Temeljna zakonitost slovenski parlamentarnih volitev je, da se je na zadnjih nekaj volitvah vselej uveljavil nek levi mandatar oz. neka nova leva stranka, ki je potem na volitvah celo zmagala. Po razpadu LDS je paradigmo nakazal(a) ZARES, potem pa so se začele uveljavljati kar neke »čez noč« nastale/ustanovljene stranke, ki so s svojimi predvidenimi mandatarji zavihteli čisto na politični vrh.  V psihoanalitičnem smislu bi se smelo trditi, da so ti »novi mandatarji« ala Janković, Cerar, sedaj prihaja – se napoveduje – še Šarec, nekakšni simbolni materini ljubimci (če pač vemo, da je država v nezavednem, torej v»realno realnem«, za državljane simbol mame). Prvi in hkrati eklatanten primer te, tipično slovenske politične paradigme, je (bivša) stranka ljubljanskega župana Zorana Jankovića Pozitivna Slovenija. Franšiza PS je bilo potem še Zavezništvo Alenke Bratušek. Stranka Mira Cerarja SMC je edinstveno politično paradigmo ohranila – in razočarala na podoben način kot PS. Sedaj pa spet kaže, da bo Lista Marjana Šarca prišla na prihajajočih volitvah na vrh po istem kopitu, kot PS in SMC.

Raznorazni politični analitiki to edinstveno slovensko politično značilnost sicer opažajo, ne znajo pa jo korektno razložiti (interpretirati). V 1. delu zapisa »Razštelani kompas desnice« sem skušaj nakazati jedro te politične zakonitosti po kateri se »obnaša« dobršen del (levega) volilnega telesa. Ker levica ni v t. i. transferju z nobenim moškim političnim likom (tako kot desnica oz. SDS, ki ima Janšo – ki se je kot »disidentski brat« za desno volilno telo prelevil v »očeta (desnega) naroda«). Pravega »očeta naroda« Slovenija v resnici nima – vsaj v tem trenutku ne. Tita je nekako – za kakšni 2/3 naroda – nasledil Kučan; 1/3 »desnega naroda« pa je s Kučanom v hudem negativnem transferju ... Pa ne gre za to, da bi se Kučan silil v to transferno razmerje – gre preprosto za to, da imajo ljudje psihično oz. ojdipalno dispozicijo za vzpostavljanje pozitivnega čustvenega odnos do nekega avtoritativnega moškega/očetovskega (ojdipskega) lika. Slovenci (in tudi bivši »jugo-bratje«) smo bili dispozicionirani za tovrstno transferno čustvovanje, ker smo bili dolga desetletja t. r. ukleščeni v transferno razmerje s Titom.

No, večina levega volilnega telesa je sedaj – zadnjo desetletje –, vse bolj v transferju z levo (prosocialistično) ideologijo. To pomeni, da se povprečni levi volivec, sedaj, ko nima »firerja«, v resnici nezavedno oklepa leve, torej prosocialistične oz. (pro)marksistične ideologije, katere jedro prestavlja tudi (jugoslovanska) zgodovina, vključno s t. i. jugonostalgijo. Del identitete povprečnega levega volivca je dandanes (še vedno), da ceni »tekovine revolucije«, partizane/partizanstvo, NOB, Tita, Jugoslavijo in tudi socialistično preteklost s (pro)marksističnimi tendencami. Svoji fundamentalni identiteti in svojemu osnovnemu svetovnemu nazoru nezavedno sledi, četudi je nekako malce »za časom« oz. (še vedno) »živi  v preteklosti«. Ampak – in to desnica pozablja – ti ljudje kljub vsemu (še vseeno) predstavljajo t. r. 2/3 slovenskega volilnega telesa! Desnica ne more nikoli zmagati (parlamentarnih) volitev, če ne bo dojela, da se »starega osla« ne da spreminjati. To je ravno tako, če bi neki nacionalistični politiki šli iskat volivce v ljubljanske Fužine in Rakovo jelšo (pa na Jesenice, v Velenje ali Zasavje) s sloganom »Čefurji raus!«

