Ker sem bil spremljevalni udeleženec letošnjega RAAMa, bom napisal nekaj mojih misli, ki sem jih na temo ekstremizma v športu, podal že pred mnogimi leti. Rdeča nit mojih prvih zapisov in/oz. izrečenih teoretskih (in psihoanalitičnih) misli na to temo je (bil) patološki NERCIZEM. Kljub temu, da nameravam pisati o RAAMu in narcizmu (ter mehki »(psiho)patologiji«, s katero so zaznamovani udeleženci), bom najprej naredil nekaj ovinkov.

V svoji prvi (epistemološko prelomni) knjigi Ideološke paradigme v športu (… ko poseže vmes država) (iz novembra 1999) je 6. poglavje, s katerim sem razblinjal številne iluzije samih športnikov, strokovnjakov in ljubiteljev športa, imelo naslov: Šport kot gospostvo zdravja? – 'lari fari', šport je 'bahalo' in ekshibicija; 7. poglavje pa sem provokativno naslovil z: Učinek kastracije v ideologij – kastracija kot mesto, okrog katerega se strukturirajo družbeni fenomeni.

Že nekaj let pred izidom svoje prve knjige sem s Freudov(sk)o oz. svojo/»vodebovsko« psihoanalizo vehementno zakoračil v slovensko (in svetovno) športologijo – torej v razumevanje športa. Odmevni in epistemološko prelomni so bili moji članki objavljeni v revijah Šport (Psihoanalitska teorija “bega v bolečino”, Moški in ženski šport pod drobnogledom teoretične psihoanalize, Šport in Ojdipov kompleks), Anthropos (Libidinalno-investicijski model in etiologija športnega užitka), Teorija in praksa (Ideološke paradigme v športu), Časopis za kritiko znanosti (Od imaginarne do simbolne identifikacije in nazaj v preobleki mišičnjaka) ...

Šok, ki ga je ob vseh teh mojih športoloških oz. teoretski »ekscesih« (in epistemološki prelomnosti) doživljala uradna slovenska športna stroka, se je končno odrazil v tem, da se je na matični športni/športološki Fakulteti za šport ustanovila Katedra za filozofijo športa – seveda brez mene. Pravi »knock down« sem vrlim športologom oz. kineziologim, športnim strokovnjakom in ljubiteljem športa zadal leta 2001 s svojo drugo, zopet epistemološko prelomno knjigo Šport skozi psihoanalizo.

Po začetnem šoku (konec 90-ih let prejšnjega stoletja), ko je nekdo (»neznani Vodeb«) kar čez noč začel o športu pisati in govoriti čisto drugače kot uradni strokovnjaki s posvečene FŠ, so mnogi (tudi mediji/novinarji) začeli napenjati ušesa (in nastavljali kamere ter mikrofone). Že v tistem obdobju sem se – postopoma v nekaterih intervjujih in tekstih – mestoma dotaknil tudi t. i. ekstremih oz. adrenalinskih športov, najbolj zaradi treh takratnih »ekstremistov«: (takrat še živega) Tomaža Humarja, Martina Stela in (takrat še živega) Jureta Robiča. Leta 2005 (20. avgust) sem se za časopis Večer – v intervjuju z Matejo Grošelj (v luči Humarjeve »avanture« na himalajsko goro Naga Parbat) – o športnem ekstremizmu, ki ga lahko teoretsko še kako povezujemo z RAAMom, »drugače« razgovoril (uredniško vsiljeni naslov intervjuja je bil: »Da bi očarali žensko«, moj predloga pa: »Nikoli nihče ne premaga sebe, vselej se premaguje drugi!«); navajam pa le odseke intervjuja, ki se nanašajo na patološki NARCIZEM in ostalo »mehko« (psiho)patologijo Tomaža Humarja (prav lahko pa bi v teoretski primež »vpel«/»stisnil« Jureta Robiča in tudi »mojega« Uroša Stoklasa): »Upam si razmišljati skozi teoretske izpeljanke in o športu (športnikih) povem tisto, kar mora biti povedano. Trudim se razložiti, kaj tiči onstran športa. …/…/… Zadnja Humarjeva kalvarija, Strelovo, Mravljetovo, Skubicevo in Robičevo ultramaratonstvo ter Karničarjevo ekstremno smučanje mi predstavljajo spoznavno-teoretsko poslastico – vključno z burnimi reakcijami in komentarji – pozitivnimi in negativnimi – laičnega občestva, ter seveda bahavost razsipniških sponzorjev. Tema je občutljiva in težko misliva. Če na koncu kdo poreče, da se v svojih interpretacijah in komentarjih ter teoretskih pojasnilih