za objavo in javno polemiziranje) pa zagotovo nima. Kakorkoli že … – naj nadaljujem z debato o škodljivosti nudizma za normalen psihičen (in seksualen) razvoj otroka. Večino segmentov poglobljene teorije (škodljivosti) nudizma se v osnovi dotika Ojdipovega in kastracijskega kompleksa, kar seveda uničujoče vpliva na feminizem (kot noro ideologijo) in LGBT-gibanje, ki bazira na »teoriji spola« (gender).

Poudaril sem že, da otrok – najbolj v falični fazi – svoje genitalije spontano, na nek način tudi nehotno (in nezavedno), primerja z genitalijami odraslih – prvenstveno staršev. Freud je skozi »Malega Hansa« (gre za kultno knjigo oz. klinični primer 5-letnega dečka Hansa) trdil, da jih – genitalije namreč – ojdipski deček (in deklica) tudi spontano (medsebojno) koitusno »kompatibilizira(ta)«, jih »združuje(ta)«, vsak na svoj način, pač glede na to, da so njune (torej genitalije obeh spolov) genitalije radikalno različne. S psihoanalitične pozicije gledano bi se dalo reči, da je dobro (pričakovano in normalno), da to otrok počne (predvsem) nezavedno, nikakor pa ne preveč intenzivno (beri: libidinalno investirano, »oenergeteno«), torej manifestno/zavestno. Če mu tovrstna seksualno-koitusna misel podivja, torej se energetsko/libidinalno (hiper)investira – in to se na nudistični plaži lahko zgodi (no, tudi hišni/domač »nudizem« ni nedolžen) – lahko to zaznamuje določene duševne procese, ki se bodo manifestirali/udejanjili šele v odraslosti, torej v in po puberteti. Preveč intenzivno zavestno (Jazovo) premlevanje je torej škodljiv – ker lahko na otroka deluje kot spolna zloraba. Samo po sebi umevno je, da morata v tej ojdipalni paradigmi starša biti nasprotni spolna (in natančno zaradi tega teoretskega detajla tovrstni diskurz ni ne strokovno, še manj pa javno uveljavljen, saj v temeljih sesuva feminizem in LGBT).

Za dečka je Freud trdil, da si v zgodnjem obdobju celo domišlja oz. predpostavlja, da ima tudi mamica penis, kakršnega ima on sam (in oče). »Protokol«, po katerem deček spozna, da mamica nima lulčka (tako kot on in oče) je vselej in za vsakega dečka zelo delikaten – in lahko celo (psihično) »zabrazgotini« dečka, kar bo kot moški (negativno) občutil šele v odraslosti v odnosu z ženskami oz. v svojem seksualnem (in partnerskem) življenju.

Mnogi ljudje spontano, brez posebnega psihoanalitičnega znanja, intuitivno čutijo, da golote ni treba po nepotrebnem kazati otrokom – nudistične plaže so jim »odvratne«; in nekako čutijo, da otrokom nudizem lahko škodi. Otrokova psihična realnost sicer premore svoje scenarije in svojo intenziteto – marsikaj nudistično videnega lahko ublaži ali pa (po drugi strani) celo napihne. A kljub vsemu je na nek način bolje, da je (genitalna) golota staršev za otroke nekakšne tabu; in ni dobro, da otrok starševski, četudi »kopalniški« oz. »domač« (hišni) nudizem, vsakodnevno gleda. Osebno se mi zdi – in to bi lahko na dolgo in na široko argumentiral (in sem že) – da so nudistične plaže na nek način škodljive za otroke – predvsem tiste, ki vstopajo v falično fazo, v obdobju razreševanja Ojdipovega (in kastracijskega) kompleksa, seveda pa nudizem (na svoj način) moteč tudi za tiste najstnike, ki vstopajo v obdobje latence (v puberteto). Dojenčki so imuni za starševski nudizem toliko časa, dokler njihovo míslenje/mišljenje ne postane dovolj pametno oz. kompleksno, da si lahko v svoji psihični realnosti »zgradijo« (infantilne) dispozicije, na katerih bazira (kastracijska) travma/frustracija, ki se bo aktivirala šele v odraslosti.

