Bliža se čas volitev! Levica je pošastno slaba, sesuva se sama vase … In … Desnica si mane roke – v upanju, da ji bo končno uspelo na parlamentarnih volitvah zmagati in sestaviti desno(sredinsko) koalicijo. Osebno se bojim, da ji pač ne bo uspelo zmagati – kljub temu, da bom verjetno (prvič v življenju) volil eno od desnih strank (ne vem še katero) – ker: levičar se v teh norih, totalno (družbeno-politično) zbeganih časih ne da biti več! Feminizem (kot ideologija) je, skupaj s svojimi pajdaši iz gibanja LGBT) tako ponesrečeno izmaličil levico, da normalni človek levice ne more – bolje rečeno NE SME – več voliti. Levica je iznakažena do nerazpoznavnosti. Dokončno so jo izmaličile te novodobne leve (anarholiberalne) protagonistke, imenovane »moškinje« – torej feministke –, ki so inkorporirane v vse leve (družbeno-politične) podsisteme, še posebej izobraževalno-indoktrinacijske (FF, FSD, FDV, Mirovni inštitut, Amnesty International …). Vsi ti levi podsistemi v vitalnih kontekstih sesuvajo, torej masakrirajo družbo po dolgem in počez. Če bo šlo tako naprej, bomo postali ohromljeni na podoben način kot Skandinavija (Švedska in Norveška), kjer so moški sistemsko simbolno kastrirani … in … vse (v družbi) jim gre narobe (indikator družbenega kaosa so npr. tudi samomori med mladimi).

In na kaj lahko na predstoječih volitvah upa desnica?! Upa lahko, da bo še kdo – poleg mene – tako »sčajman« (razsvetljen), da bo sam pri sebi v zakup vzel norost desnice oz. zablodo desnih ideologov, ki se v konceptualnem (ideološkem) kontekstu ne znajdejo in delajo kardinalne napake (povezane z zgodovino Slovenije).

Zato, da bi se Slovenija utirila v zmagovito normalnost, je treba normalizirati tradicionalno družino in ohranjati razlike med spoloma (seksizem je torej pozitivna kategorija). In za to si (korektno) prizadeva desnica. Zame je ta »žlahtna konservativnost« tako odločilna, da ima status »veta«. V tem trenutku mene osebno ne zanima, kako desnica gleda na partizanstvo, NOB, Tita, jugonostalgijo … Pogledi so seveda zgrešeni, bolje rečeno neproduktivni! Zame je (v tem trenutku) ključno to, da so pri pogledih na razlike med spoloma in na (tradicionalno) družino desničarji – za razliko od levičarjev – normalni. To, da je desnic seksistična, da je negativno opredeljena do feminizem in LGBT gibanja, jo v resnici rešuje. Če pa se bo na levi pojavila stranka, ki bo spoznala in hkrati javno uveljavljala stališče, da feminizem ljudi poneumlja, in to s povsem (konceptualno) zgrešeno teorijo spola in da so pajdaši feministk iz vrst LGBT nori, se desnici pišejo še slabši časi.

Tole moje »prokonservativno« pisanje bom nesimpatično, vendar dobronamerno začinil – ker: če se še desnica ne bo končno streznila (po 25 letih bluzenja bi se že lahko), pa se kot družba res ne bomo postavili na noge. (Levica je očitno dokončno izgubila kompas!) Jelinčič mi kot politik nikoli ni bil blizu, njegova SNS s »patroni« ala Barovič in Peče (da kakšnega Srečka Prijatelja niti ne omenjam), pa tudi ne. Toda – v aktualnem družbeno-političnem trenutku je na političnem prizorišču prostora (le še) za eno normalno nacional(istič)no stranko. Le-ta bi morala biti bistveno bolj zmerna oz. normalno, kot si jo je zamislil Andrej Šiško. Jelinčič bi bil s svojo staro SNS v tem družbeno-političnem trenutku kar dobrodošel. Če bi/bo Jelinčič uspel spodobno oživeti svojo stranko, bi lahko prišel celo v parlament. SNS je bila v resnic svoj čas po vseh normativih precej konservativno-desna stranka, ki je pač vedela, kako je edino mogoče (etično) gledati na NOB (in na Tita). In ravno v tem političnem kontekstu, dela desnica že 25 let hude napake. Desnica očitno ne premore spodobnega ideologa, ki bi ji dajal politični kompas (sedaj je desni kompas, v določenih kontekstih, pač popolnoma raštelan). Vedno znova zgrešijo tunel (ki ima na koncu luč) – »ta desni« vselej zabredejo na stran pota, navadno v živo blato, ki jih konstantno potegne/vleče v politično nekonkurenčnost. Na žalost je to tako – kljub temu, da Slovenija še kako rabi neko zdravo desno-konservativno jedro, na katerem bi se (idejno/ideološko) gradile desno-profilirane politične stranke.