motim, v bistvu ostajam brez moči in trdnih argumentov, da je povedano zadnja in absolutna resnica. Še več,  simpatiziranje z narcizmom priporočam vsakemu športniku, neuveljavljenemu  politiku, potencialni medijski zvezdi in še komu. Brez narcizma je namreč težko uspeti. Uspeh pa je po navadi, ne pa vedno, pogoj sreče – ki v življenju edina šteje. …/…/… Mejo med psihično normalnim in patološkim navadno potegne klinični psiholog oz. psihiater z določeno diagnozo. O patološkem narcizmu, ki je kot koncept znan tudi v teoretski sociologiji, še posebej v kontekstu športa, se lahko zgledno razgovorimo tudi teoretski psihoanalitiki. Mejo med normalnim oziroma  zdravim in patološkim narcizmom je težko potegniti. Tudi v psihiatrični oziroma  klinično-psihološki stroki so mnenja čedalje bolj deljena. Glede na to, da se nahajamo v časih, kjer je t.i. patološki narcis – kot se je izrazil Cristopher Lasch – zaželena in normativna struktura osebnosti, bi težko rekli, kaj je normalno in kaj patološko. Videti je, da patološki narcizem predstavlja ideal, h katerem vsi težimo. V paketu patološkega oz. grandioznega narcizma dobimo tako opevani uspeh. No, če se narcisu v karieri zalomi, pa ga napade neizmerna, če že ne kar kronična depresija, ki ga včasih privede celo do zdravljenja. Poudariti pa je treba, da patološki narcisi sebe ne prepoznajo kot osebo, ki bi ji bila potrebna kakršnakoli strokovna, torej psihiatrična pomoč. Sebi so neizmerno všeč natančno takšni, kakršni so – in kot takšni so zmožni za vélika dejanja, za megalomanske projekte. Če jih kaj moti, je seveda to okolica, ki jih včasih ne razume, in se po narcisovem mnenju do njega obnaša skrajno krivično. Tisti, ki danes Humarja obsojajo, da je pri zadnjem, spodletelem podvigu, prešel vse mere dobrega okusa, bodo že še deležni Humarjevega revanša. Kolikor poznam duševnost narcistično narcisoidno strukturiranih osebnosti, bodo neporavnani računi z Nanga Parbat  že še prišli na vrsto. Takrat bo Tomaž vsem dokazal, da lahko premaga goro – postal bo (pri)ljubljen hvaljen, občudovan – skratka dobil bo priznanje, ki mu je očitno infantilno manjkalo, da se je razvil v tako prodorno osebnost. Če ekstremni športnik ne nadaljuje s svojimi podvigi in če si ne umisli kakšnega novega bahanja oziroma »petelinjenja« zagotovo  postane kronično žalosten, potrt, depresiven. …/…/… Zame je fascinantno to, da  se ekstremni športniki – v mislih imam predvsem tiste, ki se potikajo po robu smrti – da med tehtanjem, katerim užitkom in željam se bodo predali, vselej zmagajo tisti narcistično-egoistični oz. selfistični. …/…/… Grandioznim narcisom v ekstremnih športih pa takšni libidinalni apeli formalno ljubljenih oseb (v smislu: otroke in družino dati na prvo mesto) ne sežejo do srca. In ravno zaradi svoje fanatične brezkompromisnosti  postanejo slavni s svojimi véliki projekti, s čimer postanejo poleg vsega  še magnet za povprečne »ovčice«. Te pa v teh vélikih medijskih zvezdah vidijo tisto, kar sami niso, bi pa nezavedno želeli biti. …/…/… Kar se alpinistov tiče: za eno skupino alpinistov bi  lahko rekli, da so malce oziroma na nek način suicidni – v osnovi  izzivajo smrt. Z nekoliko  bolj poglobljeno psihoanalizo bi verjetno odkrili, da se v njihovem nezavednem polju nahajajo določeni infantilni zametki, dispozicije, konstrukti »neporavnanih računov«. Zagotovo premorejo nekaj infantilnega dispozicijskega »patosa«, ki pa ga moramo zopet dati pod narekovaje. Zdi se mi, da Humar kategorično ne sodi v to skupino. Njegovi podvigi so preveč pompozni in napihnjeni – Humar je premalo skromen, da bi bil tipičen alpinist, kakršne je poznala Himalaja v svojih zelo nedotaknjenih  časih. Po drugi strani pa trdim, da vsi strastni alpinisti – in v tem kontekstu Humar ni izjema – z goro zapadejo v nekakšen transferni odnos, ki je