Zato, ker novinarji – tisti, ki so bili zadolženi za pisanje o 50-letnici znamenitih študentskih nemirov/demonstracij, torej za »leto 1968« – niso nič pametnega »naumili« (vsaj na nacionalni RTVSLO ne), se moram spet angažirati. Dandanes vsi precej enoumno in nekritično pišejo in govorijo o »letu 1968« (delajo prispevke in oddaje), mene pa (spet) srbi jezik. Že leta 2011 sem o slovenskem »študentskem gibanju« (v letih 1968-72) precej pisal – in to kritično, navezujoč se na psihoanalizo. O takratnem obdobje se da očitno šele sedaj – pol stoletja po dogodkih – kritično pisati, ga premlevati, tako v luči psihoanalize, kot v luči »neljubega« dejstva, da je socializem propadel. In ker še filozof, poznan tudi kot teoretski psihoanalitik, Mladen Dolar, o tem gibanju (in svojem takratnem aktivizmu) ni nič posebej pametnega povedal – govoril je celo zavajajoče –, se pač moram sedaj ponoviti in dodati nek pomemben, vendar zamolčan detajl: socializem je propade! Takratni, slovenski (in jugoslovanski) študenti pa so se zavzemali »ZA več socializma« (francoski študenti pa so se borili PROTI kapitalizmu oz. se zavzemali ZA socializem; resničnega priznanja bi bili v resnici vredni češkoslovaški študentje in Praška pomlad ). In na natančno ta kontekst, torej na ta konceptualni zdrs, bi morala biti današnja slovenska desnica bistveno bolj pozorna in biti do njega kritična (če že sami levičarji niso). Ker: problem slovenske desnice je v tem, da po eni strani obsoja NOB in partizanstvo – predvsem zato, ker so partizani med NOB speljali tudi socialistično revolucijo – po drugi strani pa ne zazna konceptualnega zdrsa študentskega gibanja med leti 1968 in 1972 ... Speljati socialistično revolucijo v času NOB v resnici ni bil greh – ker: predvojni divji kapitalizem je bil tako izkoriščevalski, da se kaj drugega kot revolucijo ni moglo pričakovati. Poleg tega se takrat (še) ni vedelo, da je socializem obsojen na propad. Leta 1968 pa je bilo mogoče že sumiti, da s socializmom nekaj ni v redu. Vendar te »dodane vrednosti« takratni študenti niso jasno zaznali – če bi jo, bi se jim dandanes resnično lahko ploskalo.

Mogoče je govoriti celo o latentnem/nezavednem odporu do Tita (njegove vladavine), ki je sicer – verjetno iz previdnosti – stopil na stran študentov (namesto, da bi jim navil ušesa, kot bi se za avtoritarca/totalitarca spodobilo). »Jajc« (poguma), da bi se odkrito uprli prav proti Titu (simbolnemu Očetu), seveda študentje niso imeli – in natančno zato so takratni češkoslovaški študentski nemiri (tam so se uprli proti Sovjetski zvezi/Rusiji) bistveno bolj »napredni« oz. spoštovanja vredni.

