Če se odrasli odločajo za nudizem in če v svojo »seksualno patologijo« ne vpletajo svojih otrok, še nekako gre … Otrok (še) ne sme skozi koncept eventualne manifestne spolne želje – ki ga kar nekako vsiljuje oz. namiguje videna genitalna golota – zapopasti spolnosti. Otrok (še) nima razvitega genitalnega seksualnega (na)gona – ta nastopi po obdobju t. i. latence, torej v puberteti. Otrok (še) ne razume vloge in koncepta genitalij ter spolne sle/pohote (želje) oz. imperativa spolne združitve dveh (nasprotispolnih) tipov/konceptov genitalij – to »razume« šele pubertetnik, ker se mu v tistem času (po obdobju »zatišja«/latence »vrne« oz. uveljavi falična faza). V otroštvu niti deček, niti deklica še nimata vednosti/znanja o obstoju, še manj pa vlogi ženske vagine pri koitusu, niti ne vesta za obstoj spolne naslade, niti orgazma – spolni želji, ki se bo uveljavila in občutila šele v odraslosti, se v otroštvu šele formirajo »nastavki«/fundamenti. Deklica oz. ženska je za ojdipskega dečka (v njegovi percepciji) celo »bitje« brez spolnih organov – bolje rečeno: »bitje« z odrezanimi spolnimi organi. Do spoznanja, da ima deklica/ženska/mama vagino (in klitoris in maternico) se mora deček šele »prebiti« – in dobro je, da se do tega spoznanja »prebije« po določenem »protokolu«, z določeno miselno dejavnostjo (ki za seboj pušča ustrezen/»pravilen« »miselni odtis«; in v tem »protokolu« se ne sme prehitevati, »protokol« pa ne sme biti niti zmoten s kakšnimi (plažnim ali hišnim/domačim) nudizmom. Miselno premlevanje obeh tipov/konceptov genitalij mora biti zato »previdno«, sploh pa ne sme biti intenzivno (beri: libidinalno investirano), ker to lahko na otroka učinkuje kot spolna zloraba, za katero vemo, kako fatalno in ponesrečeno lahko zaznamuje otroka. Otroku – deklici na svoj način, dečku pa na svoj – misel ne sme preveč »(po)divjati«, ko je vizualno soočen z maminimi in/ali/oz. očetovimi genitalijami (npr. z nudistično goloto) oz. z odraslimi genitalijami. Posebej delikatno je dekličino vizualno in posledično tudi miselno soočenje z moškim penisom, še posebej z očetovim – še posebej delikaten je erektiran penis. Od tega infantilnega »detajla« je zelo odvisen razvoj poznejše spolne želje, fantazije in tudi (pozneje) manifestirane pohote. Tudi materinstvo oz. ženska želja po otroku se napaja iz dekličinega »soočenja« in/oz. miselnega premlevanja očetovega penisa, ki je predvsem nezavedno in povsem spontano in nenadzorovano, podlaga temu nezavednemu procesu pa je viden (očetov) penis. Ne smemo pozabiti, da je »ženska želja po penisu« po Freudu »ženska želja par excellence«. (V podobno smer svojo sicer »deformirano« željo zapeljejo oz. razvijejo feminilni geji.) In ta »ženstveno ženska želja« se v resnici izvorno napaja iz infantilnega soočenja deklice z dejstvo, da ona sam (in mamica) med nogami nima(ta) penisa/lulčka, oče (eventualni brat in vsi dečki/moški) pa ta »vele-cenjeni« »organ-več« ima(jo). Dekličina »prisotna neprisotnost« (beri: manjko enega organa) pahne deklico v nekakšno infantilno hrepenenje, da bi vendarle tudi ona imela ta »organ-več« in postala »cela« (sebe v tem faličnem oz. ojdipalno-kastracijskem obdobju namreč prepoznava kot »ne-celo«). Temelji dekličine poznejše ženske želje po penisu se torej rojevajo v faličnem oz. ojdipalno-kastracijskem obdobju. In natančno zato, da bi bila dekličina poznejša (ženska) želja (po penisu) običajna/normalna (»naravna«) mora biti oče v njenem (ojdipalno-postojdipalnem) otroštvu družinsko/»vzgojno« PRISOTEN! – kar pomani, da ločitev, zaradi katere je deklica navadno prikrajšana za »udeležbo« očeta pri formiranju njene (poznejše) spolne želje, zelo negativno vpliva na njeno seksualnost (vključno s sposobnostjo orgazmiranja v klasičnem koitusu).

