Naključje je hotelo, da sem se, kot član spremljevalne ekipe ultramaratonskega kolesarja Uroša Stoklasa, letos (l. 2018) udeležil RAAMa. Gre za dolgotrajno, navadno 12-dnevno  kolesarjenje (brez počitka in tudi t. r. brez spanja) iz zahodne ameriške obale (Pacifika), do vzhodne obale (Atlantika). Zdelo se mi je, da imam nekaj »drugačnega« znanja, ki bi lahko pomagalo Stoklasu (in njegovi) ekipi doseči cilj, torej priti do cilja skoraj 5000 kilometrske poti. Urošu (in njegovi/naši) ekipi sem (po tihem) dajal 50 odstotkov možnosti, da pot/razdaljo tokrat resnično prekolesari, ker lani (l. 2017) je ni. (Zaradi bizarne poškodbe, imenovane »Shemer's neck«, je odstopil.) No, uštel sem se … Kljub temu, da sem Urošu na enem od poglobljenih pogovorov namignil, da mi je osebno nepredstavljivo, da bi lahko kdo prekolesaril teh skoraj 5000 km, na način, kot to zahtevajo pravila RAAMa (v 12 dneh). V isti sapi pa sem dodal, da, če je kdo, ki to razdaljo lahko prekolesari, je to prav on – pač glede na to, da sem ga dobro profiliral in poznam njegove osebnostne oz. psihične lastnosti/(pre)dispozicije in glede na to, da je nekaj kolesarjev, tudi Slovencev (najbolj znana sta Jure Robič in Marko Baloh) to progo že (nekajkrat) prekolesarilo. Uroša poznam od otroštva – skupaj sva trenirala smučanje – poznam pa tudi njegovo kegljaško kariero. (Ko sem bil v Trbovljah »odgovoren za šport«, je prvič zmagal Svetovni pokal v kegljanju na Dunaju.) Z »vhodnim optimizmom«, Uroševim in mojim (in ekipnim), smo se odpravili na to dolgo avanturo, da ne rečem kalvarijo, ki me je zelo hitro začela asociirati na kultni film iz leta 1969: »Konje ubijajo, mar ne?!« ...

Že na začetku naj rečem, da je bilo »vse skupaj« nepozabno – v smislu, da tako intenzivne in poučne, po svoje pa tudi negativne avanture oz. izkušnje še nisem doživel. Ni mi žal, da sem šel zraven – še enkrat bi šel – ampak na to oz. táko (ali pa podobno) avanturo/»ekspedicijo« se nikoli več ne bom podal. Sama paradigma (koncept) RAAMa je popolnoma zgrešena, absurdna, paradoksalna, pravi sistemski/paradigmatski ERROR. Če v nekem sistemu/paradigmi/modelu nekaj deluje (»po planu«) vsaj v 70%, potem je sistem dober oz. paradigma sprejemljiva. Če pa samo 30% (ali celo 10%) udeležencev dotične »zamisli« udejani oz. spelje predvideno/planirano zamisel do konca/cilja, potem to pomeni, da je sistem že idejno napačen oz. paradigma ponesrečeno koncipirana/zastavljena. V primeru RAAMa je evidenten ravno ta »sistemski (idejni) ERROR«. Če 70% (individualnih) udeležencev RAAMa odstopi, potem je nekaj narobe s samo idejo/pobudo oz. je ERROR vtkan v sam koncept/sistem, v paradigmo. Nekaj podobnega se včasih dogaja v izobraževalnem sistemu, npr. v šoli (OŠ, SŠ) – npr.: če 90% otrok nek test piše negativno, je (po pedagoško-psihološki logiki) nekaj narobe z učiteljem/predavateljem, ki sestavi tako težak test, da mu učenci/dijaki niso kos (ali pa profesor slabo poučuje/predava).

Dotični RAAM je tako ponesrečeno, da ne rečem psihopatsko koncipiran – ideja ima v svojem latentnem jedru ogromno sadizma (ki se udejanja skozi mazohizem samih kolesarjev) – da ga normalen, torej zgledno treniran kolesar, ne more prekolesariti. Uroš Stoklas bi bil naravnost ustvarjen za tovrsten podvig – seveda, če bi bila sama paradigma (individualnega) RAAMa vsaj približno normalna. Vendar – Urošu tudi v drugo ni ratalo prekolesariti ta sadomazohistični RAAM. Odstopil je po dobrih 1800 km, torej še v prvi tretjini proge. Tudi tokrat/letos se mu je zgodil t. i. »Shermer's neck«, bizarna poškodba vratu.

Ameriški publicist Michael Shermer je bil nekoč tudi ultramaratonski kolesar, ki je prvič prekolesaril RAAM leta 1982 (ni bil sicer prvi) … Njegov, zdaj že znameniti »Shermer's neck« se mu je zgodil šele leto pozneje, leta 1983. RAAM pa je potem prekolesaril še leta 1984, 1985 in 1989. Poškodba »Shermer's neck« je po svoje res bizarna, vendar še vedno svojevrstna enigma za kolesarsko in medicinsko/zdravniško stroko – in tudi psihologi s(m)o zmedeni.

Glede na to, da sem bil član spremljevalne ekipe Uroša Stoklasa, in bil zadolžen za Uroševo psihično pripravo (in mikrosocialno dogajanje v sami ekipi), se deloma čutim osebno odgovornega, da je Uroš odstopil – kljub temu, da sem vedel, da se RAAM prvenstveno »odpelje« t. r. »v glavi«. No, in ravno ta glava je bila, tako ali drugače, kriva, da Uroš in še precej drugih kolesarjev, ni prikolesarilo do cilja. Bistvo poškodbe vratu (»Shermer's neck«) je namreč v tem, da kolesar ne more dvigniti glave (zato, da bi videl cesto pred seboj). Uroš Stoklas je odstopil zato, ker ni mogel več dvigniti glave (zato, da bi videl cesto pred seboj); zato je bila nadaljnja vožnja (še po seboj hitra vožnja po klancu navzdol) zanj smrtno nevarna. O tem, kaj je – po mojem mnenju – (skrito) bistvo te zapletene in bizarne poškodbe vratu, pa se bom razpisal/razgovoril kdaj drugič.

PS: O RAAMu bom verjetno spisal še kar nekaj tekstov, ker bi bilo škoda, da nekaj mojih "opažanj" ne bi prišlo v javnost. Če bom kam povabljen, se lahko tudi predavateljsko razgovorim (seveda s psihoanalitično-filozofskimi "začimbami").