PREAMBULA: Saj vem, da ne boste nič štekali, pa vendarle …

Glede na to, da so mi ravno v času podajanja odstopne izjeva Mira Cerarja – v sredo 14. marca 2018 ob 22h – blokirali FB profil (zaradi nedolžnega twitta), nisem imel ravno volje, da bi se ažurno odzval na Cerarjev odstop (svojega odziva/komentarja nimam kam drugam plasirati, kot na FB). Kot kritični mislec pač moram podati kakšen svoj (psihoanalitični) komentar – še posebej zato, ker sivo povprečni »strokovni« komentarji niso ravno zavidanja vredni. Nekateri vrli politični analitiki so s svojimi komentarji celo brcali v temo. Konec koncev sem bil prisil(je)no tiho tudi zato, ker Cerarjeva država oz. Vlada vodi subtilno in podtalno gonjo proti drugače mislečim, tudi proti (argumentiranim) kritičnim mislecem, kakršen sem jaz.

Mene se zadnja leta tako ali tako skuša utišati (konstantno so me označevali, da sovražno govorim), ker … – če se moji komentarji in (psihoanalitične) teorije v javnosti »primejo«, se mnogim pišejo slabi časi. Pa vendarle moram … – moram (spet) ošvrkniti leve (in desne). Levica se je v zadnjih letih popolnoma »iztirila« (beri: »ausglajzala«) – ravno zardi »intervencije« feminizma in LGBT gibanja – desnica pa nikoli v 25 poosamosvojitvenih letih v resnici ni bila spodobno »utirjena«. Dokler bodo desni tako spodletelo govorili – beri: imeli mnenje – o NOB, partizanstvu  (in domobranstvu), Titu, (razpadli) Jugoslaviji, socializmu, marksizmu in hkrati nekritično poveličevali kapitalizem, za nameček pa še klečali v Cerkvi in molili (za boljši jutri) in se izpovedovali (kupovali odpustke), v Sloveniji politično ne morejo prosperirati, kljub temu, da je Slovenija spodobno preparirana z izvorno/žlahtno konservativnostjo, vendar predvsem v latentni obliki. To pomeni, da, dokler se desnica ne bo družbeno-politično streznila, ne bodo nikoli imeli »svojega« (desnega) predsednika države, in tudi nobena, torej katerakoli, desna politična stranka na parlamentarnih volitvah ne more zmagati (in dati mandatarja ter desne vladne koalicije) – razen, če bi bila udeležba na volitvah močno pod petdeset odstotki, in to kljub temu, da je levica (v tem trenutku) pošastno slaba. Namreč: volilno telo je v osnovi, milo rečeno, glupo – tako glupo pa vendarle ne, da ne bi vedeli, kdo je bil v II. svetovni vojni »good guy« in kdo »bad guy«. Tudi vzrok in posledico večinoma znajo kavzalno pravilno povezati … – npr. v povezavi s povojnimi poboji. Tudi krivičnega in »psihopatskega« kapitalizma – ki sicer očitno/res (edini) družbeno funkcionira – ne morejo tako enoumno hvaliti, glede na to, da ima socializem – sam po sebi (mimo tega, da so z njim upravljali »zmedeni« in ekonomsko ter gospodarsko neuki politiki, bivši vojni »narodni heroji« –  beri: krvoločno-sadistični psihopati – in birokrati) – bistveno bolj etično podstat/izvor kot kapitalizem.  

Zaradi tegale mojega »nedolžnega«, vendar legitimnega in hkrati udarnega, twitta, so mi levi cenzorji, torej novodobni inkvizitorji (po, zanje uničujočih, štirih dneh) blokirali FB-profil (predvidoma za 1 teden):

»In vendar so prišli (nekoč sem mislil, da se to ne more zgoditi) – časi, ko nas, (dosedanje) "zavedne levičarje", vleče na desno; ker takšne levice, kot je sedaj – kontaminirana s feminizmom & LGBT - normalen človek/levičar ne more prenesti več.«

