Zaradi tele fotke "Ti si čerko tatin sin" (ki se je slučajno pojavilo v blogu o ANTIfeminizmu in Simone de Beauvoir) so mi blokirali FB za 1 mesec! Ampak jaz se ne dam!

Aktivisti LGBT gibanja si že desetletja prizadevajo svojo »napačno« oz. »nenormalno«, lahko bi rekli tudi nenormativno, spolno usmerjenost ustoličili kot normalno. Da se je z demokratizacijo družbe že pred desetletji v večini držav zgodila dekriminalizacija homoseksualnosti, je nekako logično in pričakovano. Ljudje, ki so »napačno«/»nenormalno« oz. »nenormativno« spolno usmerjeni si ne morejo pomagati, da čutijo to svojo spolno usmerjenost – večina homoseksualcev svoje spolne usmerjenosti niti ne bi spremenila. Psihološka stroka (psihologi, psihiatri in psihoterapevti) od Freuda naprej ve, da se s spolno usmeritvijo, predvsem moško, ne da ravno eksperimentirati, ali celo »poljubno« spreminjati. Spolna usmeritev ni ravno nekakšna »odločitev svobodne volje«, pač pa jo determinirajo mnogi nezavedni procesi, ki imajo infantilne korenine. Ortodoksni homoseksualci – tako geji, kot lezbijke – investirajo ogromno libidinalne energije (investicije) v svojo pohote oz. svoje spolne prakse. Drugače povedano: z užitkom prakticirajo svoje homoseksualne spolne prakse. Na kraj pameti jim ne pride, da bi se čutili bolne ali motene. V tem kontekstu mislimo predvsem moške. Človek premore na desetine obrambnih mehanizmov, da si (z)racionalizira nek scenarij – tudi spolni –, ki mu je po volji.

Vendar – resnici na ljubo: če se lotimo diagnosticiranja moške homoseksualnosti, moramo reči, da vendarle ni normalno, da se nek moški prelevi v geja/homoseksualca, in da obstaja določena etiologija oz. »infantilni protokol«, po katerem deček postane v odraslosti gej/homoseksualec. Z žensko lezbičnostjo/homoseksualnostjo je nekoliko drugače. Ženska je »po naravi« (v mislim imamo psihološki ustroj) biseksualna – v smislu, da lažje prakticira seksualne prakse (erotiko) z njej lastnimi, torej z istim spolom. Ženska ima kot deklica določen praspomin na infantilno erotiko, ki jo je imela kot dojenčica oz. mala deklica z mamico. Glede na to, da svoj »prvi objekt želje« (kot se reče v psihoanalizi), po normalne ojdipalnem protokolu zamenja, ji praspomin oz. (miselni/čustveni) fundament za razvoj istospolne želje ostane. Prakticiranje seksa/spolnosti z istim spolom se mnogim ženskam ne gnusi – vsaj v določenih okoliščinah ne (npr. v opitem/omamljenem stanju). Če pa se moškim seks/spolnost ali zgolj erotika z istim spolom ne gnusi, pomeni, da se je nekaj v ojdipalnem oz. »infantilnem protokolu« (močno) zalomilo, popačilo. Bodisi je zatajila mama, bodisi oče, navadno pa kar oba – ker: »preveč slabo mamo« mora korigirati »dovolj dober oče« (in obratno). V ozadju mnogih spolnih motenj in/oz. odstopanj (deviacij) – ne samo homoseksualnosti – je lahko tudi spolna zloraba. Torej – četudi je ojdipalni oz. »infantilni protokol« normalen/običajen (tradicionalen), se nekomu lahko zgodi motnja v spolni identiteti in/ali spolni želji, če se mu je v otroštvu zgodil določen tip spolne zlorabe.

Medtem ko se je dekriminalizacija homoseksualnosti v demokratičnih družbah zgodila pričakovano – kljub homofobiji (ki je na nek način pričakovana, logična in smiselna – vsaj pri moških) – se je pri depatologizaciji (pri diagnosticiranju) morala angažirati politika, in to (anarho)liberalna politika (v ZDA so bili to pač demokrati). Pri izbrisu homoseksualnosti iz registra spolne patologije – torej, da se je homoseksualnost prenehalo obravnavati kot bolezen – se je morala zgoditi politična intervencija. Na (demokratično) politično pobudo, se je v ZDA začelo pritiskati na medicino (na psihiatrično, psihološko in psihoterapevtsko stroko), da bi prišlo do izbrisa homoseksualnosti iz registra (spolnih) bolezni.

