Te dni smo v tedniku Mladina lahko zasledili informacijo, da se ravno v tem predvolilnem času zbirajo podpisi v podporo predlogu zakona o prepovedi objavljanja izsledkov političnih javnomnenjskih raziskav. V skladu z zakonom o referendumu in ljudski pobudi naj bi pobudniki v dveh mesecih zbrali pet tisoč podpisov. Potem naj bi se v državnem zboru začel redni postopek obravnave predloga zakona. Tudi na »Vročem stolu« novinarja Vladimirja Voduška je to idejo v medijski eter podal predsednik politične stranke »ReSET« Martin Ivec. V bežni obrazložitvi je dejal, da javnomnenjske raziskave, ki jih pred volitvami kar mrgoli, pogosto zavajajo javnost, ker so za nameček pogosto »nameščene« oz. potvarjane. Ivec je bil mnenja, da bi jih bilo treba zakonsko prepovedati – torej, da statističnih rezultatov ne bi smeli javno objavljati. Pobudo za vpeljavo zakona na ta segment (pred)volilnega političnega odločanja je torej vložila stranka ReSET, ki se zavzema za »zaščitno Slovenije pred elitami in tajkuni«. Ravno politikanti, ki so tako ali drugače – tudi skozi politiko – vpeti v slovensko tajkunstvo, bi radi z določenimi »pristopi«, torej s triki, sebi zagotovili (politično) mesto pri koritu moči in oblasti v top-politiki, v parlamentu.
Javnomnenjske raziskave namreč vselej tudi sooblikujejo volilne rezultate oz. jih celo kreirajo, diktirajo. Res je, da določene informacije politični analitiki in sami politiki (stranke) dejansko dobijo preko teh javnomnenjskih raziskava – vendar je spremljajoče zlo, če že ne kar tihi motiv naročnikov raziskav, da z objavo »ugodnih« rezultatov, volivce posredno napeljujejo, katere stranke oz. kandidate naj na volitvah volijo.
Nekateri se pač malce spoznamo na psiholoških mehanizmih, ki volivce po nezavedni poti, napotijo na »obkrožanje« točno določenega kandidata oz. stranke. Zakon, za katerega se zavzema stranka ReSET, je na nek način upravičen. Volivci so pač subjekti – in iz psihoanalize se ve, da je temeljna značilnost subjekta določena »slepota«, torej nevednost; subjekt je t. r. suženj svojih nezavednih procesov, na katere se da še kako vplivati. Iz hipnoze je znan fenomen sugestibilnosti, torej spontane in nehotne vodljivosti. Določen odstotek volivcev v trenutku, ko vidi neko javnomnenjsko raziskavo (statistiko), samodejno, torej povsem nehotno (nezavedno), podleže tovrstni spontani sugestiji. Njihovo nezavedno prepričanje (verjetje) podleže mnenju večine volivcev, ki jih javnomnenjske raziskave zaznajo na hierarhičnem vrhu. Mnogi se ravno zato opredelijo za (v raziskavi zaznano) najmočnejšo stranko, torej predvideno zmagovalno stranko. Vsak je namreč rad zmagovalec – in v nezavednem ozadju tovrstnega »uklanjanja« javnemu mnenja se dogaja znamenita identifikacija s predvidenim zmagovalcev, lahko bi rekli tudi z »gospodarjem«.
Drugi del volivcev pa se, ravno zaradi objavljenih rezultatov javnomnenjskih raziskav, aktivira na volitvah »iz principa«. Pogosto se je že zgodilo, da so javnomnenjske raziskave zaznale npr. Janeza Janšo/SDS »na vrhu«, in ker mnogi levi volivci apriorno črtijo Janšo in/oz. SDS, so ravno zaradi strahu, da bi Janša/SDS zmagal(a), prišli na volitve in glasovali »proti« Janši/SDS. Če javnomnenjske raziskav ne bi bile javno objavljene, bi takšni potencialni volivci morda ne bi prišli na volitve – ali pa bi volili drugo stranko; tako pa volijo (če že volijo) tisto stranko, ki lahko edina prehiti tisto »sovražno«/»napačno« (»ne-našo«) stranko, ki ji javnomnenjska raziskava napoveduje visok volilni rezultat, ali celo zmago. S prepovedjo objave rezultatov javnomnenjskih raziskav v predvolilnem času, bi bila logika prihoda nekaterih volivcev na volitve popolnoma drugačna. In prav mogoče je, da bi se glasovi volivcev bistveno drugače porazdelili med politične kandidate oz. stranke. Do izraza bi verjetno prišle tudi manjše oz. marginalne stranke, ki imajo dobre programe, nimajo pa uveljavljenega (znanega) imena.
Osebno sicer menim, da bi bilo veliko bolje, če bi (za začetek) naredili volitve obvezne – za vse (starejše od 21 let). Namreč, iti na volitve in voliti nekoga samo zato, da nekdo drug ne bi zmagal, niti ni tako zgrešen pristop. To namreč pomeni, voliti najmanj slabega kandidata (stranko) – ker: slabi so t. r. vsi.
May 19, 2018