V I. in II. delu moje politične analitike je bilo zaznati tendence po kalibriranju »razžštelanega« desnega politično-strateškega kompasa (v povezavi s parlamentarnimi volitvami). Desnico (in desne medije, novinarje, komentatorje, politične analitike in ideologe) bi rad malce inštruiral (ker to rabijo) – v smislu, kako naj se lotijo svoje »obrti«, svojega novinarskega dela, publicistike, političnih komentarjev in analiz, da bodo desnici koristili. Ne nazadnje morajo skalibrirati svoj kompas tudi sami ideologi desnice.

Skozi libidinalno ekonomija (znano iz psihoanalize) se da dobro razložiti, v kakšno, sebi škodljivo, past so se ujeli desni ideologi in posledično tudi mediji (novinarji) in desno politično orientirani politični analitiki/komentatorji. Past se imenuje »sadistično uživanje«. Res je, da ni bistveno drugače glede pristranskosti pri levo orientiranih političnih analitikih/komentatorjih, le da levici to (trenutno) niti ne škodi – prej ji koristi. (V mislih imam npr. Delov tandem Žerdin-Markeš ali pa Večerovca/»studiocityjevca« Matijo Stepišnika in seveda prvega »studiocityjevca« Marcela Štefančiča, tu so še leve RTVjevke: Eugenija Carl, Špela Kožar, Saša Banjanac Lubej …  – da o kakšni Svetlani Slapšak niti ne govorim.) Sadistično uživanje, ki ima, teoretsko oz. psihoanalitično gledano, analne temelje, pristranske novinarje in politične analitike/komentatorje – desne in leve – pogosto popolnoma prevzame. Videti je, da, ko komentirajo in analizirajo nek politični kontekst (situacijo, dogodek), doživljajo perverzno naslado, saj sadistično neizmerno uživajo, če v svojih komentarjih/analizah napičijo nasprotni politični pol. Levica skozi svoje pristransko novinarsko poročanje (komentarje/analiziranje) – navadno gre za zlivanje gnojnice po Janši in desni konservativnosti – nudi tihi užitek vsaj polovici volilnega telesa, torej levim političnim »konzumentom«; kadar pa to počnejo desni novinarji, (politični komentatorji/analitiki), pa sadistično uživa le četrtina, največ tretjina volilnega telesa (desni »konzumenti«); okrog 2/3 volilnega telesa pa se na račun desne komentatorske/analitične pristranskosti zgraža in se samo še bolj utrjuje v svojem levem prepričanju. Tovrstna medijska (novinarska, komentatorska, analitična, politološka) pristranskost torej v resnici, v tem trenutku, zelo škodi desnici. In desnica – desni ideologi – se tega ne zavedajo! Desni mediji (novinarji), desno profilirani/orientirani komentatorji/analitiki (ala, Bernard Brščič, Tino Mamič, Lucija Ušaj Šikovec  – »VV-faktor«, celotna Nova24TV, tednika Reporter in Demokracija), pa s svojimi žaljivimi in ponižujočimi komentarji/analizami v resnici (celotni) desnici kardinalno škodijo, ker odganjajo in tudi dokončno odženejo leve volivce v njihov (levi) kot. S takšni »analnim«, torej sadističnim medijskim suportom, prihajajočih parlamentarnih volitev desnica pač ne more dobiti – največ kar lahko, je lahko SDS relativna zmagovalka, ki pa nikoli (in nikakor) ne bo mogla sestaviti svoje, torej desne koalicije. Prej bi pa rekel, da je desnica – s takšnim, tako konceptualno zgrešenim (svojim) medijskim suportom – zacementirana v opoziciji. Desnica to svojo nadlogo nevede in nespretno vleče še iz časov, ko je desnici delal hudo negativno »reklamo« (tudi na nacionalni RTVSLO) politični analitiki Boštjan M. Turk; nemogoče ga je bilo poslušati … Bistveno bolj prebavljiv, čeprav tudi desno pristranski je bil legendarni Danilo Slivnik.

Moj mnenje – in nasvet – je, da desnica v tem političnem trenutku veliko bolj rabi objektivno novinarsko poročanje (komentiranje, analiziranje) o politični temah, kot levica. Namreč: desnico lahko dosedanji levi volivci naknadno »vzljubijo« le pogojeno – torej, če so desni mediji (za razliko od levih, tudi nacionalnih) objektivni. Zdi se celo, da, če bi se normaliziral desni mediji, se bi bili primorani znormalizirati tudi levi mediji, z nacionalno RTVSLO na čelo. To pa bi najbolj koristilo prav desnici. Da bi se to doseglo, bi bilo potrebno »ozdraviti« desno-pristranske novinarje in politične komentatorje/analitiki (VV-faktor, Nova24TV, Reporter, Demokracija …). Problem celotne desnice, njenih ideologov, je, kako jih pripraviti, da bi se odrekli sadizmu – sadističnemu uživanju, naperjenemu proti levici – pri poročanju, komentiranju, analiziranju političnih dogajanj doma in po svetu. Zagotovo pa bodo prišli časi, ko bo leva medijska/novinarska pristranskost začela najedati živce tudi samim (zmernim) levičarjem, še posebej, če bodo levi mediji pretiravali s propagiranjem raznih LGBT projektov ala Parada Ponosa – feminizem (s teorijo spola na čelu) pa se je levici tudi strgal z vajeti, saj psihotično opleta in po sami levici, posledično pa tudi po družbi.