Tri tedne sem se grizel v jezik … Mislil sem prešpricati tole afero »Zahović-Mitrović«, ampak … Kot kritični mislec, še posebej kot filozof športologije – nenazadnje so na DIF-u (FŠ) ustanovili Katedro za filozofijo športa – moram stegniti jezik. Ne filozofska, ne športološka oz. nogometološka, ne psihoanalitična žilica mi ne dajo miru. Na nek način se  čutim tudi poklicanega in dolžnega, da spregovorim o tej temi na drugačen način, kot je bilo v Sloveniji modno govoriti – ob poplavi pridig in moraliziranja sem prav jezen. Nisem ljubitelj ne Maribora (niti Olimpije – navijam za Ankaran, kar pač tam igra moj sin Tim), niti Zlatka Zahovića ...

Ampak, če so se nekateri poznavalci slovenske t. i. športne stroke, športologije, (psihologije/psihoanalize, humanistike in filozofije športa) odločili, da prav jaz predavam predmet »Filozofija/humanistika športa/športologije«, ki je bil vpeljan v predmetnik projekta »Razvoj kadrov v športu« (v okviru OKS), je moja moralna dolžnost, da nekaj »pametnega« ali pa vsaj opozicijskega, torej drugačnega povem o tej aferi – že zato, ker so drugi s svojimi pridigami in moraliziranjem tako (in toliko) brcali v temo in zgrešili (nezavedno) bistvo afere. Ne samo svojim »študentom« oz. slušateljem – gre pa za top-strokovnjake nacionalnih panožnih zvez (selektorje, vodje reprezentanc, trenerje …) – pač pa tudi zainteresirani javnosti, ki je npr. lani prišla na tradicionalni septembrski kolokvij o filozofiji športa, ko sem med drugim govoril tudi o nekakšni »karmi« oz. »usodi« (tudi skozi »najbolj nezasluženo« olimpijsko medaljo avstralskega hitrostnega drsalca Stevena Bradburyja).

Ni skrivnost, da je Zlatko Zahović, za mnoge, predvsem pa za ljubljanske »žabarje«, neukrotljiva »persona non grata«, »enfant terrible«, »nebodigatreba«, nekakšnen Véliki Tisti/Drugi (kot bi se reklo v psihoanalizi), ki ga je treba (simbolno) kastrirati. In natančno slednje – torej, da se Vélikega Zahovića (končno) simbolno kastrira, stoji v ozadju vse te gonje in medijskega linča Zlatka Zahovića. Mnogi bi se ga radi znebili, ali pa vsaj očrnili – pa naj si gre za novinarje ali pa funkcionarje na NZS. Zahović je bil svoj čas – že kot nogometaš – »neugoden« in »težek« ...  Še vedno je mnogim trn v peti, in natančno to je tisto nezavedno ozadje iz katerega se napaja vse ta tendenca po simbolni kastraciji Vélikega Drugega/Tistega.

Seveda ima Véliki Zaho tudi grehe – za nekatere se je celo opravičil, ko je bila situacija primerna in ko je on ocenil, da je opravičilo nujno. Ampak, ni pa se mu treba opravičevati za stvari, ki jih je, malce v afektu (in v šoku, po bolečem porazu s Krškim) rekel, še posebej zato ne, ker je s svojo prisotnostjo na novinarski konferenci v bistvu (za)ščitil trenerja Darka Milanića. To je bila v resnici kolegialna vrlina z etično konotacijo, ki je pa nihče noče videti. V (psiho)analitični percepciji problema je pač treba izhajati iz »počela«; to pa je  novinarsko oz. novinarjevo izzvanje, špikanje. Latentno sadistični, torej »brezobrazni« novinar Dejan Mitrović – očitno »starega znanca« NK Maribor (in Zahovića) – se je navzel sadizem od notranje-političnih novinarskih kolegov. Ni pa pomislil, da šport ni politika. V športu veljajo načela fair-playa, ki jih je novinar ignoriral. V resnici bi moral za svoj sadistični izpad dobiti rumen karton, tako pa je rdeč karton prejel Zlatko Zahović, ki se je v resnici samo branil, in to (pač) z napadom. In na mojo veliko žalost nihče tega ni opazil. Novinarji so preprosto stopili skupaj in družno linčali Zahović … Po mojih filozofski (etični) in psihoanalitični percepciji je to skrajno »nešportno«, celo perverzno.