Trn v peti je bila seveda psihoanalitična stroka (beri: Sigmund Freud), ki je svoj čas – sredi petdesetih let prejšnjega stoletja – močno zaznamovala pionirje sodobne psihiatrije. V času znamenite spolne revolucije in raznorazne promiskuitetnosti (konec šestdesetih let prejšnjega stoletja), so na politično sceno stopili geji, ki so se spajdašili z lezbičnimi feministkami. Postopoma – v par letih – se je v ZDA nehalo upoštevali psihoanalitične teorije oz. ugotovitve in prisluhnilo željam gejev in lezbijk/feministk. Ameriško psihiatrično združenje (APA) se je zaradi vseh teh političnih pritiskov postopoma »liberaliziralo« in naposled (politično) odločilo, da se bodo (kot združenje) odločili preko glasovanja. Poprej so se dogajale raznorazne indoktrinacije in politični oz. ideološki pritiske na mnoge omahljive psihiatre, člane omenjene asociacije. Poznavalci trdijo, da je to prvič, da se je na področju neke stroke kaj takega zgodilo. Mnogi neobremenjeni člani tega združenja so že takrat čutili te politične pritiske, drugi so se svoje zavedenosti in zmanipuliranosti zavedeli šele pozneje, torej prepozno. Pionirji LGBT gibanja so torej s trikom dosegli, da se je njihov simptom, njihova frustracija, t. r. ustoličila v registru normalnosti.

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so bili (ideološki) plani projektne skupine National Gay Task Force (gre za najstarejšo nacionalno projektno »silo«, ki se še danes bori za pravice gejev – pozneje tudi lezbijk, danes pa celotne LGBTQ populacije) usmerjeni v indoktrinacijo psihološke stroke, hkrati pa tudi laične javnosti. Gejevski aktivisti so najprej (načrtno) pridobili seznam članov APA, saj so planirali, da bodo nadalje podtalno, torej na skrivaj, skušali vplivati na njihovo opredelitev v načrtovanem glasovanju – ob tem, da so konstantno izvajali indoktrinacijo (laične) javnosti. »Vplivnež« Frank(lin) Kameny – prvi odkriti gejevski kandidat za kongresnika – je preko svojih vez in poznanstev« uspel pridobiti nekatere ugledne psihiatre, ki so bili vplivni člani združenja APA, vendar psihoanalitično/teoretsko nepodkovani in neuki. Odločilno podporo mu je nudil psihiater Kent Robinson, ki mu je tudi pomagal pri oblikovanju zahteve, da se homoseksualnost izbriše iz diagnostičnega registra.

Zlata doba psihoanalize je bila takrat že v zatonu. Psihoanalitično razmišljujoči psihiatri so postajali vse redkejši, saj so na sceno stopili medikamenti (antidepresivi in antipsihotiki) in farmacevtska industrija. Pa vendar sta se gejevski intenci po depatologizaciji homoseksualnosti uprla ravno dva psihoanalitika Irving Bieber in Charles Socarides, ki sta homoseksualnost tudi proučevala in celo terapirala (zdravila) – z namero in upanjem, da je ozdravljiva.

Vsak član APA je zaradi tega »subtilenega« in subvertnega/prevratniškega ideološkega aktivizma res načrt(ova)no prejel posebno pismo oz. apel, v katerem je bil nagovorjen, naj glasuje za izbris homoseksualnosti iz registra psihičnih bolezni oz. motenj. Organi APA pa svojih članov niso informirali o bistvenem detajlu: pošiljanje pisma/apela je v resnici financirala gejevska organizacija/združenje. Dirigirani »strokovni referendum« (znotraj APA) se je tako prelevil v odločilno (z)lobirano farso: 5.816 glasov je bilo »ZA« normalizacijo homoseksualnosti, 3.817 glasov pa »PROTI«, torej za to, da homoseksualnost ostane motnja (367 glasov pa je bilo vzdržanih oz. neopredeljenih/nevtralnih). Homoseksualnost je bila tako 15. decembra 1973 s tem trikom, ki je imel v ozadju še politično, torej demokratsko podstat, izbrisana iz diagnostičnega registra.

