Dandanes je Michael Shermer znan kot publicist – nekoč pa se je »udejanjal« tudi kot ultramaratonski kolesar. Prvič je prekolesaril RAAM leta 1982 (ni bil sicer prvi) … Njegov, zdaj že znameniti »Shermer's neck« se mu je zgodil leto pozneje – leta 1983. (RAAM je pozneje prekolesaril še leta 1984, 1985 in 1989). Bizarna poškodba imenovana po dotičnem Shermeru (»Shermer's neck«) je po svoje res bizarna. Še vedno pa velja za svojevrstno enigmo. No, zame je osebno je sedaj poškodba »razgaljena«. Izoblikoval sem si neko vednost oz. teorijo. In če bi bil kdo to pripravljen poslušati, bi bil pripravljen svoje teorije tudi dokazati. Celo več: poškodbo »Shermer's neck« grem lahko predavat na katerokoli medicinsko (ali šprtološko) fakulteto (po svetu), ali katerikoli medicinski ali »športno-poškodbeni« kongres/seminar.

Glede na to, da sem bil letos član spremljevalne ekipe Uroša Stoklasa – bil pa sem zadolžen za Uroševo psihično pripravo (in tudi za mikrosocialno dogajanje v sami ekipi) – se čutim poklicanega da par stvari »ovekovečim« o dotični (bizarni) poškodbi vratu. Stoklas torej ni bil ne prvi ne zadnji, ki zaradi »Shermer's neck-a« ni prišel do cilja – njemu se je že drugič (po slabih 1800km) zgodil odstop zaradi te bizarne poškodbe. Do pojava poškodbe je bil odličen, hiter – celo tretji v svoji kategoriji. Ob tem moramo vedeti, da je Uroš Stoklas prvenstveno vrhunski kegljač (v mladosti tudi odličen smučar), kolesari – sicer že več let – pa bolj za hobi in nikoli ni bil pravi kolesar, torej (vrhunski) tekmovalec.

Bistvo omenjene poškodbe je, da kolesar ne more dvigniti glave (zato, da bi videl cesto pred seboj). Uroš Stoklas je odstopil zato, ker ni mogel več dvigniti glave (zato, da bi videl cesto pred seboj), in prav zato je bila nadaljnja vožnja (še posebej drvenje po klancu navzdol – tudi do 70 km/uro) smrtno nevarna. Ko je prvič sestopil s kolesa in rekel, da »ne more« več naprej – torej da »noče« več naprej (ker je nadaljnja vožnja zanj smrtno nevarno) – sem ga prepričal, da je vožnjo nadaljeval. Takoj pa se mi je v glavi pojavila moralna dilema – v smislu: »Kaj če pade, in se poškoduje ali celo ubije – kar se je na RAAMu že dogajalo – … kako bom potem jaz s tem živel, glede na to, da sem ga prav jaz 'motivacijsko' vrnil nazaj na kolo?!« Zato sem se v nadaljnjem svojem »motivacijskem« pristopu držal načela, da mora biti nadaljnja vožnja njegova in ne moja oz. naša (ekipina) odločitev. Kakšni vojaški pristopi prisile, kakršni so bili prisotni pri Robičevih uspehih/kolesarjenjih na RAAMu, meni niso prav blizu – še posebej zato ne, ker sem (prvič) magistriral ravno iz (psihoanalize) športne motivacije.

Dejstvo na katerega nisem bil ravno pripravljen, je bilo, da Uroš ni hotel več na kolo, rekoč, da je to zanj smrtno nevarno. Premogel je toliko razsodnosti in toliko »kmečke pameti«, torej zdravega razuma, da je vedel, da nadaljnji dve tretjini proge ne bo mogel prevoziti – ker se pač s počasno vožnjo ne da priti do cilja. Časovne limite pač opravijo svoje, in posledično (zaradi prepočasne oz. previdne in »(pre)bojazljive« vožnje) bi prišlo bi do diskvalifikacije. Uroš mi je – malce zavajajoče – že v Sloveniji zagotovil, da se mu letos »Shermer's neck« ne bo ponovil, ker ima druge nastavitve na kolesu, pa tudi maser/fizioterapevt bo opravil svoje masersko delo pa tudi terniral je letos občutno več in bolje. Verjel in zaupal sem mu – beri: nasedel sem mu … In moja vloga je bila predvidoma torej drugače zastavljena – na vrat sem nehal biti pozoren. Na licu mesta pa sem se »v živo« soočil in (neuspešno) spopadel s »Shermer's neck-om«.

