Pred kratkim smo v medijih lahko zasledili novičko, da so »nagci (na Hrvaškem), izumirajoča vrsta« – s pripisom, da »nudizem na Hrvaškem diha na škrge«. Nisem se mogel zadržati in sem (psihoanalitično) twittnil: »Ljudje so se streznili in končno spoznali, da je nudizem zelo škodljiv za otroke in da gre za psihopatsko paradigmo, ki je vzcvetela na krilih latentnega moškega ekshibicionizma.« Nudizem je v resnici simptom premalo sublimirane pohote – pobudniki (totalnega) nudizma so načeloma vselej moški (s šibkim Nadjazom).  Ženskam včasih paše in razgalijo svoje oprsje – kar tudi ni ravno OK (ženski Nadjaz je tako ali tako v povprečju šibkejši kot moški) … Že pred leti sem za portal »bibaleze.si« dal odmeven intervju na temo (psihične) škodljivosti nudizma za otroke. Samih nudistov nisem napadal – tudi zdaj jih ne mislim.

Naj pa se v tem poletnem času vendarle malo povzamem in razložim, zakaj je golota staršev (pred otrokovimi očmi) – npr. na nudistični plaži – škodljiva. Tudi preprosto uzrtje odraslih genitalij je že samo po sebi za otroka lahko travmatično. Dojenčki so seveda izvzeti, ker pač njihova misel ni dovolj kompleksna oz. »pametna« … Viden erektiran moški spolni organ je lahko še bolj travmatične – za deklico bistveno bolj, kot za dečka. Viden seks – katerokoli iz registra odraslih spolnih praks – otrok lahko še bolj zaznamuje in celo učinkuje kot spolna zloraba. Če dojenček vidi seks med staršema, se ga to prav tako ne dotakne na fatalen način (kot spolna zloraba), ker videno (še) ne razume, ne »sprocesira« ….

Stereotipno govoriti, da je videna golota nekakšen tabu, ima seveda konsistentno (psihološko oz. psihoanalitično) teoretsko ozadje. Še kak je prav je, da je starševska oz. odrasla golota (pred otroci) tabu. Mora biti tabu! V ozadju se namreč skriva t. i. tabu incest (kot nasledek »pravilnega Ojdipa«, kot bi rekel Freud). Tabu incesta je normalen in naraven, torej priporočljiv, celo nujen. Otrok (še) ne sme skozi koncept eventualne manifestne spolne želje – ki ga kar nekako vsiljuje oz. namiguje videna golota – zapopasti spolnosti. Otrok še nima razvitega genitalnega seksualnega nagona – ta nastopi po obdobju t. i. latence, torej v puberteti. Otrok (še) ne razume vloge in koncepta genitalij ter spolne sle (želje) oz. imperativa spolne združitve dveh tipov genitalij. Niti deček, niti deklica še nimata vednosti oz. znanja o obstoju, še manj pa vlogi ženske vagine pri koitusu, niti ne vesta za obstoj spolne naslade, niti orgazma. Miselno premlevanje obeh tipov genitalij zato ne sme biti intenzivno (beri: libidinalno investirano), ker lahko na otroka učinkuje kot spolna zloraba, ta katero vemo, kako fatalno in ponesrečeno zaznamuje otroka. Otroku – deklici na svoj način, dečku pa na svoj – misel ne sme preveč »(po)divjati«, ko je vizualno soočen z maminimi in/ali očetovimi genitalijami (npr. z nudistično goloto) oz. z odraslimi genitalijami. Otrok vselej (spontano) svoje genitalije primerja z genitalijami staršev; jih v določenem obdobju tudi spontano medsebojno koitusno »kompatibilizira« oz. »združuje«. In bolje je, da to otrok dela nezavedno in ne preveč intenzivno, kot da mu tovrstna misel energetsko, torej libidinalno investirano pobezlja, kar se na nudistični plaži lahko zgodi. Preveč intenzivno zavestno (Jazovo) premlevanje je torej škodljiv – ker lahko na otroka deluje kot spolna zloraba.

Za dečka je Freud trdil, da si v zgodnjem obdobju celo domišlja oz. predpostavlja, da ima tudi mamica penis, kakršnega ima on in oče. »Protokol«, po katerem deček spozna, da mamica nima lulčka (tako kot on in oče) je vselej in za vsakega dečka zelo delikaten – lahko celo (psihično) »zabrazgotini« dečka, kar bo kot moški (negativno) občutil šele v odraslosti v odnosu z ženskami oz. v svojem seksualnem (in partnerskem) življenju.