Jasno je, da je bilo takratnim (z marksizmom prežetim/indoktriniranim) študentom težko zaznati ideološke zablode marksizma (torej socializma in komunizma). Takrat se je socializem – očitno zgrešeno (in to vemo šele danes) – še vedno prepoznaval kot altarnativa izkoriščevalskemu kapitalizmu (beri: tržnemu gospodarstvu). Evropska levica – predvsem francoska – se je v kapitalističnih državah oklepala t. i. Frankfurtske šole, ki je predstavljala nekakšen ideološki oz. filozofski fundament. Malce ponesrečeno in na silo – pa vendarle iskreno – so pripadniki Frankfurtske šole in njihovi stezosledci združevali psihoanalizo z marksizmom, ki je bil takrat (in vse do razpada Sovjetske zveze, Jugoslavej in Češkoslovaške) vodilni filozofski oz. miselni koncept. (Pozneje je marksizem zamenjala psihoanaliza.) Takrat – konec 60-ih let prejšnjega stoletja – se seveda še ni vedelo, da bo socializem propadel (sumilo pa bi se lahko). Študentje so bili takrat prepričani, da s svojim gibanjem in protesti oz. družbenim nerganjem – v resnici pa je šlo za (manifestno) »brcanjem v temo« (in »rezanje megle«) – delajo nekaj družbeno alternativnega, dobrega, torej, da »bika (z)grabijo za roge« ... Dejansko pa je bilo takratno študentsko gibanje – in to vidimo (šele) danes (ko vemo, da je socializem/marksizem propadel družbeni/filozofski/ideološki projekt) – konceptualna zabloda, saj je (šele) dandanes mogoče s kritično distanco motriti takratno študentsko gibanje. Mestoma, ali celo v večjem delu, je takratno gibanje mogoče precej (s)kritizirati – oz. ga vsaj primerno osvetliti in ga razgaliti. Ker: socializem je konec koncev (in ne nazadnje) res propadel, marksizem (kot ideologija) je izpadel (je prepoznan) kot konceptualni zdrs, zabloda. To je sicer svoj čas – v času boljševiške/Oktobrske revolucije (1917) – napovedal že Freud (najbolj v spisu »Nelagodje v kulturi« iz leta 1930). Frankfurtska (filozofska) šola pa tega Freudovega detajla ni upoštevala oz. je Freudove/psihoanalitične namige o spodletelosti/zgrešenosti boljševizma oz. marksizma (beri: socializma/komunizma) preprosto obšla. Socializem (kot družbeno ureditev) so družno in nekritično prepoznavali kot (politično) rešitev za družbo.

Študentsko gibanje na prelomu šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja je res predstavljalo svetovni fenomen. Vendar se šele sedaj – resnici na ljubo – nekako ve, da je šlo za hud (»revolucionarni«) zdrs, če ne za radikalno zablodo študentov oz. ideologov takratnega študentskega gibanja. Na žalost se o tem »nekako« ne sme govoriti, kljub temu, da je to precej pomembno v neki drugi povezavi. Biti kritičen do študentskega gibanja izpred petdesetih let ni greh – kljub sedanji užaljenosti nekaterih takratnih akterjev in ideologov. Od seme (današnje) levice je težko pričakovati samokritičnost. Desnica pa kritike ne zna dostojno zastaviti niti ne zna izluščiti bistva. Meni osebno – kot kritičnemu mislecu – pa gre vendarle na živce, ker se dandanes še vedno slepo, enoumno in nekritično ter ideološko (levo) napihnjeno hvali študentsko gibanje »1968-72«. Namreč: slovenski študentje so takrat – leta 1968 in nekaj nadaljnjih let (do leta 1972) – sledili nekaterim drugim družbenim protestom (z levim političnim predznakom), ki so imele celo svetovne razsežnosti – predvsem proti takratnim družbenim razmeram. Akterji takratnega gibanja – vsaj slovenskega – so dandanes še kako vpeti (slovensko) družbo, v družbeni sistem in politiko na ključnih točkah. Za Slovenijo to pomeni, da »tukaj« ni samo Dimitrij Rupel (pokojni Jaša Zlobec, Franci Pivec & Co) – tukaj so (predvsem) »levosrčni« intekeltualci (univerzitetni profesorji) ala Slavoj Žižek, Mladen Dolar, Darko Štrajn, Pavel Zgaga, Pavle Gantar, ki še vedno predstavljajo jedo leve intelektualne levice, ki »podpihuje« slovensko družbeno pro-levost, t. j. (Združeno) Levico skozi univerzitetno izobraževanje. Filozofska fakulteta je še vedno popolnoma (levo) kontaminirana s študentskim gibanjem »1968-72«. Namesto, da bi se na FF izobraževalo, se študentom perejo možgani (z levimi ideologijami) – in to je postala kar fakultetna/univerzitetna praksa po celi Sloveniji. Najbolj se je razpasel feminizem, ki je kot gibanje nastal ravno v tistem času, ker je po svoje svojevrsten paradoks. Tu je gibanje LGBT, ne nazadnje pa tudi nova (Združena) levica s svojim »demokratičnim socializmom«.