Formula kako uspešno voditi državo, je bolj ali manj znana. Prevratniške ideje (Združene) Levice o nekakšnem demokratičnem socializmu so nezrele in povsem nedodelane. Eksperimentirati se dandanes pri politiki vodenja države pač ne da. To se je izkazalo v Grčiji, ko je Ciprasova Siriza, v pogajanjih z »zahodnimi kapitalisti« pogorela na celi bojni črti. Parirati kapitalizmu (t. i. tržnemu gospodarstvu) z nekakšnim demokratičnim socializmom – povrhu vsega pa jih (pri najemanju in vračanju kreditov) uporabljati še za »molzno kravo« (in jih pri tem še spontano smešiti) – se pač ne da. Žal je tako – in to sem napisal kljub temu, da mi je socializem bistveno»bližje« kot kapitalizem.

Tudi slovenska levica – mišljeno so kar vse leve stranke: SD, DESUS in »instant stranke« ali »prihajajoča« LMŠ, »odhajajoča« SMC in »mrtva« PS/(ZaAB) (ne pa toliko (Združena) Levica) – se je dokaj udomačila in utirila v »sodobni« evropsko-ameriškem (in azijskem) kapitalizmu, tržnemu gospodarstvu. Kako tudi ne, saj jih je s svoj »plenilsko« paradigmo dobro seznanila LDS. Tudi evropska demokratična (delavska/laboristična) levica se je nekako sprijaznila s kapitalizmom in naredila križ čez socializem. To pa še zdaleč ne pomeni, da je kapitalizem idealna družbenoekonomska ureditev – funkcionira pa. (Socializem pač ni!) Gre predvsem zato, da je človekova oz. moška duševnost v osnovi tako živalska in egoistična/sebična, da ne rečemo »psihopatska« – pod ingerenco Onega/Ida – da ne premore nikakršne »egalitarnosti«/enakosti po meri uravnilovke in »enakih želodcev«, kakršno je poskušal kot družbenoekonomski sistem skozi (prehodni) socializem ustoličiti marksizem. Socializem ni fukciniral – vsaj tako ne, da bi bil konkurenčen (zahodnemu, ameriškemu in azijskemu) kapitalizmu. Socializem sam po sebi ne bi bil slab, če mu ne bi bilo treba tekmovati s kapitalizmom. Bistvena slaba stran socializma oz. t. i. komunističnega sistema je bila v tem, da je branil samega sebe skozi totalitarizem (enoumje) in (sadistično) politiko »trde roke«. Sicer pa so – roko na srce – (osnovne, izhodiščne) utopistične ideje marksizma bistveno bolj etične in plemenite (beri:« nadjazovske« oz. moralno razsodne), kot temeljni postulati kapitalizma, ki so v resnici zelo »onojevski«, torej egoistični/sebični torej socialno krivični. Ampak – še enkrat, na žalost: KAPITALIZEM DELUJE!

Domala katerakoli leva vlada torej ne more kaj preveč kiksati – razen Vlade (Združene) Levice –, če preprosto prevzame vso to mehko »patologijo« kapitalizma, seveda z nekaj »lepotnimi« korekcijami, ki so/bodo kompatibilne z nacionalnimi posebnostmi in slovenskim »pedigrejem«. Večji, čeprav neopazni zdrs, ki še posebej spotika slovensko levico, je vezan ne neko drugo ideologijo: FEMINIZEM (pajdaškega LGBT gibanja niti ne rabimo posebej omenjat, ker gre v resnici za derivat/franšizo feminizma). Levica je – še iz socializma oz. marksizma ven – v svoja nedra spustila (pro)feministične ideje, torej nebuloze o enakosti spolov (ki se je prelevil v zloglasno »gender« TEORIJO SPOLOV). Socializem v resnici sploh ni bil tako (pro)feminističen – na deklerativni ravni že, toda (samoumevna) »žlahtna konservativnost«, s samoumevno (navidezno) dominacijo moških, pa je vendarle krasila tudi socializem.