dobro poznan iz klinične psihoanalitične prakse. Goro personificirajo oziroma jo simbolično nezavedno povežejo z določeno infantilno doživeto libidinalno figuro – navadno je to ojdipalno doživeti nepremagljivi oče (v vlogi kastratorja, ki ga je nekoč ogrožal). Če se v alpinizem ujame kakšen narcistično osebnostno strukturiran »petelin«, postanejo premagljive vse gore (enako je z nepremaganimi  rekami, morskimi ožinami, nepretečenimi ali neprekolesarjenimi  kopnimi razdaljam in še čem. In to v individualnih avanturah, ki so navadno tudi pompozno najavljene in medijsko spremljane. Humarjeve avanture so vzorčni primerek. Za ekstremiste, kakršen je Humar, dokaj blizu mu je tudi Davo Karničar pa Martin Strel in še kdo, so aktualni samo »izzivalni« véliki projekti – tisti, na katerih so se drugi opekli – skratka gore (ali reke, morja ali različne kopne razdalje in še kaj), ki veljajo za nepremagljive. Vedeti moramo, da so grandiozni narcisi izjemno tekmovalni – torej falični, in ne odnehajo kar tako. Pripravljeni so se vsemu odreči – otrokom, družini, poklicni karieri, denarju, vsemu – vse za ceno svojega uspeha – torej javnega priznanja. Navadno jih ne zanima niti cena, ki jo navsezadnje tudi plačajo za svoje uveljavljanje, uspeh in užitek. Za določene projekte celo  zastavijo  svoje premoženje. Blaginja in psihični spokoj oseb, ki ga ljubijo, jih pravzaprav ne zanima. Toda, če zadeva ni pompozno predstavljena javnosti, narcistični užitek ob osvojitvi gore – v primeru Martina Strela pa reke ali morja – izostane. …/…/… Vsak športnik pri sebi občuti nelagodje, ko konča kariero in sam pri sebi vselej čuti, da ni dosegel vsega tistega, o čemer je sanjal in misli, da je sposoben. Izhod iz tovrstne identitetne krize je tudi ekstremni šport. Nekateri med ekstremisti so tudi takšni, ki nikoli niso bili pravi oziroma  uspešni športniki. Zato se post-festumsko podajo v svet ekstremnega športa. Tam jim je identitetni uspeh tako rekoč zagotovljen – jasno, z velikim vložkom odrekanja in celo tveganja, ki pa ga seveda premorejo. Bolj kot je noro dejanje, več javnega aplavza požanjejo in bolj so identitetno potešeni. Svojevrstna »norost« je glavni atribut, ki je prav značilen za ekstremne športnike. V vsakem primeru jih čaka javno priznanje, odobravanje in slava, po kateri v resnici tako neizmerno hlepijo. Želja po javnem priznanju in slavi je včasih zgolj nezavedna. To pomeni, da športnikova zavest v resnici ne ve, kaj in kako kalkulira njihovo nezavedno. Ekstremni športniki navadno niti niso motorični fenomeni, čeprav nemalokrat razvijejo ker več različnih talentov in slovijo po svoji omnipotentnosti. Še bolj pa jih odlikuje nečloveška vzdržljivost, hrabrost – skratka »norost«, ki jo moramo kljub vsemu dati pod narekovaje. Ekstremni športniki so vselej pripravljeni na neizmerno tveganje in odrekanje – vse v funkciji končnega uspeha, bolje rečeno javnega aplavza, glorificiranja – torej identitetne potešenosti. Ti ljudje nikakor niso klasično nori, imajo pa »dobre« psihotične nastavke oz. dispozicije. Patološki narcizem je temeljna psihična lastnost, ki se pri mnogih ekstremnih športnikih potencira prav do patosa. »Odpisani« športniki, ki imajo dobre predispozicije za razvoj grandioznega oziroma patološkega narcizma na koncu svoje formalne športne kariere v bistvu nimajo izbire – brez določene »kariere« oz. javnega priznanj ne zdržijo. Vajeni so uspehov, zmag in hvaljenja, iz česar se tudi psihično in življenjsko napajajo – ko pa jih ali če jih telo ne uboga (več), pa se »oprejo« na svojo neizmerno storilnostno motivacijo. Za javno priznanje, ki jim predstavlja balzam za dušo, bi šli na »konec sveta« ali pa »pešačili (tekli, kolesarili, plavali) tudi  na luno«. Grandiozni narcisi so sposobni uprizarjati neverjetna, vélika dejanja. Nemogoče postane mogoče le, če se projekta loti kakšen grandiozno narcistično strukturirani moški. To značilnost je paradigmatsko mogoče zaslediti tudi na drugih medijsko odmevnih področjih – na primer v politiki in umetnosti. No, tudi v religiji in verskem fanatizmu ali  na področju razno-raznih verjetij ne manjka grandioznih narcisov.«