Po tehtnem in poglobljenem razmišljanju sem spoznal, da problem poškodbe sploh niso (vratne) mišice. Problem je – po mojem MENENJU in PREPRIČANJU – živčna oz. miselna povezava med motoričnimi centri v možganih in vratnimi mišicami oz. elevatorji/»dvigovalkami« glave. Nikakor ne gre za utrujenost vratnih mišic – kolesar sploh ne čuti bolečine v vratnih mišicah – pač pa za »prekinjeno« živčno oz. miselno povezavo, kar pa spet ne smemo povezovati s poškodbo živcev. Nekje sem naknadno zasledil, da so nevrologi sicer omenjali možnost »prekimbe« živčne poti, vendar so slednje povezovali s fiziologijo. Sam pa vem, da Uroš ne letos, ne lani ni čutil nobenih mravljincev, ki bi nakazovali na »ranjenost« oz. poškodbo živcev, ki oživcujejo vratne mišice. In kolikor vem, so tudi živčne poti speljane varno, torej tako, da anatomija sklonjene glave ne vpliva na pritiskanje na živce.

Je pa nekaj evidetno. Uroševa kolearska drža med vožnjo/kolesarjenjem je »kronometerska«, torej zelo aerodinamična. To pomeni, da ima glavo vselej sklonjeno navzdol, in ne glede naprej (v maser vožnje), pač pa navzdol, v tla, pedala … To »depresivno« držo, kot sem jo sam poimenoval, vzdržuje ure in ure – stotino kilometrov/milj je Uroš prevozil s sklonjeno glavo. Miselnega ukaza »dvigni glavo« in »poglej naprej« sploh ni uporabljal. In natančno to ga je pokopalo. T. r. »odmrla«/ »zamarla« oz. »zaspala« mu je miselna povezava med motoričnimi centri v glavi/možgani in vratnimi mišicami. Res je, da se ta povezava dogaja po živčnih poteh. Vendar pri poškodbi ne gre za poškodovano živčevje, pač pa za ukinjeno/prekinjeno živčno pot, ki je psihična in ne fiziološka/živčna.

Če se ne bi ukvarjal s hipnozo, do tega spoznanja (mnenja, prepričanja) ne bi prišel – torej, ne bi si ustvaril takšno strokovno mnenje o tej bizarni športni poškodbi. Tako kot je »fantomski ud« v resnici psihična težava invalidov, ki so jim amputirali določen ud, ki jih po amputaciji boli, čeprav ga ni, tako je tudi »Shermer's neck« v resnici psihična poškodba. In kot strokovnjak za psiho si očitam, da, kljub uvidu v jedro poškodbe, Urošu nisem mogel pomagati. Storil pa sem vse, kar se je »po protokolu« dalo storiti. Rekel sem si, da bi si očital, če ne bi na Urošu »apliciral« nekega (hipnotskega) »protokola«, po katerem sem računal, da bi mu lahko dvignil glavo – torej mu spet »oživčil« miselno pot med možgani (motoričnimi centri) in vratnimi mišicami. Ker pa Uroš ni sugestibilen, mu s hipnozo nisem uspel pomagati – torej, s posthipnotsko sugestijo mu nisem uspel »oživeti« ustrezne/odločilne miselne povezave med možgani in vratom. Problematično je bilo tudi to, da se je že pred mojim »protokolom« trdno odločil, da ne bo več nadaljeval. Njegov Ego pa je enormno velik. Ni se ga dalo prepričati, da naj se vrne na kolo in naj preveri, kako je s »pogledom naprej«. Kregati z njim pa se tudi nisem želel.

Izkušnja, ki sem jo dobil na RAAMu kot spremljevalec, je zame osebno – ukvarjam pa se s psiho ljudi – velika. Morda še največ (epohalnega) sem se naučil okrog »Shermer's neck-a«. Sedaj vem, kaj botruje tej bizarni poškodbi, vem kako nastane, kakšna je etiologija in pri komu (in v kakšnih okoliščinah) se pojavi. Vem tudi, kako se jo da preprečiti – a o tem (še) ne bom pisal. Poznam t. r. vso teorijo oz. ozadje te poškodbe. Morda bom eksperimentalno tudi dokazal to, kar sem v tem v tem zadnjem (5.) delu podlistka pisal.