V luči povedanega je bila Zahovićeva replika novinarju v resnici zelo na mestu. Novinar je naredil »faul v napadu«! Zahović je branil sebe, trenerja Milanića, svoj klub, katerega športni direktor je – kot se je dalo razbrati iz nadaljnjih korespondenc pa je posredno branil tudi svojo družino (verjetno je mislil na svojega sina) …

V svojih predavanjih in tudi osebnih svetovanjih/terapijah (tudi športnikom) vse večkrat omenjam t. i. »karmo« … Na zadnjem kolokviju o filozofiji športa sem omenjal »karmo« kot dokaj neraziskanem fenomenu človeškega življenja/bivanja. Karma je nekaj povsem nedefiniranega – nekaj, kar »nekako« obstaja, je aktualno, ko želimo razumete določene usode posameznikov. V filmu Magnolia (1999) je ta fenomen dobro predstavljen ali pa vsaj nakazan … In mislim – in če jez nekam »mislim«, pomeni, da gre za legitimnost/upravičenosti v razmišljanju/sklepanju –, da je Zlatko Zahović v svojem odgovoru/repliki na novinarsko »špikanico« (o vse bolj »praznih« tribunah v Ljudskem vrtu) namigoval ravno na to (negativno) karmo dotičnega novinarja – ker: »slabo se s slabim vrača«: »Počasi, sine, ne provocirat. Imaš še dovolj časa. Pred kratkim se ti je zgodila tragedija, kajne? Te je kaj izučila? Mislim, da te ni nič izučila. Še vedno hočeš provocirati in si nesramen.«

Novinarjevo vprašanje je bilo res »nizko«, »pod pas«, latentno sadistično, podlo … (Veliko ozadja kroničnega konflikta med Ekipo/Mitrovićem in NK Maribor/Zahovićem nam je v resnici povsem neznanega!) Bi pa dodal – in to je bistvo mojega pisanja –, da je v novinarjevem vprašanju (v konceptu in kontekstu), v njegovi provokaciji, v resnici precej (samodejno, spontano, nezavedno) sporočilnega, kot lahko laik manifestno zaznava ... Po drugi strani so novinarji še zaščiteni kot svete krave – skozi svojo medijsko močjo pa lahko napičijo čisto vsakega. Kadar napičijo kakšnega politika, dobijo še celo javni aplavz (vsaj ene politične opcije) … Novinarski sadizem in nezavedna zavist se je razpasla tudi na lepotna tekmovanja/izbore, kjer se povsem brezobzirno loteva aktualnih »missic« in njihovih »spremljevalk« … Očitno je tudi šport postal čedalje manj imun za ta/tovrstni novinarski sadizem. V dobršni meri ga je izkusil bivši Srečko Katanec, ki se v komunikaciji z novinarji – resnici na ljubo – nikakor ni znašel. Sedaj je tarča novinarskega sadizma Zlatko Zahović – kdo pa drug?! (Sedanji selektor Tomaž Kavčič po tej psihoanalitični logiki še pride na vrsto!) Zahović je bil v bistvu »nagrajen« z medijskim linčem za iskren odgovor. In to je perverzno! Povedal je to, kar je res oz. to, kar je resno mislil. Poučni, vendar po svoje perverzni nauk zgodbe, bi se po vsej tej kalvariji lahko glasil: »Novinarjem je treba lagati!«

Marinko Galić je afero komentiral, da je »Zlatko tak kakršen je, in spremenil se ne bo.« Sedaj se v objemu zavisti napada Zahovića natančno zato, ker je ravno njemu uspelo, to kar ni uspelo nikomur drugemu: Maribor je vnesel na zemljevid nogometne Evrope (poleg tega, da je bil Zlatko todi igralec svetovnega formata). V zahvalo pa se sedaj nad njim – očitno v objemu zavisti – zgraža.

Kar se mene tiče – in moje percepcije (negativne) karme je bil Zahovičev namig na tragedijo z očetom, ki jo je doživel Dejan Mitrović, v dani situaciji celo na mestu. Mitrović »ranjenemu« Zahoviću (in Mariboru) ni dal normalnega vprašanja, pač pa ga je sadistično špiknil, provociral. Po moji percepciji se je Zlatko Zahović branil »v stilu«, kakršen je značilen za samega Mitrovića. »Kar seješ, to žanješ!« Prvi je – brez potreba (z vprašanjem o upadu gledalcev na tribunah) – špiknil novinar, (vselej) predrzni Zlatko pa mu je »šikanico« vrnil »milo za drago« … In javnost je – z veliko pomočjo (levih) novinarjev/lobijev – začuda kar napičila Zahovića … Torej - in to je perverzno: Zahović špikne novinarja (nazaj), javnost pa ga – seveda na pobudo novinarjev – kar napiči …