Na desnici pa si kar naprej dajejo nekega sadističnega duška (ki je v resnic, v končni fazi, mazohističen) in se izživljajo v napačnih kontekstih in na napačnih temah. V resnici sami sebi jamo kopljejo – in … – na vsakih (državnozborskih) volitvah desnici vedno znova spodrsne in padejo v jamo, ki si jo sami sebi (s)kopljejo. Desnica se torej v resnici – in to je rdeča nit tega mojega pisanja – sama sebe zakoplje oz. pokoplje. Ne zavedajo se par ključnih in bistvenih dejstev – beri: v tem kontekstu jim politični oz. ideološki kompas kaže v napačno smer:

1. Niezpodbitno dejstvo je, da je v Sloveniji volilno telo takšno kakršno pač je. (Obrnjeno je zelo na levo.) Ljudi, volivcev se pač ne da zamenjati! Da se jim sicer malce oprati možgane – torej le deloma. To pač pomeni, da je nekako 2/3 ljudi (vsaj po tihem in tudi na deklerativni ravni) dokaj jasno opredeljenih do določenih svetovnonazorskih družbeno-političnih in zgodovinskih kontekstov, ki predstavljajo tudi del njihove osebne/psihične identitete. Torej: pozitivno so opredeljeni in do partizanov oz. partizanstva in tudi do Tita (tudi kot političnega voditelja, ne samo vrhovnega poveljnika partizanov v NOB). Desnica pa se (družno) z vso retoriko – tudi medijsko – konstanto sovražno opredeljuje do partizanstva, do NOB, do Tita, do socializma, do Jugoslavije že vseh 25 let novodobne slovenske parlamentarne demokracije … 2/3 ljudi, torej volilnega telesa, pa na vse te občutljive družbeno-politične teme gleda dokaj pozitivno! To pač za desnico v resnici pomeni, da nikoli, ampak res nikoli, ne morejo imeti predsednika države in suvereno zmagati na parlamentarnih volitvah – na način, da bi sestavili desno koalicijo! Desnica se vedno znova sadistično dela norca iz 2/3 volilnega telesa, torej iz potencialno svojih volivcev! Iluzorno pa upajo, da bodo s svojim – torej politično zgrešenimi političnimi apeli (in medijskimi ekscesi) – spreobrnili narodno identiteto. Če bodo to delali vneto in družno še naprej, desnica (nikoli!) ne morejo zmagati na volitvah! Ideologom (vsaj nekaterih) desnih strank zato toplo priporočam, da rekonceptualizirajo in redefinirajo svoje poglede na partizane (in domobrance), na NOB, na Tita, na socializem, na Jugoslavijo! Če tega ne bodo storili, še naslednjih 100 let ne bodo konkurenčni na volitvah! Na desni politični strani mora – v dobro Slovenije/naroda – končno vzkliti neka spodobna stranka, ki bo trezno gledala na NOB in se ne bo delala norca ne s Tita, ne povojnih levih političnih levičarjev ala Kučan, Kocjančič, Zemljarič …! Lista Gregorja Viranta je bila najbližje temu, kar jaz desnici v tem trenutku toplo priporočam.