Če se vrnem k odstopu Cerarja … Brez da bi poznali razsežnosti nezavednih procesov  (in interpretativni domet psihoanalize), se o tem (in še marsikaterem) političnem odstopu ne da nič relevantnega povedati. Okrog vrele kaše se zna potikati vsak star politološki maček. Vendar brez močne (teoretske) psihoanalize so raznorazni sivo povprečni politični analitiki (levi in desni) v svojih komentarjih in/oz. političnih analizah pač ne morejo (konceptualno) znajti. Brez posebnega ovinkarjenja, bi jaz o Cerarjevem odstopu rekel tole: odstopil je zaradi nekaterih (nekontroliranih oz. nepredelanih) nezavednih procesov, ki so sicer zaznamovali celotno njegovo »vladanje« v minulih (skoraj) štirih letih. Kaj točno je v Cerarjevem nezavednem takega, da ga tako vneto spotika, je težko reči, brez da bi se ga skozi pogovarjanje (z njim) »psiho-analiziralo«. Špekulacije pa so seveda mogoče: prvenstveno je Miro Cerar (ml.) zaznamovan s falično mamo (Zdenko Cerar). Mimo tega, da je država simbol mame, je treba reči najprej tole: ni čudno, da so njegovo Vlado in vladanje ponesrečeno zaznamovale ravno ženske – od tistih dveh ministric, ki simbolno kastrirajo naše vojake in policiste, do, v »zdravje« vpete, Milojke Kovač  Celarc, ne nazadnje pa tudi do (ločene) ministrice za družino (in feminizem) Anje Kopač Mrak ... Veliko zdrsov se je Cerarju zgodilo ravno zaradi številnih »moškinj« – beri: faličnih žensk – ki jih je spustil preblizu in ki so mu smetile po Vladi (in ministrstvih). Ne nazadnje so mu pomagale ustvarjati kaos v njegovem nezavednem, da je naposled »zbegan(o)« odstopil v precej neprimernem trenutku.

Po moji psihoanalitični percepciji je Miro Cerar Ojdipov kompleks sicer dobro razrešil (in ima posledično nekatere močne in zavidanja vredne etične nastavke v Nadjazu); »zlati konjenik« oče je pač opravil levji delež pri formiranju moralne razsodnosti (in testosteronskosti/faličnosti) svojega sina, Mira Cerarja (ml.). Falična mama (Zdenka) pa ga je vendarle zaznamovala, očitno tako zelo, da mu znotraj registra moralne razsodnosti (Nadjaza) še sedaj nezavedno zapoveduje skozi svoj »veto«. Psihoanalitično legitimno je reči, da se je ločil od prve žene zaradi potlačenih zamer do lastne mame; in to, da še sedaj (tudi v času svojega mandata), ko bi se vendarle moral libidinalno »naglihati« tudi v odnosu do žensk, »menja babe kot gate«, in to kljub njegovi osnovi etični življenjski drži … Vendar to – kar je simbolno vezano na mamo – niti ni tako hudo, glede na to, kar se predsedniku Miru Cerarju, vesoljni Sloveniji in Slovencem lahko zgodilo (v povezavi z mamo). In ravno v tem kontekstu bom predstavil svoje »kvantne« psihoanalitične interpretacije vezane na nedavni Cerarjev odstop. Po mojem psihoanalitičnem sklepanju je bistvena tale (moja) interpretacija: ve se – beri: po spletu je krožila informacija –, da je bi Miro Cerar večkrat oz. občasno malce skregan s svojo mamo. Imel je tudi obdobja, ko je svojo jezo (do mame) pripeljal do točke, ko z mamo (sploh) ni govori/komuniciral – tako pravijo … In ker je država v »realno realnem«, torej v nezavedni psihični realnosti (vselej) simbol mame, je ravno nezavedna/potlačena jeza do lastne mame očitno eskalirala do točke, da se potlačena jeza (simbolno) vrnila; in to ravno v obliki jeze na celo slovensko državo, na ves politični prostor oz. cel nacionalno-politični kontekst. V nezavednem ozadju Cerarjevega – na prvi pogled – absurdnega odstopa je bila potlačena in hkrati vrnjena in hkrati neobvladljiva jeza do mame, ki jo je mali (pa tudi malce starejši) Miro nekoč čudil do lastne mame. Po mojem psihoanalitičnem sklepanju in posledičnem prepričanju Cerar v resnici ni bil toliko jezen na samega Vilija Kovačiča. Bil je jezen na »mamo« državo, njeno pravosodje, katerega del je tudi on (kot pravnik), ne nazadnje pa najbolj na njeno Vrhovno sodišče (na Erika Kerševana, predsednika Damijana Florjančiča in ostale sodnike), ki bi moralo biti pravično na način, kot je pravičnost dojemal sam Miro Cerar. Nepravična odločba Vrhovnega sodišča je v Cerarjevem nezavednem sprožila nepopisen bes, ki ga je imel v potlačitvenih depojih uskladiščenega iz časov, ko je bil jezen na mamo Zdenko ... Katerikoli drugi predsednik, ki bi imel drugačen odnos z mamo, se v identični situaciji ne bi eksplodiral na način, kakršnega je uprizoril Miro Cerar.