 Otroci pač še niso psihično pripravljeni/dispozicionirani, da bi dojeli koncept golote, torej genitalij in posledično spolnosti. In ni dobro, da jim misel uide in se predolgo mudi okrog maminih oz./in/ali očetovih genitalij (v povezavi s primerjavo s svojimi genitalijami). To se namreč zgodi, če otrok prepogosto videva (povsem) gola starša. Škodljivo pa ni, če jih otrok zgolj bežno in slučajno vidi. Nezavedno sicer vsak otrok tako ali tako mamine in očetove genitalije »združuje« v koitusu – prav na to nas je opozarjal že »mladi« Freud, v svoji kultni knjigi iz leta 1905 Tri razprave o teoriji seksualnosti. Naravno in normalno je, da otrok sumi v obstoj koitusa med mamo in očetom. Ne smemo pozabiti, da se vsak otrok občasno ubada za vprašanjem: »Od kod in na kakšen način prihajajo na svet otroci?!« Na tem fatalnem vprašanju se v odraslosti lahko zgradi nagnjenje k verovanju v znamenite teorije zarote – na kar nas je opozoril Freud v svojih dveh spisih: »O seksualnem razsvetljevanju otrok« (1907) in »O infantilnih seksualnih teorijah« (1908).

Kakorkoli obračamo – pretirano zavestno razmišljanje na temo očetovih in materinih genitalij ni priporočljivo, še posebej če vemo, da se (hiper)premlevanje nadaljuje tudi v nezavednem. Ves psihoanalitični diskurz – freudovski in kleinovski (po Melanie Klein) – gre v to smer. Otrok v analni in falični fazi psihoseksualnega razvoja ne pozna ne spolne perverznosti, ne naslade, načeloma (večinoma) tudi orgazma ne pozna (izjema so nekatere deklice); pozna pa določeno avtoerotično ugodje ob draženju genitalij (klitorisa oz. penisa). Otrok razmišlja o svojem avtoerotizmu in o obeh tipih/konceptih genitalij po eni strani zelo logično, po drugi strani pa zelo »noro« otročje. Za deklico je zelo problematičen in po svoje fatalno pomemben (za razvoj normalne ženske seksualnosti) »imago« oz. predstava o očetovem penisu, ki ga (načeloma) sicer ne sme videti oz. pogosto videvati, »mora« pa ga logično predvideti in mu na fantazijski/fantazmatski ravni celo pripisati določeno »(vse)mogočnost«. Uzrtje očetovega erektiranega penisa ali soočenje s koitusom ter vsem spolnim (koitusnim) sadizmom (ki zbega otroka) lahko otroka posledično psihično/seksualno »meče iz tira« celo življenje. Tudi določen spolne in vedenjske (osebnostne/psihične) specifike/motnje se lahko razvijejo iz tega, torej iz prezgodnjega oz. ponesrečenega soočenja (in miselnega premlevanja) videnih starševskih (oz. odraslih) genitalij in/ali/oz. spolnosti. Otrokovo (ponesrečeno) soočenje z nekaterimi odraslimi spolnimi praksami, ala kunilingus ali felacija (med staršema), otroka še bolj (fatalno) zmede. S psihoanalitičnega vidika je nepredstavljivo, da bi (ojdipalni) otrok premleval istospolne starše (posvojitelje) – njuno istospolno genitalnost (dva očeta ali dve materi) ...

Otrok tudi ne sme misliti oz. miselno (intenzivno) premlevati užitka, ki ga oče in mati doživljata, ko seksata. Videna genitalna golota pa otroka pogosto napelje, da zavestno in nezavedno razmišlja o »seksu« (koitusu, po teorijah Melanie Klein pa tudi materini felaciji očetovega penisa) med staršema, manjka pa mu logika smiselnosti njunega medsebojnega početja – ker mu je pač (še) neznan pojem seksualne naslade oz. spolnega uživanja.