2. To, da smo (tudi Slovenci preko prokomunističnega partizanstva) NOB prelevili socialistično revolucijo, ni smrtni greh! Divji, kruti in brezsrčni kapitalizem, ki ga je bilo deležno delavstvo v Jugoslaviji in tudi v Sloveniji, je botroval vzniku socializma, ki sam po sebi – v idejnem oz. izvorno konceptualnem smislu, na kakršnega je namigoval Marx – ni tako zgrešen oz. psihopatski, kot izgleda, in kot je v resnici kapitalizem. Res pa je, da socializem ni funkcioniral. Kruta resnica je (na žalost) prav nasprotna: funkcionira kapitalizem! Ampak desnica ne bi smela tako brezsrčno napadati in žaliti socializma, kot to že vseskozi počne – in v isti sapi »v zvezde kuje« (divji, brezsrčni, torej psihopatski) kapitalizem. Dokler bo desnica to počela na tak način, kot počne dandanes (in vseh debelih 25 letih) v javnosti, tudi v (svojih) mediji, bo vselej obsojena na politično margino oz. na opozicijo. Na volitvah s temi svojimi javnimi diskreditacijami in sadističnimi smešenji socializma – tudi v predvolilnih programih – ne more zmagati, kljub temu, da je levica pošastno slaba! Ljudje (na žalost, ali pa na srečo) pač NE BODO VOLIL ljudi/politikov (političnih strank), ki se na tak način norca delajo iz socialistične preteklosti Slovenije (in Jugoslavije) in nacionalne identitete!

3. Dokler bo desnica tako sadistično žalila »komunajzarje« (Kučana, Kocjančiča, Zemljariča & Co), jih 2/3 ljudi ne bo volilo! In to je dejstvo! Upajo le lahko, da bi bila volilna udeležba čim manjša in da bi šli na volitve le fanatični desničarji. Ampak to se ne bo zgodilo – ker: levičarji bodo šli na volitve samo zato, da ne bo zmagali pristaši Janše oz. desnice. (Četudi se Janšo v desnem političnem vrhu zamenja, se desnici ne bo pisalo nič bolje – razen, če desnic spremeni poglede na polpreteklo zgodovino.) Dokler ideologi desnice ne bodo spoznali, da volilnega telesa ne morejo zamenjati – oprati pa jim tudi ne morejo možgane na tak način, da bi ljudje pozabili na nebuloze, ki jih v zgodovinskih kontekstih trosijo desničarji – toliko časa desne stranke ne morejo zmagati na nobenih volitvah (in osnovati trdne desne koalicije)! Imajo še tako »zlate« programe, se narod ne bo pustil »jebati v glavo« (za nazaj). Desnica z vsemi temi diskreditacijami narodu natika oslovksa ušesa, potem pa pričakuje, da jih bo narod volil. Ne bo jih!

4. Desnica se lahko še tako (upravičeno) huduje nad norostmi feminizma in LGBT (in teorijo spola) – kulminacija je izenačevanje spolov, izbris očetovstva in materinstva iz častnega piedestala normalnosti … Ampak norčevati se iz dveh tretjin volilnega telesa, njihove identitete, zgodovinskega pedigreja, si pač to volilno telo, ta narod, pač ne bo pusti.

5. Sadistično uživanje, ki si ga privoščijo desni mediji (Demokracija, Reporter, Nova24TV, VV-Faktor …), je tako žaljivo do vrednote in stališča in identitete 2/3 volilnega telesa, da je zamera tega istega dvotretjinskega volilnega telesa do desnice tako velika, da si lahko ta(ka) desnica pod nosom obriše zavidljiv rezultat na volitvah. (Levi mediji si po drugi strani lahko privoščijo povratni žaljivo-sadističen odnos do desnice – vedoč, da trpi le 1/3 desničarjev, 2/3 levičarjev pa sadistično uživa – npr. ko bere Mladino, ali gleda Studio City oz. RTV SLO …).