V resnici torej ni tako nepomembno, kdaj, na kakšen način in pri komu (ter kako »intenzivno«) deklica spozna, da obstaja moški spol, ki ima med nogami (ta) »organ več«.

Po psihoanalitični percepciji – in s tem teoretskim kontekstom ima feminizem velike probleme – je »afiniteta« do penisa (ki ga poseduje moški – paradni predstavnik pa je ojdipski oče) ključna za razvoj »normalne« in »naravne« ženske spolne želje (in identitete). Epicenter te, v odraslosti občutene, ženske menifestirane spolne želje po (moškem) penisu, je seveda njena (ženska) nezavedna želja – tista, ki jo ojdipska deklica doživlja, ko misli anatomijo svojih (in materinih) »ne-celih« genitalij v primerjavi za anatomijo očetovih »prisotnih« genitalij (penisa in testisov). Ženska si v odraslosti – v strogo teoretskem smislu – ne želi moškega, pač pa (njegov) penis. In natančno zato, ker imam moški penis, si ga – moškega namreč – »normalna« ženska želi!

Zato resnično ni nepomembno, pri kom deklica prvič vidi penis (in v kakšnem stanju) – in svojevrsten paradoks/absurd je, če deklica prvič vidi penis v erektiranem stanju; niti ni nepomembno, ali penis prvič vidi pri očetu ali pri kakšen drugem (odraslem) moškem, ali pri dečku/bratcu, dojenčku ... Npr.: če je »predojdipska« in »ojdipska« deklica (»Elektra«) dnevno soočena z očetovo močjo in veličastnostjo (ter hkrati dobroto) – in zato svojega očeta tudi ceni oz. spoštuje – (šele) potem pa »opazi«, da ima ta oče tudi »organ-več«, v svoji psihični realnosti vzpostavi (»Elektrino«) fantazmatsko idejo, da, ko bo velika/zrastla, se bo poročila z očetom (mamica pa bo takrat že stara in grda ali pa bo že umrla …) … Ta prehod iz »prvega objekta želje« (mamice) na očeta mora vsaka deklica/hčerka (»Elektra«) opraviti – zato, da razvije psihično normalnost, katero bo kot ženska deležna šele v odraslosti (še posebej v odnosu do moških – tudi  v seksualnosti).

Vsak ta(k) infantilni (seksualni) razvojni detajl (v »gor-spravljanju«) je libidinalno investiran (»oenergeten«), včasih celo šokanten in zapusti določeno (trajno) miselno sled, »miselni odtis«, ki ima svoje (simbolno) nasledstvo v odraslosti. Ženska »afiniteta« do moškega penisa – v obliki bolj ali manj močne (manifestne) želje – je odvisna ravno od nekaterih infantilnih (seksualnih) detajlov, ki so v osnovi navezani predvsem na »zaznan«/»anticipiran« očetov penis. Banalno rečeno: ženska seksualnost (vključno s sposobnostjo orgazmiranja v klasičnem koitusu) je na neka način determinirana z očetovim penisom – z miselnim soočenjem z »anticipiranim« očetovim penisom. Dekličino/hčerkino (»pretirano«) direktno (vizualno) soočenje s tem očetovim »priveskom«/»pristojkom« oz. »organom več« – npr. v obliki »hišnega«/»domačega« ali pa »plažnega«/»kopališkega« NUDIZMA – je »občutljivo«, bolje rečeno: (lahko je) škodljivo.

PS: Fatalna za deklico pa je incestuozna spolna zloraba. Ženska, ki jo je oče spolno zlorabil, bo imela celo življenje probleme z moškimi – tako v odnosu, kot v spolnosti (manifestni seksualnosti). Problematičen ne bo samo orgazem, pač pa ji bo iz nezavednega bruhala (akutna) žalost, tesnobnost, anksioznost – morda celo panični napadi in depresivnost ter nekateri tipi fobije. Nekatere incestuozno zlorabljene deklice imajo tudi tendenco, da se po seksu zjočejo. Mnoge so nagnjena k anorektičnosti, kompulzivnem prenajedanju in bruhanju in (seveda) samokaznovanju oz. sampoškodovanju ...