Odločil sem se, da se o NUDIZMU, njegovi škodljivosti, razpišem malce bolj detajlno, v nekaj nadaljevanjih – zato, ker se premalo govori o tem. Naj se ponovim: nudizem je v resnici simptom premalo sublimirane pohote – pobudniki (klasičnega) nudizma so načeloma vselej moški (s šibkim Nadjazom).  Ženskam včasih paše in razgalijo svoje oprsje – kar tudi ni ravno OK (ženski Nadjaz je tako ali tako v povprečju šibkejši kot moški) … Ženska ne bi smela kar tako svojega oprsja (po)kazati. Normalna ženska zna svoje čare »unovčiti«. Libidinalna kalkulacija normalne ženske se glasi: »Tisti, ki hoče moje gole joške videti, mora biti najmanj car, velik frejer – za užitek, ki mu ga nudim s svojim oprsjem (ki/ko ga gleda), mora tudi plačati! …/…/… Tisti pa, ki je takšen car/frajer in mi nudi tudi luksus – beri: (vedno) plačuje, ko gleda mojo lepoto – pa lahko moje joške tudi šlata, jih liže in počne z menoj, kar mu paše – samo car/frajer z veliko (pošteno zasluženega) denarja, (naravne) pameti, (pristnega) znanja in faličnosti naj bo …«

Brezplačno kazanje jošk na nudističnih ali celo navadnih plažah je hud libidinalni zdrs mnogih žensk, ki ne morejo zdržati, ne da bi uživale, ko nastavljajo svoje joške na vpogled moškim (in hkrati svarijo svoje konkurente).

V muslimanski logiki pokrivanja in skrivanja žensk v raznorazne burke/nikabe je veliko psihoanalitične oz. libidinalne logike, ki ima seveda moško oz. mačistično poreklo. V osnovi gre pri muslimanih za (nezavedno, če ne celo psihotično) projekcijo moškega ljubosumja, ki se je preko preroka Mohameda in/oz. Korana ter šeriatskega prava vtkala v celoten muslimanski svet (islam). Ženske pa so se v pokrivanju/skrivanju svojega telesa – beri: svoje lepote/čarov – »dobro« (libidinalno) znašle. Mnoge muslimanke znajo nenavadno uživati, ko/ker svoje čara moškim skrivajo, potem pa pokažejo svoje (lepo) telo izbranemu/svojemu moškemu in pri tem neizmerno uživajo (ko spoznajo, kakšno moč imajo s tem, ko moškemu pokažejo svoje čare, lepoto svojega telesa in obraza). Reklo bi se lahko, da so nezavedno zapopadle simbolno strukturo skrivanja čarov svoje telesno-obrazne lepote.

Mimo tega, da so nudistične plaže projekcija premalo sublimirane moške pohote, je mogoče nudizem (kot koncept) kritizirati tudi zato, ker se iz psihoanalize ve, da otroci ne smejo biti soočeni z genitalno goloto odraslih – še posebej ne svojih staršev.  Že pred leti sem ljudi svaril pred škodljivimi vplivi (na otroke) videne odrasle genitalne golote. Za portal »bibaleze.si« sem leta 2011 dal odmeven intervju na to temo – torej na temo (psihične) škodljivosti nudizma oz. videne genitalne golote za otroke. Nudistov takrat nisem posebej napadal – sem pa uvodoma povedal, da so problematični moški pobudniki nudizma, ki imajo v svojih psihičnih strukturah prešibek Nadjaz. To pomeni, da infantilno doživeti ojdipski oče v njihov Nadjaz ni naselil dovolj moralne razsodnosti in sramu, ki bi ga v odraslosti morali čutiti, ko/če nudistično razkazujejo svoj »privesek«. Namesto tega bolj uživajo, ko gledajo žensko goloto, ko bi vendarle moral sram premagati skušnjavo gledanja ženske golote. Moški nudisti so celo tako psihopatski, da svoje žene (in otroke, vključno s hčerami) prepričujejo, naj se še oni genitalno razgaljajo in paradirajo po nudističnih plažah in kampih.

Naj pa se v tem poletnem času vendarle malo povzamem in razložim, zakaj je golota staršev (pred otrokovimi očmi) – npr. na nudistični plaži – škodljiva. Tudi preprosto uzrtje odraslih genitalij je že samo po sebi za otroka lahko travmatično, torej škodljivo. Dojenčki so seveda izvzeti, ker pač njihova pamet/misel ni dovolj kompleksna/»pametna«. Ko v diskurz vpeljemo še spol – dečke in deklice ter očete/moke in matere/ženske – postane teorija za odtenek še bolj zapletena.

Viden erektiran moški spolni organ, še posebej, če je to očetov penis, je lahko za deklico/hči bistveno bolj (in na drugačen način) travmatičo, kot za dečka/sina. Podivjani »miselni odtis«, ki si ga – deček na svoj, deklica pa na svoj način – ustvari, ko/če vidi erektiran moški penis (še posebno zagaten je očetov penis), je lahko fatalen za razvoj določenih segmentov seksualnosti in celo spolne identitete in želje. Na nudističnih plažah se to prav lahko zgodi, saj tam lahko latentni ekshibicionizem dobi krila in se – »dopingiran« z alkoholom – celo manifestira.

Še posebej je nevaren (viden) seks – oz. katerokoli iz registra odraslih spolnih praks. Otroka lahko to še bolj zaznamuje, saj lahko učinkuje celo kot spolna zloraba, če otrok videne spolne prakse dlje časa (libidinalno hiperinvestirano) premleva. Pomembno je tudi, s kakšnimi spolnimi praksami je soočen – beri: kaj vse seksualno-šokantnega vidi. Če dojenček vidi (in sliši) seks med staršema, se ga to ne dotakne na fatalen način (kot spolna zloraba), ker videno – četudi je zelo šokantno – (še) ne razume, torej ne »sprocesira« tako, da bi to pustilo v njegovih potlačitvah pomembno mesto (v negativnem smislu). V tem kontekstu se splača spomniti na Freudovo  interpretacijo t. i. Volčjega človeka, v kateri je Freud izpostavil, da je njegov odrasli pacient (Sergej Pankejeff – »Volčji človek«) pri dveh letih videl (in »slišal«) »coitus a tergo« med staršema, kar predstavlja izvorni moment/vir njegovih sedanjih psihičnih težav.

Preden se neposredno dotaknem škodljivosti nudizma za otroke, naj povem, da je spolna zloraba (doživeta v otroštvu) ena najhujših stvari, ki se jih lahko zgodijo človeku. Spolne zlorabe najbolj zaznamujejo duševno zdravje, torej človekovo psiho. Če otrok doživi nudizem mu lahko to doživetje – ni pa to povsem nujno – zapusti neizbrisljiv pečat v njegovih infantilnih (potlačitvenih) depojih; to pa bo v odraslosti (začenši že v puberteti) botrovalo nadležnim specifikam (tesnoba, anksioznost, morda panični napadi ali celo depresija), ki jih je navadno treba zdraviti z globinsko psihoterapijo (ali celo s tableti).