Kot kritični mislec s psihoanalitično orientacijo, sem bil pred kratkim s strani Nova24TV, naprošen, da orišem psihološki profila Marjana Šarca – predvsem v kontekstu, kako nanj vpliva vloga oz. lik Ivana Serpentinška, ki ga je razvil, ko je bil še komik-imitator. Vestno kot vedno sem se lotil profiliranja Šarca in … – nekaj misli sem strnil v »všečen« tekst/intervju, ki je bil celo sprejemljiv oz. objavljiv v desnem mediju, kakršen je Nova24TV. Tule je link: http://nova24tv.si/slovenija/politika/psihoanalitik-vodeb-o-sarcevem-psiholoskem-profilu-njegova-ambicioznost-je-na-meji-bolestnosti-lahko-da-ga-bo-pokopala/

Šarca seveda nisem predstavil v tako slabi luči, kot so na Novi24TV predvidevali, glede na to, da se prav o Šarcu v času lanskih predsedniški volitev napisal.

Naj vam obudim spomin, kaj sem o Šarcu pisal lansko leta – v času predsedniških volitev. 12. oktobra 2017 sem o Šarcu zapisal: »Sedaj se ti isti desničarji bojijo, da bi medlo-mlačnega (in v resnici neškodljivega) Pahorja nasledil še en (novi) levičar Marjan Šarec, ki bo – po bojaznih desničarjev – (še) bolj levičarski kot Pahor. In ravno to je za desničarje tista groza, ki že meji na nočno moro. Šarcu očitati, da je posvojen, je sicer malce perverzno, ni pa to dejstvo tako nepomembno. Še bolj perverzno od desničarjev je, da so Šarcu sedaj naprtili še afiniteto do Hitlerja (in hkrati pozabili pa hodi v cerkev). Desničarje v resnici moti, da je Šarec resen kandidat, ki lahko edini premaga Pahorja. In če ga premaga, se bo – po mnenju desničarjev – slovenski 'desnosti' še slabše pisalo. To, da je Šarec posvojen, morda ni njegova (največja) slabost. Ni pa nepomembno, da je posvojen. No, Šarčev 'Ojdip' je, spričo posvojitve, verjetno res specifičen. Tisto, kar me osebno skrbi, je njegova moralna razsodnost, njegov Nadjaz; to me skrbi pri vseh (moških) kandidatih (za ženske se ve, da imajo navadno deficit v moralnem razsojanju). Preko pravilnega 'Ojdipa' se namreč v dečka naselijo tudi temeljni močne (postkonvencionalne) moralne razsodnosti. Tukaj ima Šarec verjetno probleme – ni pa nujno. Dejstvo, da (občasno) hodi v cerkev Boga spraševat (in molit, da mu pomaga), že ni njegov plus. To, kako je kot župan v kamniškem Občinskem svetu vodil razpravo o preimenovanju kamniške knjižnice (opcija je bila, da se knjižnica poimenuje po domobranskemu pesniku Francetu Balentiču), mu je lahko v ponos. To, da je bil član Jankovićeve Pozitivne Slovenije, mu sicer v ponos ne more biti, ni pa to njegov največji greh. Osebno bi mu prej štel v svojevrsten 'greh' ta njegov genializem: emitiranje različnih oseb, likov. Namreč: sposobnost, da lahko nekdo tako genialno emitira t. r. vsakogar, je znamenje neke (infantilne) stiske, ki jo je imel kot otrok. To, da se lahko nekdo t. r. prelevi v neko drugo osebnost, v nek drug lik/osebnost, je predvsem simptom – in to simptom, k vzklije na krilih fantazme: 'Le v koga se moram spremeniti, da bom sprejet, da bom ljubljen, da ne bom (kot posvojenec) stigmatiziran.' Seveda ta Šarcev talent ni kakšen poseben greh.« http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/325463/barbika-srpentinsek-lokalni-serif-nekaj-moskinj-in-stara-mama-in-krjavel