Ta, skrbno voden gejevski scenarij je imel seveda še nadaljevanje – in plaz se je sprožil. Po tem dirigiranem glasovanju je sledil še adekvaten izbris na nivoju Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Stroka oz. znanost, v tem primeru psihoanaliza, je bila izigrana in politično (in ideološko) poteptana.

Neodločni psihiatri, psihologi in psihoterapevti dandanes rutinsko nasedajo in resignirano sprejemajo odločitev APA in WHO. V resnici pa vsak strokovnjak, ki se resnično spozna na delovanje duševnosti (predvsem na nezavedne procese in vlogo ojdipalnega otroštva pri etiologiji homoseksualnosti) ve, da je homoseksualnost trdovratna motnja spolne identitete, ki ji sicer res ne moremo enoznačno reči bolezen – ker se pač ne da zdraviti (bolezni se dajo zdraviti, motnje – bodisi osebnostne ali spolne – pa ne).

Se pa tu in tam najde kakšen psihiater, psiholog ali psihoterapevt, ki se upa javno izpostaviti in kljub vsemu trditi, da ni normalno, če je človek – mišljeni so predvsem moški – homoseksualno/istospolno spolno usmerjen. Moško prakticiranje spolnosti/seksa z istim spolom (z moškim) brez gnusa, je deviacija, odklon, motnja – izraz bolezen pač ni ravno najbolj primeren.

Dandanes se v laičnih javnosti (levi) politiki in celo v psihološki (psihiatrični, psihoterapevtski) stroki na silo in s podlimi pristopi ohranja prepričanje, da s homoseksualnostjo ni nič narobe. Glede na to, da je glavna hiba ravno gejev ta, da nimajo razvite moralne razsodnosti, so pristopi k ohranjanju enoumnih – psihoanalitično gledano pa tudi popolnoma zgrešenih – pogledov na homoseksualnost. Spolna identiteta je načeloma najbolj odvisna od »ojdipalnih dogodkov«, iz katerih se napaja tudi močan (ali pa šibek) Nadjaz. »Napačen Ojdip« namreč hkrati, torej paketno, zaznamuje »zgrešeno«/napačno spolno identiteto (in spolno željo) in šibek Nadjaz – torej deficit v moralnem razsojanju. In natančno zato so LeGeBiTrovski pristopi pri ohranjanju napačnih pogledov na homoseksualnost, tako militantni, neetični/nemoralni in moralno izprijeni (nedemokratični in nepluralni).

V Italiji se je tako zgodil precedens: LeGeBiTrovski lobiji so v Torinu nedavno tožili 65-letno psihoterapevtko, sicer tudi zdravnico, Silvano De Mari, ki je strokovno trdila, da je homoseksualnost bolezen. De Marijeva ima 40-letne izkušnje – tudi oz. predvsem s homoseksualci – in o svojem prepričanju govori kot o spoznanju. Zdravnica se obe tem odlikuje tudi s kritičnim in javno izpostavljenim mnenjem ter publiciranje (piše tudi knjige, nekatere so prevedene tudi v tuje jezike). Italijanski državni tožilec sicer ni vložil obtožnice proti Silvani De Mari. LeGeBiTrovski aktivisti so v svojih napadih na De Marijevo – po svoji stari/ustaljeni (»psihotični« – beri: moralno izprijeni) navadi – izpostavili njeno »homofobijo«, »diskriminacijo«, »sovražni govor« in »rasno sovraštvo«. Vendarle pa je državno tožilstvo (po večmesečnem premisleku) odločilo, da strokovno mnenje, torej »stališča« De Marijeve niso eksplicitno sovražno koncipirana. Vse kar je »kritičnega« izrekla De Marijeva, je bilo izrečeno »na splošno« (za homoseksualno populacijo), ni pa to letelo na natančno eno osebo (z imenom in priimkom). Naščuvani (in dobro plačan odvetnik) Nicolò Ferraris, ki zastopa LGBT torinsko »Parado ponosa« (Torino Pride), še vedno trdi, da De Marijeva kaj takega ne bi smela izreči, saj so bili mnogi ljudje užaljeni in prizadeti.