V dosedanjem pisanju (v prvih treh delih) sem inštruiral desne ideologe in medije, kako lahko dobijo volitve. Ker: če bo volitve dobila (dosedanja) levica, se bo nacionalna družbena patologija nadaljevala. Leva kontinuiteta bi znala biti smrtonosna za obstoj normalnosti v slovenski družbi. Ali me bo desnica poslušala ali ne, je drugo vprašanje. Moj intelektualni napor se seveda lahko obrne (in obrestuje) tudi levici – kljub temu, da sem nad levico v minulih 20 letih t. r. obupal. Apele na levo stran pa še vseeno lahko naslavljam, čeprav vem/slutim, da ne bom uslišan – tako kot nisem bil doslej. Levi ideologi – od Slavoja Žižka naprej (pa do Igorja Pribca) so t. r. popolnoma zatajili. Levica se končno lahko obrne na – po mojem mnenju edino žensko, ki levico (ideološko) lahko reši (če jo že moški ni mogel »naglihati«) – Vesno Vuk Godina. Ravno VVG ve, kako smrtonosen je (lahko) »njen«/ženski feminizem.

Moj apel levici je prav tako antifeminističen. Če levica ne bo izolirala feministk (in njihovih pajdašev gejev) od vzvodov moči in oblasti (in medijev) in če se jih ne bo sistemsko »naseljevalo« v družbene (pod)sisteme, se bo levica sesula sama vas in v kaos potegnila še celo državo.

Treba je vedeti še nekaj – in tega ne vedno običajni laiki, niti intelektualci, še manj politiki, če ne vedo za določene psihoanalitične zakonitosti delovanja človeške (moške in ženske) duševnosti: v falični, torej ojdipalno-kastracijski fazi psihoseksualnega razvoja otroka, anatomija genitalij fatalno zaznamuje moško moškost/faličnost in žensko ženstveno/feminilnost, torej (simbolno) »vaginalno sprejemajočost«, tudi v družbenem smislu (gender). Penis je kot simbol, torej kot falos, vtkan v ključne psihične procese moškega in ženske na radikalno različne načine – in to se še kako odraža tudi v družbenih razlikah med spoloma (pri poklicih, interesih, najbolj seveda v športu …). Šele detajlno psihoanalitično razumevanje kastracijskega kompleksa v resnici omogoči vpogleda v jedro razlik med spoloma, še posebej v družbenem smislu. In koncept falosa/falusa (kot simbola penisa) ima ključno mesto v nezavedni »realno realni« psihični realnosti (ki je seveda simbolna); in šele (psihoanalitična) teorija falosa oz. kastracijskega kompleksa dokončno razkrinka(va) feminizem, njegovo psihopatologijo. Seveda se je dobro poglobiti tudi v naravo/koncept koitusa in genitalno kompatibilnost (aktivnega/sadističnega/»penetrirajočega«) penisa in (pasivne/mazohistične/»sprejemajoče«) vagine. In če še vemo, kaj v resnici – v feminizmu in za feminizem – pomen nezavedno (ojdipalno) ZAVIDANJE PENISA, lahko dokončno razgalimo in razkrinkamo feminizem kot čist (nezavedno) frustracijo.

Tega naravnega ustroja psihičnih in/oz. seksualnih razlik med spoloma, ki ga diktira anatomija genitalij, feminizem simptomatsko ne priznava. In vso to feministično medijsko diktatura, podrto z enoumjem, levica vehementno dopušča oz. vzdržuje vsa ta leta poosamosvojitvenega vladanja.

Rešitvi sta samo dve: ali se bo spremenila desnica (in sprejela identitetne značilnosti večine slovenskega naroda), in posledično zmagala na volitvah (tako da se bodo na desno obrnili tudi zmerno levi volivci); ali pa se bo morala spremeniti sama levica in se distancirati od feminizma (in LGBT) – oz.: izolirati feminizem (in LGBT) od možnosti vplivanja in odločanja o pomembnih razvojnih družbenih vprašanjih. Če se ena od teh dveh rešitev za Sloveniji ne bo zgodila, smo kot narod oz. kot država obsojeni na propad.