Mnogi ljudje spontano, brez posebnega psihoanalitičnega znanja, intuitivno čutijo, da golote ni treba po nepotrebnem kazati otrokom – nudistične plaže so jim »odvratne«; in čutijo, da otrokom nudizem lahko škodi. Otrokova psihična realnost sicer premore svoje scenarije in svojo intenziteto. A kljub vsemu je na nek način bolje, da je golota staršev za otroke nekakšne tabu – ni dobro, da otrok starševski, četudi »kopalniški« oz. »domač« (hišni) nudizem, vsakodnevno gleda. Osebno se mi zdi – in to bi lahko na dolgo in na široko argumentiral – da so nudistične plaže na nek način škodljive za otroke – predvsem tiste, ki vstopajo v falično fazo, v obdobju razreševanja t. i. Ojdipovega kompleksa, seveda pa tudi za tiste, ki vstopajo v obdobje latence (v puberteto). Dojenčki so imuni za starševski nudizem toliko časa, dokler njihovo míslenje/mišljenje ne postane dovolj pametno oz. kompleksno, da si lahko v svoji psihični realnosti »zgradijo« (infantilne) dispozicije, na katerih bazira travma/frustracija, ki se bo aktivirala šele v odraslosti.
Otroci pač še niso psihično pripravljeni/dispozicionirani, da bi dojeli koncept golote, torej genitalij in posledično spolnosti. In ni dobro, da jim misel uide in se predolgo mudi okrog maminih oz./in/ali očetovih genitalij. To se namreč zgodi, če otrok prepogosto videva gola starša. Lahko jih zgolj bežno in slučajno vidi. Nezavedno sicer vsak otrok tako ali tako mamine in očetove genitalije »združuje« v koitusu – prav na to nas je opozarjal že »mladi« Freud, v svoji kultni knjigi iz leta 1905 Tri razprave o teoriji seksualnosti. Naravno in normalno je, da otrok sumi v obstoj koitusa med mamo in očetom. Le zavestno pretirano razmišljanje na temo očetovih in materinih genitalij ni priporočljivo. Ves psihoanalitični diskurz – freudovski in kleinovski (po Melanie Klein) – gre v to smer. Otrok v t. i. analni in t. i. falični fazi psihoseksualnega razvoja ne pozna ne spolne perverznosti, ne naslade, načeloma (večinoma) tudi orgazma ne pozna (izjema so nekatere deklice) – pozna pa določeno avtoerotično ugodje ob draženju genitalij (klitorisa ali penisa). Otrok razmišlja o svojem avtoerotizmu in o obeh tipih genitalij po eni strani zelo logično, po drugi strani pa zelo 'noro' otročje. Za deklico je zelo problematičen in po svoje fatalno pomemben (za razvoj normalne ženske seksualnosti) »imago« oz. predstava o očetovem penisu, ki ga (načeloma) sicer ne sme videti oz. pogosto videvati, »mora« pa ga logično predvideti in mu na fantazijski/fantazmatski ravni celo pripisati določeno »(vse)mogočnost«. Uzrtje očetovega erektiranega penisa ali soočenje s koitusom ter vsem spolnim (koitusnim) sadizmom, ki zbega otroka, lahko otroka psihično »meče iz tira« celo življenje. Tudi določen spolne in vedenjske (osebnostne) motnje se lahko razvijejo iz tega, torej iz prezgodnjega soočenja (in miselnega premlevanja) videnja starševskih (oz. odraslih) genitalij in spolnosti. Kakšno otrokovo soočenje s kunilingusom in felacijo (med staršema) otroka še bolj fatalno zmede. Otrok tudi ne sme misliti oz. miselno (intenzivno) premlevati užitka, ki ga oče in mati doživljata, ko seksata. Golota pa otroka pogosto napelje, da zavestno in nezavedno razmišlja o »seksu« (koitusu, po teorijah Melanie Klein pa tudi materini felaciji očetovega penisa) med staršema, manjka pa mu logika smiselnosti njunega medsebojnega početja – ker mu je pač neznan pojem seksualne naslade oz. spolnega uživanja.