Vsa ta vsakdanja/dnevna (genitalna) golota bi morala biti za otroka bežno in nepomembno doživeta, čeprav bo vsak otrok v falični fazi (3-5 let) vsakič pokazal nenavadno veliko zanimanja, ko bo lahko uzrl materine in očetove genitalije, torej goloto – saj ga kronično zanima vprašanje, od kje prihajajo (na svet, ali pa v materin trebuh) dojenčki.

Otroci, še posebno dečki se okrog falične faze radi ekshibicijsko ponašajo s svojo mednožno goloto, z lulčkom, ki ga deklica nima; takrat tudi preizkušajo svoje uretralne/»scalne« sposobnosti. Tudi kakanje pri dečku dobi falično konotacijo. Dečki – in to je izpostavil že Freud – v postanalni fazi radi tekmujejo, kdo bo »nakakakal«/»nasral« večjo (daljšo, debelejšo) »klobaso«. Deklice imajo po drugi strani (v postanalni fazi) kakanje za simbol rojevanja; v kakanje se nezavedno simbolno »vživijo«, kot da bi rojevale (dojenčka). In ker sprva še ne vedo za obstoj oz. koncept vagine (in maternice) nekatere celo mislijo, da otroci prihajajo na svet skozi rito/anus, in da jih mamica »izserje« (iz debelega črevesa). Freud je v tem kontekstu govoril o kloakalnih (infantilnih) teorijah …

Dekličino kazanje telesne golote ima konceptualno drugo obeležje – on ne kaže mednožja, pač pa lepoto svojega »(pre)ostalega« telesa. Starša pa morata vendarle svojo enitalno goloto in eventualno otrokovo zanimanje zanjo nekako ignorirati – seveda, če se da. Če pa je otrok vendarle preveč zvedavo nergav, pa se mu starš(a) lahko s par stavki razloži(ta), da so dečki in deklice ter moški in ženske, torej tudi mamica in očka med nogami različna, da drugače lulata, in da mamica lahko v sebi nosi in rodi tudi otroka, ki ji ga očka »vstavi« (z lulčkom). Ta »detajl« se mora otroku »sporočiti« oz. »namigniti« bežno in ohlapno. Otrokovo nezavedno (»noro«) fantazirajnje namreč sâmo predvidi, da je mamica polna penisov, ki jih je v njenem telesu pustil oče, in iz katerih se lahko razvijejo otroci – tako je razlagal Freud. Njegova učenka Melanie Klein je (za razliko od svoje tekmice, Freudove hčere Anne) še trdila, da že predojdipski otrok – torej otrok, ki še ni začel razreševati Ojdipovega kompleksa (otrok, ki ga še obvladuje materina »dobra« dojka iz oralne faze dojenja) – predvideva, da mamica sprejema očetov penis predvsem oralno. Kleinova je (sprva) še (napačno) trdila, da se moška homoseksualnost razvije iz dečkove/dojenčkove želje, da, če/ko usahne materina »dobra dojka«, želi sesati očetov penis ...

Freud se je – deloma navezuječ se tudi na prvotno kloakalno teorijo – nagibal k tezi/intepretaciji, da otrok anticipira koitus, bodisi analni ali vaginalni/genitalni. V to smer gredo tudi klenovski psihoanalitični diskurz. Melanie Klein je namreč še bolj podrobno kot Freud in njegova hčerka Anna proučevala otrokove infantilne teorije o spolnosti in psihičnem oz. nezavednem zapopadenju obeh tipov (konceptov) genitalij. Zelo pomembno za razvoj poznejše ženske seksualnosti je dekličino miselno premlevanje moškega, še posebej očetovega penisa – na katero se naveže in sposobnost orgazmiranja in tudi želja po otroku. Ženske, ki so imele kot deklice »težave« z očetom (bodisi, ga niso poznale, ali pa je bil preveč/kronično odsoten – npr. pri ločitvah), imajo težava v odnosu z moškimi, tudi v spolnosti – problematična oz. specifična je njihova želja po penisu. Deklica je v osnovi – v sovji psihični realnosti – polna nezavednih scenarijev in misli, ki imajo povsem/radikalno drugo obeležje kot dečkovo nezavedno míslenje/mišljenje (in to je tisto, s čemer se noče sprijazniti feminizem/LGBT). Fenomen kastracije je ključno povezan z videnimi in miselno premlevanimi genitalijami (goloto) očeta in mamice (oz. odraslih) – bodisi (genitalne) golote, ki jo otroci vidijo doma ali pa tiste, ki jo vidi na nudistični plaži. Nedolžna ni niti golota, ki jo otroci vidijo po TV ali internetu – da o kakšnem spolno mešanem savnanju niti ne govorimo.