Neobremenjen opazovalec iz »muhe ne bi delal mamuta«. Torej, nobene odmevne galame, niti afere ne bi bilo treba – razen, če ima kdo kaj »za bregom«. In ker imajo mnogi ljudje marsikaj »za bregom«, ker jih v resnici moti in NK Maribor (in njegova dominacija na slovenskem nogometnem prostoru), moti pa jih – beri: zavistni so mu – seveda tudi sam Zlatko Zahović, so se spravila nanj na tako spodletel način. Ob vsem tem se nekako ve, da je Olimpija letos pač boljša kot Maribor in bo oz. bi bila, tudi brez te afere, državni prvak ...

Farsa je toliko večja, ker so ljubljanskim nogometnim lobijem nasedli tudi nekateri (sami) Mariborčani. »Svojemu« Zahoviću so obrnili hrbet popolnoma spodletelo – vsaj sprva (in začasno). (Očitno gre Zahović na živce tudi nekaterim »veljakom« in tistim, katerih sinovi ne igrajo za NK Maribor, tako kot Zlatkov sin Luka …) In to je tisto, kar je v celi zgodbi morda še najbolj perverzno. V moraliziranju je v Bergantovih TV Odmevih najbolj »mimo sekal« še bivši mariborski župan Alojz Križman, pa tudi uprava NK Maribor, ki je sicer pred kratkim svoj suspenz preklicala, »ga je usrala«. Glupo in nepremišljeno je to, da mu je suspenz sploh izrekla! Seveda je s svojo (6-mesečno) kaznijo pretiravala tudi (Mijatovićeva) NZS. (Da se je pritoževalo Društvo novinarjev je logično, ker sami sebe vselej ščitijo.) V Zahovićevem branjenju pred novinarskim »hijenizmom« osebno sploh ne vidim posebnega »zla« (vidim le povratno, malce revanšistično/maščevalno, a vendarle nedolžno špikanico iz registra negativne karme) – ker pač jaz zaznavam širši sadistični kontekst dotičnega novinarja in novinarske hiše Ekipa. »Bad guy« (brez Nadjaza) je zame (tokrat) novinar in ne (toliko) Zlatko Zahović. Po moje je tudi prav, da se ni opravičeval za nekaj, kar v resnici ne terja opravičila – osnovni greh je v bistvu »nenadzorovano« storil/zagrešil »revanšistični« novinar. In tisti, ki so zahtevali Zahovićevo opravičilo so v resnici zavistne in hkrati latentno sadistično strukturirane osebnosti: v objemu zavisti uživajo, ko predpostavljajo, da tisti, ki se opravičuje (Zahović), trpi … Novinarji pa (vsaj nekateri) gredo – s svojo dikcijo o nekakšni »nedopustnosti« – zagotovo že sami sebi na živce. Mnogi si za nameček še (sadistično) manejo roke, ob misli, da NK Maribor tone ...

Še tole: svoj čas je smučarski as Alberto Tomba nadležnemu fotoreporterju »vrgel v glavo« (ga poškodoval in mu uničil fotoaparat) kristalni globus (poprej že tudi steklenico), vendar nihče ni kontroverznega Tombe takrat toliko obsojal, kot se je v teh časih obsojalo, celo linčalo Zlatka Zahovića. To »spravljanje na Zahovića« (in NK Maribor) ima simptomatsko, torej latentno ozadje. In o tem nihče nič ne piše! In zato sem »spesnil« tale moj (razširjeno) piker zapis. Ob vsej poplavi javnega moraliziranja, »filozofskih« pridig in novinarskega »zlivanja gnojnice« po Zahoviću, je dobro, da pride na dan, v eter – četudi zgolj na FB in Publishwallu (v kakšni »resni« medijski hiši tega mojega »mnenja«/»pogleda« seveda ne bi objavili) – še kakšno drugo/drugačno mnenje. Ne nazadnje naj še dodam, da je v latentnem ozadju znašlo vse preveč (leve) politike … Treba je vedeli, da je dal Zlatko Zahović pred pol leta gala intervju za Nova24TV (in ne za nacionalno RTVSLO, niti POPTV, niti PlanetTV …) ...