Pred drugim krogom predsedniških volitev sem o Šarcu še zapisal: »Rekel sem že, da jaz 'stavim' na Šarca – povsem mimo tega, da ga bomo volil (in se morda potem kesal in se ljudem opravičeval, da sem se zmotil – tako kot v primeru Cerarja). Stavim pa zato, kar 'čutim', da je Sloveniji (karmično, arhetipsko) usojen predsednik z albanskim pedigrejem. Namreč: malo se družim z Albanci in za Šarca 'se mi zdi', da ima albanske biološke starše (znano je, da je posvojen). Samo po sebi to sploh ni moteče – vsaj mene ne moti, ker 'človek je človek'. Bojim se le, kako je posvojitev Šarca v resnici zaznamovala. Posvojenci imajo namreč (načeloma) svojo psiho zaznamovano na poseben način. Pogosto se zgodi, da razvijejo določene talente s primesmi (latentnega) narcizma – Šarcu se njegov narcizem reflektira tudi v podpisu (ne samo v igralski karieri in ambicioznosti). Ampak Šarcev narcizem je veliko manj moteč kot Pahorjev. Tudi srednješolski Šarčevi 'cveki'/'popravci' – 'fiska (pač) cveke prtiska' – me ne skrbijo. …/…/…. Zdi se, da ima Šarec urejeno družino – ženo, dve hčeri, celo tašča ga hvali – in to je lahko njegov adut, glede na to, da ima Pahor t. r. družinski kaos. Nekaj nejasnosti pa se mi v zvezi s Šarcem vsiljuje okrog njegove ambicioznosti. 'Siliti' se na mesto predsednika države – ko je vendarle funkcija župana rodnega mesta povsem zgledna – je premisleka vredno. Za Pahorja se ve, da je obseden z narcistično gratifikacijo. Šarec pa je lahko preprosto tako moralno odgovoren, da tvega svojo dokaj lagodno življenje zato, da pomaga rešiti svojo državo … Zase osebno lahko rečem, da se nikoli ne bi podal v politiko zato, da bi imel od tega kakšne koristi (npr. v samopodobi ali financah), pač pa zato, ker bi bila moja moralna obligacija/obveza, da se razda(ja)m za 'višje cilje', torej za nekakšen 'nacionalni interes'. In mogoče je ravno to ključno pri Šarčevi kandidaturi za predsednika države. …/…/… Pahorjeva glava hiba – zaradi katere najbrž ne bo dobil drugega mandata – je (ob pocukrani osladnosti) ravno deficit v moralnem razsojanju. Pri Šarcu pa (po logiki analize simptomov) opažam – da te hibe nima. …/…/… Pahorjev Nadjaz je šibek, in le upamo lahko, da je Šarec v tem kontekstu kaj boljši – ker se zna zgoditi, da bo ravno Marjan Šarec naslednji predsednik države.« (ALI PA VLADE, bi se dalo dodati v tem trenutku) http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/330412/sarec-vs-pahor