Fenomen Ojdipovega kompleksa (pri deklici in dečku) s seboj nosi tudi znamenit kastracijski kompleks, ki je pomemben za razvoj Nadjaza, torej vesti (ki v odraslosti peče, če človek počne kaj prepovedanega, neetičnega). Ojdipalni tabu incesta – torej ponotranjena prepoved, da bi si otrok libidinalno oz. spolno želel nasprotispolnega starša – po (pravilni) razrešitvi Ojdipovega kompleksa povzroči, da otrok začne čutiti, da mora zakri(va)ti lastne genitalije – in starši morajo otroku omogočiti občutenje tabuja incesta; to je njihova starševska oz. moralna dolžnost. Ob otrokovih infantilnih zagatah okrog soočenja z genitalno golote (svojo in goloto staršev) morajo počasi/sčasoma (po končanem/razrešenem Ojdipovem komplekus) nekako čutiti, da jih starši – ne istospolni, ne nasprotispolni – ne smejo videti (genitalno gole), ker si jih (nasprotispolni) ne smejo spolno želeti; istospolni pa so tako ali tako njihovi ojdipalni libidinalni konkurenti za nasprotispolnega starša ... V tem kontekstu je tudi pomembno, da oni sami (torej otroci) (popolnoma) potlačijo željo po nasprotispolnem staršu – in temu infantilnemu »momentu« se reče TABU INCESTA. V otrokovi duševnosti se torej vzpostavi – torej mora se vzpostavit – incestuozna prepoved (spolne) želje po istospolnem staršu. Vse te infantilne miselne procese otrok opravi spontano in nezavedno – vendar se mora v njihovi družini, v njihovem življenju zgoditi/odviti dokoaj natančno zakoličen (ojdipalni) »protokol« – določene stvari morajo videti, biti z njimi soočeni (z določenimi stvarmi – s starševsko genitalno goloto – pa ne smejo biti (intenzivno) soočeni). Otrokov in pozneje mladostnikov zavestni Jaz  spontano (po diktatu nezavednega) ukrepa – tako, da se otrok/mladostnik pač izogiba vizualnem izpostavljanju lastne golote, pa tudi videna golota (očeta in mame) ga zelo bega, bolje rečeno moti. Svoj prvotni eksihibicionizem lahko (ojdipalno-postojdipalni) otrok (sprva) obrne v svoje nasprotje, torej v voaerizem, in po tihem celo čaka, da bi kakšnega starša zalotil (genitalno) golega, a da ga pri tem ne bi nihče zalotil. Ravno to, da postojdipalni otrok (po 5. do 6. letu starosti) sebe ne vidi in ne prepoznava kot manifestni spolni objekt nasprotispolnega starša, je smisel tabuja incesta oz. tvorbe jedra Nadjaza. Zato bi morali starši spoštovati voljo oz. (ob)čutenje svojega otroka, da skriva svoje genitalije, ne pa, da ga silijo, da se pred vsemi gol kopa, tušira, sonči ali da je celo gol mašira na nudistični plaži. Če se to zgodi, ima to lahko – ni pa to povsem neizbežno – posledice v specifiki oz. konceptu spolne želje v odraslosti.

Ko sem že takoj nudizem označil kot premalo sublimirano pohoto – »obsodil« pa sem moške pobudnike nudizma, katerih (ojdipalno) jedro Nadjaza je deformirano – sem v zgornjem dispozitivu detajlno razložil, da mora ravno moški Nadjaz (zakoličen s pravilno razrešenimi Ojdipovim kompleksom) diktirati tabu incesta.