Te dni se je v slovenskem medijskem etru – najprej v časopisu Delo (sledila je nacionalna RTVSLO) – znašla novica, ki je (spet) kritizirala Truma, nanašala pa se je na dojenje, bolje rečeno »napad na dojenje«. Ko sem novico prebral sem na svoj »FB-zid« (ob povezavi na omenjeni članek v Delu) zapisal: »Bojim se, da je tole spet apriorni napad na Trumpa - resnica o dojenju je verjetno drugačna. SLO-levica (ki jo podpira Delo) je namreč spoznala, kako je v temo brcala v politiki do otrok ("posvojitve", "koroški dečki" ...) Dojenje je pač delikatna stvar! Dojenje mora biti! Aptamil ne sme zmagati!«

Se pa spomnim novice iz leta 2011, v kateri so Trumpa označili za nestrpneža do doječih žensk/mamic, ki brez sramu in posebnih zadržkov svoje dojenčke dojijo v javnosti. Trumpova takratna odvetnica Elizabetha Beck je med obravnavo zaprosila za odmor, da bi si iztisnila mleko za svojega dojenčka. Trump je to njeno željo označil za ogabno. In tudi ta kontekst sem takrat komentiral – v smislu, da so ženske oz. njihove prsi sicer res spolni objekt, vendar pa je dojenje višja človeka in moralna vrednota kot moška pohota. Z ženskim dojenjem v javnosti imajo navadno probleme funkcionalno neodrasli moški.

In dojenje je res nekaj veličastnega – je nekaj, kar mora kot kulturno-materinska navada ostati, torej zmagati v boju proti korporacijam, ki proizvajajo umetne nadomestke za materino mleko.  V vsej tej (pro)feministični kulturi in politiki, ko se t. r. ukinja spoli in ko so levi feministični lobiji že pred par leti (v času ministrovanja Anje Kopač Mrak) hoteli prevaliti en mesec porodniškega dopusta od mam na očete, mora prevladati in zdrava kmečka pamet in tudi psihoanalitična teorija. Razvojna psihologija, ki je vse bolj kontaminirana s feminizmom oz. feministkami – pri nas npr. z Ljubico Marjanović Umek – je t. r. sprta s psihoanalizo in Freudom. Spomnim se, da sem bil leta 2013 izjemno aktiven, ko so feministke spet hotele intervenirati v družbo in (feminilnim) mama in (faličnim) očetom vsiliti paradigme t. i. novega očetovstva. Takrat sem se (spet) na vse načine boril, se aktivno zoperstavljanje – kar je od mene zahtevalo moje psihoanalitično znanje in moralni imperativ – da ta en mesec porodniškega dopusta ostane mamam in se ne prevali na očete. Zdravo-razumske ženske (mame), četudi levo politično usmerjene so mi takrat plemenito sledile – v smislu: »Dojenja pa(č) na damo!« Pomembno je, da niso slepo sledile in podlegle takrat noremu feminističnemu predlogu Ministrstva za družino, ki mu je (že takrat) poveljevala Anja Kopač Mrak. Ta ista (ločena) ministrica je potem zagodla oz. vzdrževala tudi kalvarijo »koroških dečkov«. In ker »dobro vedno zmaga« ta ista ministrica, kot kandidatka SD, sedaj (na zadnjih državnozborskih volitvah) ni prišla v parlament … Za zdrse, ki si jih je v svojem ministrovanju privoščila – tudi v povezavi z dojenjem – je narod kaznoval tako, da je ni ponovno izvolil v Državni zbor. Čeprav je nekaj dobrega vendarle naredila tudi za dojenje oz. zaposlene doječe mamice in njihove otročičke – verjetno zato, da bi popravila svoj slab vtis.

Svoj čas – julija 2013 – sem na račun omenjenega spodletelega zakona twittnil: »DOJENJE je pomembno! DOJENJA ne zanemarjajte! DOJENJU se posvečajte! DOJENJE! Pri DOJENJU in z/med DOJENJEM je otrok blažen!« Celo levi mediji (šlo je za Dnevnik) so me takrat – kot uteho za ministričin zdrs – naknadno povprašali, ali podpiram »refleksni« ukrep Vlade, bolje rečeno resornega ministrstva (za družino), s katerim se je hotelo doječim mamicam »odkupiti« za zdrs okrog porodniškega dopusta za očeta (na računa mamic). Novica, ki sem jo v intervjuju za Dnevnik tudi komentiral, se je takrat glasila »Odmor za dojenje, ki si ga lahko v službi privoščijo doječe matere, bo po novem plačan oziroma bodo zanj plačani prispevki za socialno varnost.« Dnevnik si me je takrat celo »sposodil«:

»Psihoanalitik mag. mag. Roman Vodeb predlog ministrstva podpira, saj kot freudovec, pravi, podpira vse, kar spodbuja harmonijo med otrokom in mamo. Njegova podpora izhaja iz nekaterih psihoanalitičnih zakonitosti, ob katerih pa poudarja, da bistvo dojenja ni dojenje samo, pač pa obraz, ki ga otrok uzre, medtem ko se doji ali hrani po steklenički. ''In mamice ne sme in ne more nadomestiti nihče, niti 'kosmata prikazen', ki se ji reče očka,'' še dodaja.«

Omenjeni citata bi se v luči sedanjih ameriških lobiranj v Svetovni zdravstveni organizacij (WHO) povezanih z dojenjem in pritiski korporacij, ki podpirajo prodajo in distribucijo umetnih nadomestkov za materino mleko, bi se dalo tudi drugače razumeti. Če tole okrog ameriških (Trumpovih) pritiskov na dojenje ni »fake news« (lažna novica): »ZDA so namreč z grožnjami poskusile razveljaviti resolucijo o podpori dojenju,« se je nad ameriško/Trumpovo namero o »napadu na dojenje« treba zamisliti. Dojenje je sveta stvar! Pa ne zato, ker si mamice želijo dojiti (s svojim mlekom), pač pa zato, ker je to neobhodno potrebno za normalen psihični razvoj otroka. O zdravilnosti in blagodejnem vplivu materinega mleka na dojenčke/otročička ne bom razpravljal. Rekel pa bi, da se od Freuda na prej ve, kako pomembno je, da mama predstavlja otročičkov »inventar«, kot se je pozneje, pred več kot 50 leti, izrazil Donald Winnicott (sicer učenec Freudove učenke Melanie Klein), eden vodilnih psihoanalitičnih pediatrov svojega časa. »Otrok, družina in svet zunaj« je njegova knjiga, ki jo priporočam v branje vsaki mamici, ki se s strahom podaja v materinstvo. In ravno Winnicott je veličastno govoril o dojenju.

Če v tej zvezi naj omenim še Johna Bowlbyja – in njegovo teorijo navezanosti (tudi otročička in mamice) – in rečem, da je dojenje pomembno tudi zato, ker dojenje (a-priori) zagotavlja, da bo otrok navezal varen odnos z mamico in njeno »dobro dojko«, oz. s »prvim drugim«, kot bi rekel Lacan. Če pa se dojenčka/otročička hrani po steklenički, pa ta libidinalni/čustveni ritual lahko opravlja tudi kakšna druga osebe – »ne-mama«. To pa lahko zelo ponesrečeno psihično zaznamuje – torej zbega – dojenčka/otročička, kar se mu bo sicer poznalo šele v odraslosti.