Tudi potomci teh identitetno levih volivcev imajo domala identično politično opredelitev kot njihovi starši … Tako pač je.  Desnica je lahko kvečjemu relativna zmagovalka – če ni (če ne bo) preveč razdrobljena (na SDS, NSi, (staro in Novo) SLS, Listo Bojana Požarja, Primčev GOD …). Ampak kot relativna zmagovalka ne more – in v resnici nikoli ne bo mogla – sestaviti kooperativne desne koalicije. In ne gre za to, ali je to dobro ali ne – gre preprosto za to, da TAKO PAČ JE (ker gre za politološko ugotovitev, za spoznanje). Desnica mora – če se kdaj hoče »prijeti« med povprečnimi slovenskimi volivci (ki imajo srce na levi, pišejo z desno, glavo imajo pa na sredi), spremeniti/redefinirati  odnos do polpretekle zgodovine (do »tekovin revolucije«, partizanstva, NOB, Tita, bivše Jugoslavijo oz. »jugonostalgije« in tudi do socialistično preteklost). To pomeni, da so vse te kategorije v osnovi (za pretežni del levega volilnega telesa) pozitivne – s tem, da se ve, da so bili mnogi narodni heroji iz NOB v resnici (latentni) psihopati in da so bili povojni poboji del same vojne in posledica sadistične patologije peščice vojaškega in/oz. dela političnega vrha (z opombo, da izbruha sadistične patologije peščice partizanov/komunistov pač ne bi bilo, če ne bi bilo II. svetovne vojne, če ne bi bilo okupatorjev, Hitlerja …). In Hitler/okupator je bil »bad guy«! Socializem pa tudi ni kar apriorno slab – kljub temu, da je res, da kot družbenoekonomski sitem ni funkcioniral. In s tem se mora desnica pač sprijazniti, ali pa vsaj ena stranka na desnici, ki bo, s takim redefiniranim pogledom na segmente polpretekle zgodovine, pridobila volilne glasove tudi levih volivcev. Žaliti jedro (nezavedne) identitete pretežnega dela levih volivcev – in hkrati pričakovati, da bodo ti užaljeni volivci potem, kljub vsemu, volili desnico – pač ni mogoče.

Trenutni časi pa so res taki, da bi se na desni lahko pojavila tovrstna stranka, ki bi napadala – beri: računala na – levo volilno telo, torej na tiste (leve) volivce, ki se jim je levica s svojim neznajdenjem domala zagabila. Levica – tukaj mislim na celotno levico in ne samo (Združeno) Levico – je povsem izgubila svoj politični kompas; predvsem je podlegal feminizmu (in LGBT), t. i. multikulturalizmu, delno pa tudi ideji, da je (demokratični) socializme spet mogoč …

Prišli so časi, ko bo moral dati tudi levi volivec na tehtnico dvoje: na eni strani (prokonservativno) dejstvo, da sta spola različna in da v (tradicionalni) družini obstajata (moški) oče in (ženska) mati, na drugi strani pa »ljubezen do partizanstva, do Tita in Jugoslavije (in socializma)«. In če hoče Slovenija kdaj priti na zeleno vejo, mora v srcu in glavi tudi levega volivca prevladati žlahtna konservativnost, kamor sodi tudi naravno razlikovanje med moškimi in ženskami, očeti in mamami. No, tudi (še tako demokratičnega) socializma se ne da več (nazaj) vpeljati.

Namreč – in tega mnogi ne razumejo: če bo feminizem še naprej izenačeval oba (dva) spola in s tem simbolno kastriral moške, potem ti moški ne bodo (z)mogli dostojno ojdipsko očetovati svojim sinovom. Če pa sin ni dostojno »ojdipsko poražen« s strani svojega (simbolno) nekastriranega očeta, ne more razviti ne zdrave testosteronskosti, ne (postkonvencionalne) moralne razsodnosti! Brez pravih moških – torej takšnih, ki jih peče vest (če lažejo, kradejo in so koruptivni, kar je velik problem vsake države/nacije, tudi tranzicijske Slovenije) – se Sloveniji pišejo še slabši časi. Normalni, torej funkcionalno odrasli in postkonvenciolnalno moralno razsodni moški  se morajo končno inkorporirati v vse ključne družbene sisteme (in podsisteme), vnesti red (in »pravila igre«) v družbo. In feminizem s feminizacijo družbe »ubija« vse družbene (pod)sistem ravno s simbolno kastracijo moških/očetov. S sistemski, torej feministično (levo) diktiranim ustoličevanjem žensk, torej »moškinj« na vodilne položaje nam ne more nič v družbi funkcionirati.