Vsa ta vsakdanja/dnevna golota bi morala biti za otroka bežno in nepomembno doživeta, čeprav bo vsak otrok v falični fazi (3-5 let) vsakič pokazal nenavadno veliko zanimanja, ko bo lahko uzrl materine in očetove genitalije, torej goloto. Otroci, še posebno dečki se okrog falične faze radi ekshibicijsko ponašajo s svojo goloto, z lulčkom, ki ga deklica nima – takrat tudi preizkušajo svoje uretralne sposobnosti. Dekličino kazanje golote ima konceptualno drugo obeležje – on ne kaže mednožja, pač pa lepoto svojega »(pre)ostalega« telesa. Starša pa morata vendarle svojo goloto in eventualno otrokovo zanimanje zanjo nekako ignorirati – seveda, če se da. Če pa je otrok vendarle preveč zvedavo nergav, pa se mu starš(a) lahko s par stavki razloži(ta), da so dečki in deklice ter moški in ženske, torej tudi mamica in očka med nogami različna, da drugače lulata, in da mamica lahko v sebi nosi in rodi tudi otroka, ki ji ga očka »vstavi« (z lulčkom). Otrokovo nezavedno (»noro«) fantazirajnje namreč samo predvidi, da je mamica polna penisov, ki jih je v njenem telesu pustil oče, in iz katerih se lahko razvijejo otroci. Melanie Klein je trdila, da že predojdipski otrok – torej otrok, ki še ni začel razreševati Ojdipovega kompleksa – otrok, ki ga še obvladuje materina »dobra« dojka iz oralne faze dojenja, predvideva, da mamica sprejema očetov penis predvsem oralno. Freud se je bolj nagibal k tezi, da otrok anticipira koitus, bodisi analni ali vaginalni oz. genitalni. V to smer gredo tudi klenovski psihoanalitični diskurz. Melanie Klein je namreč še bolj podrobno kot Freud in njegova hčerka Anna proučevala otrokove infantilne teorije o spolnosti in psihičnem oz. nezavednem zapopadenju obeh tipov (konceptov) genitalij. Zelo pomembno za razvoj poznejše ženske seksualnosti je dekličino miselno premlevanje moškega, še posebej očetovega penisa. Deklica je polna nezavednih scenarijev in misli, ki imajo povsem drugo obeležje kot dečkovo nezavedno míslenje. Fenomen kastracije je ključno povezan z videnimi in miselno premlevanimi genitalijami (goloto) očeta in mamice (oz. odraslih) – bodisi golote, ki jo otroci vidijo doma ali pa tiste, ki jo vidi na nudistični plaži. Nedolžna ni niti golota, ki jo otroci vidijo po TV ali internetu.
Fenomen Ojdipovega kompleksa (pri deklici in dečku) s seboj nosi tudi t. i. kastracijski kompleks, ki je pomemben za razvoj t. i. Nadjaza, torej vesti (ki v odraslosti peče, če človek počne kaj prepovedanega, neetičnega). Ojdipalni tabu incesta – torej ponotranjena prepoved, da bi si otrok libidinalno oz. spolno želel nasprotispolnega starša – po (pravilni) razrešitvi Ojdipovega kompleksa povzroči, da otrok začne čutiti, da mora zakri(va)ti lastne genitalije. Ob tem čuti, da jih starši – ne istospolni, ne nasprotispolni – ne smejo videti, ker si jih (nasprotispolni) ne smejo spolno želeti, istospolni pa so tako ali tako njihovi ojdipalni libidinalni konkurenti za nasprotispolnega starša. Tudi oni sami potlačijo željo po nasprotispolnem staršu. V njih se vzpostavi – torej mora se vzpostavit – incestuozna prepoved (spolne) želje po istospolnem staršu. Vse te miselne procese opravi nezavedno, in golota je v teh míslenjih zelo pomembna. Zavestni Jaz pa ukrepa – tako, da se otrok pač izogiba vitualnem izpostavljanju lastne golote, pa tudi videna starševska golota ga zelo bega, celo moti, čeprav svoj prvotni eksihibicionizem lahko obrne v svoje nasprotje torej v voaerizem, in po tihem čaka, da bi kakšnega starša zalotil golega, a da ga pri tem ne bi nihče zalotil. Ravno to, da t. i. postojdipalni otrok (po 5. do 6. letu starosti) sebe ne vidi in ne prepoznava kot manifestni spolni objekt nasprotispolnega starša, je smisel tabuja incesta oz. tvorbe jedra Nadjaza. Zato bi morali starši spoštovati voljo oz. (ob)čutenje svojega otroka, da skriva svoje genitalije, ne pa, da ga silijo, da se pred vsemi gol kopa, tušira, sonči ali da je celo gol mašira na nudistični plaži. Če se to zgodi, ima to lahko – ni pa to povsem neizbežno – posledice v specifiki oz. konceptu spolne želje v odraslosti.