24. oktobra sem celo twttnil: »Tudi jaz se pri Šarcu marsikaj bojim, samo, logično je, da bi se splačalo tvegati. Lahko kaj izgubimo, vendar lahko več dobimo, kot izgubimo« Trenutno mi je že vseeno, kdo bo predsednik Vlade Šarec ali Janša. Se mi zdi pa nujno, da bi bila v koaliciji. Kalvarija pa se bo ponavljala, če bodo naslednje predčasne volitve, le da takrat – v tem primeru Šarec ne bo več »pleyer«, in upam, da se Šarec in njegovi (LMŠ) tega zaveda(jo).
V decembrski povolilni (psiho)analizi sem v zvezi s Šarcem še »svarilno« dodal: »Marjan Šarec (in nekaj njegovih najbližjih in malce zaslepljenih kolegov in fanatičnih pristašev) je sicer sedaj dobil krila. Vendar: Šarčev volilni uspeh je (malce) zavajajoč, malce fiktiven, navidezen. V resnici Šarec – on, kot politična figura, kot (samostojni) predsedniški kandidat – sploh ni dobil toliko glasov, kot je razvidno iz vseh teh povolilnih statističnih analiz. Nekakšna (suhoparna) preslikava sedanjih predsedniških glasov na parlamentarne volitve, je popolnoma zgrešena. Volivci so – še posebno v drugem krogu – (pretežno) v resnici volili 'ne-Pahorja', ne pa Šarca, in to vsi politični analitiki (pravilno) ugotavljajo. Zato Šarec na državnozborskih volitvah nikakor ne more dobiti toliko glasov, ker takrat ne bo fenomena 'ne-Pahorja'. Fenomen 'ne-Janše' pa verjetno tudi ne bo dovolj markanten. Kar izriniti SMC in Cerarja iz političnega prizorišča to pač ne bo mogoče – in Cerar/SMC tega tudi ne bo dovolil. Šarec bi sicer lahko bil dober predsednik države, veliko boljši kot Pahor – resnici na ljubo pa bi bil lahko tudi slab. Briljanten predsednik Vlade pa skoraj zagotovo ne bi bil – ker za seboj nima niti prave ekipe, in niti ne kaže, da bi jo lahko s svojo 'ne-karizmo' dobil (razen, če ne angažira nekaterih 'stricev iz ozadja' (ala Gregor Golobič), brez katerih se lahko v (top) politiki popolnoma izgubi. Šarcu manjka še nekaj bistvenega za top-politiko: to je karizma. (OPOMBA: 'strici iz ozadja' so še kako pomembni za Slovenijo – in morajo biti prisotni. Pahor bi brez njih popolnoma zavozil. Ampak, morajo biti pa modri in preudarni.) O Šarcu je potrebno reči še tole. To, da je bil, kot poroča tednik Mladina, prva tri leta svojega življenja v reji, potem pa je bil posvojen, je treba pri njegovem profiliranju malce vendarle upoštevati oz. 'jemati v obzir'. Namreč – otrok, ki se ne čuti ljubljenega s strani (bioloških) staršev (pestijo ga bojazni na temo: 'Zakaj sem bil zvržen?!') in ima celo neke anomalije v oralni, analni in falično-ojdipalni fazi – zna biti osebnostno/psihično specifičen, torej zaznamovan. Pogosto takšni otroci – zaradi te svoje specifike v povezavi z intrapsihičnim (nezavednim) občutkom nesprejetosti oz. neljubljenosti – razvijejo določene kompenzacijske obrambne mehanizme, tudi talente, celo genializme, načeloma s primesmi grandioznega oz. patološkega narcizma, vsaj latentnega. Kako točno in v kolikšni meri je zaznamovan Šarec, je težko reči. Lahko pa rečem tole: če bi se Šarec sedaj, ko ni zmagal na predsedniških volitvah umaknil iz top politike in bil še naprej zgolj kamniški župan – torej, se ne bi šel nadaljnje državnozborske politiki – bi si upal reči, da je bil v resnici odličen kandidat za predsednika države. Ravno to, da se je državi in državljanom ponudil, da je – v njihovo dobro – predsednik države, bi pomenilo, da si top politike v resnici, osebno sploh ne želi. Iskreno se je – zgolj in samo – dal na uporabo, in bil na volitvah 'zavržen'. Sam pri sebi si lahko reče: 'Vsaj poskušal sem pomagati svoji državi – ker: osebno si sploh ne želim biti predsednik.' Če je v svoji psihični realnosti premogel tovrstno sklepanje, potem bi bil odličen predsednik države in ne zgolj narcistični povzpetnik, ki je prelisičil domala pol volilnega telesa. Torej: če se Šarec odloči za nadaljnjo politično kariero v Državnem zboru – kar je kot potezo celo 'kuvertiral' – torej, da se vidi v parlamentu, celo kot mandatar, potem verjetno ne bi bil ne dober predsednik države, pa tudi dober mandatar ne bi bil; izpadel bi kot (še en) narcistični povzpetnik, ki si (simptomatsko in nezavedno) želi predvsem moč, oblast in javni aplavz – beri: narcistično gratifikacijo.«

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/332711/psihoanaliza-neke-politicne-gluposti