Še prej – prav tako avgusta 2005 – sem o Humarju zapisal tudi tole (za razumevanje RAAMa so pomembni »krepki« poudarki, še posebej zato, ker bi Humarja lahko zamenjal takrat še živi Jure Robič): »Zame kot teoretika pa je irelevantno, ali imam jaz osebno kakšno pozitivno ali negativno mnenje. Kot teoretik športnih praks si ga preprosto ne morem privoščiti. Osnovno načelo vsake teoretske razprave, ki sem ji domnevno zaprisežen, je izstop razpravljalca, torej subjekta, iz diskurza. To, da jaz osebno globoko spoštujem Humarjeve vzpone ali pa Strelov ali Karničarjev ekstremizem, ne sme imeti zveze z diskurzivnimi tezami, ki sem jih jaz razvil oz. jih lahko razvijem v kontekstu zadnje Humarjeve kalvarije. Meni osebno ni ljubo razpredati teze o PATOLOŠKEM NARCIZMU, ki »krasi« Humarja in njegove ekstremistične kolege. Tudi teze o t. i. transfernem odnosu, ki ga Humar (no, tudi Karničar) vzpostavi z nevarno goro, Strel pa z reko ali morjem, Robič pa verjetno z neko neprekolesarjeno razdaljo, ne upam razvijati. Ekstremni šport je skozi psihoanalitični skalpel tako nesramno in neuvidevno razgaljen, da me mnogi športni kolegi, če že ne kar vsi, zmerjajo ali pa vsaj postrani gledajo, kadar to počnem. Tega mi ni treba – zato se o prepovedanih temah – npr. o Humarjevem pompoznem »kurčenju«, nerad razgovorim. Spoznanje namreč vselej izostane, čeprav imam jaz iskrene namene: nekaj vedeti o vsem tem, in ne zgolj imeti pozitiven ali negativen odnos do nekega športnega fenomena. Po navadi se v takih primerih najde neka »stroka« – v Humarjevem primeru alpinistična – ki se bodisi pozitivno ali pa negativno »strokovno« opredeli do tega primera. Zame pa je takšna – bodisi pozitivna ali pa negativna opredelitev – »errorsko« koncipirana, in je vselej ideološko začinjena. Jaz si preprosto ne morem privoščiti, da bi se pozitivno ali pa negativno opredelil do Humarjevega ekstremizma – mene zanimajo znanstveno-teoretska spoznanja. Mene npr. zanima ali je Humar v simbolno-transfernem razmerju z očetom ali z materjo, kadar govori o gori. Mislim, da je z očetom, ker govori o nepremagani gori – če bi govoril o osvojitvi gore, bi bila interesantna tudi mati … Analizirati bi moral še kar nekaj simptomov – simptomatskih izjav in dejanj … To je tisto meta-psihološko področje, ki ima izjemno abstrakten status in o katerem sem se jaz pripravljen pogovarjati. Toda bojim se, da mi nihče ne bi sledil – vsi bi se zgražali ali pa smejali vsemu, kar bi lahko povedal o Humarju in ekstremnem športu. Eventualne tekste, ki bi jih lahko spisal na to temo, mi uredništva ne bi objavljal – zato sem raje tiho.«

Tukaj je bilo sicer govora o (takrat še živemu) ekstremnemu alpinistu Tomažu Humarju, vendar je paradigma zelo podobna ultrakolesarju, RAAMovcu Juretu Robiču – resnici na ljubo pa tudi (»mojemu« RAAMovcu) Urošu Stoklasu (kaj točno je zaznamovalo Marka Baloha, pa ne vem). Ravno Jure Robič je potem (čez nekaj let) za ameriške medije povedal, da na RAAMu (in še kje) ultra-kolesari, da bi dokazal, da je dober človek – verjetno predvsem sebi, svojemu Vélikemu Drugemu (torej očetu, ki ga je »zapustil«/zapostavljal), mami, bratu in vsem ostalim … RAAM mu je predstavljal zdravilno pomirjevalo, antidepresiv, »drogo«, psihoterapijo … In roko dam v ogenj, da je prej (pre)bral moje tekste/intervjuje na temo patološkega narcizma (in se zamislil sam nad sabo). Misel, ki jo je izkristaliziral na temo svoje »živalske« motivacije za ultrakolesarsko »matrungo« je izjemno avtoanalitična, domala genialna.