No, ne nazadnje so mu odstop vendarle po drugi strani zakuhali še nekateri njegovi drugi zdrsi pri vladanju. S psihoanalitičnega vidika je treba omeniti še nek drug teoretski detajl. Namreč: videti je, da je z odstopom samega sebe nezavedno kaznoval za nekateri nespametnosti, ki jih je kot predsednik počel. Npr.: nekaznovane so ostale »neumnosti«, ki so mu jih počeli politični kolegi v »njegovi« stranki in koaliciji. Ne nazadnje je bil nespreten tudi do opozicije. In sedaj se – sam sebe – nezavedno kaznuje za vse svojo premalo odločne korake.  Da mu nek »analni sadist«, kar kronično nergavi Vili Kovačič nedvomno je, predstavlja »kapljo čez rob«, se mu ne bi smelo zgoditi, in se mu ne bi, če ga pri odstopu ne bi »suportiralo« nezavedno – predvsem nezavedna/potlačena zamera do mame. (Res je – Vili Kovačič je povsem nepomemben vaški posebnež, za Cerarja je v resnici problematično Vrhovno sodišče.)

Vendar: ne samo, da se je s tem  odstopom Cerar sam ustrelil v koleno; on si je z rafalom v kolena onesposobil svojo nadaljnjo politično »aktivnost« (v eventualnem naslednjem poslanskem mandatu). Njegova SMC na volitvah torej t. r. ne more (več) zmagati in on, Cerar, ne more biti (več) mandatar – in to anticipacijo je s svojim odstopom tudi nehotno, a očitno resignirano tudi sporočil oz. (posredno) plasiral v javnost. Z gesto protestnega odstopa je posredno – torej nezavedno – priznal, da je kot predsednik Vlade pogorel, skupaj s svojo SMC. T. r. rapiden zaton same stranke (SMC) je sicer malce ublaži, tako da bo SMC (kot stranka) odslej naprej (do volitev) samo še vegetirala in morda vendarle prestopila prag vstopa v parlament.  

Je pa nekaj res: Cerarjevi nezavedni procesi so vendarle preveč kompleksni in zapleteni, da bi jih »štekal« kakšen povprečen slovenski/FDVjevski politični analitik. Sam Cerar o svojem nezavednem (o svojih potlačitvah in izrivanjih) seveda nič ne ve. Ve pa vendarle, da je nevrotični Vili Kovačič s svojo »II. tirno« (referendumsko) pobudo »brcal v temo« (in še vedno brca). Za intermezzo naj rečem, da sem si osebno kar malce oddahnil, ko je »seksist« Boštjan M. Zupančič v zadnjem trenutku sestopil/skočil s ponorelega Kovačičevega vlaka (»Davkoplačevalci se ne damo«) … Cerar je samega sebe mazohistično kaznoval za dejanja, ki jih je storil – oz. za dejanja, ki jih ni storil – in si z nepremišljenim odstopom »spustil rafal v kolena«. Odstopil je torej »nezavedno (skrbno) premišljeno«, torej samokaznovalno, mazohistično – mimo tega, da je v ozadju njegovega odstopa v resnici mama oz. sovraštvo do »slabe mame«, »hudobne države« (in starih sil, ki jo obvladujejo). Freud bi rekel, da je Cerar odstopil zato, da je lahko postal kriv. Oz.: v nespodobnem harakiriju se je zmasakriral zato, da se je lahko mazohistično (torej samokaznovalno) krivil za napake, ki jih je poprej storil pri svojem vladanju – seveda tukaj niso mišljene napake, ki so vezane na II. tir (in Vilija Kovačiča njegove civilne pobude, zdaj stranke, »Davkoplačevalci se ne damo«), pač pa tiste, ki jih je očitno delal cel svoj mandat. To, da se je pustil speljati in ujeti na feministične limanice, si seveda nikoli ne bo odpusti. Na referendum o noveli ZZZDR ni samo »popušil«, pač pa je podlegel celi psihopatski feministično-LeGeBiTrovski paradigmi oz. sugestiji, da sta oče in mati lahko kar nekakšna »A« in »B« starša … Anjo Kopač Mrak je nadalje branil tudi v primeru »koroških dečkov«, kot da bi šlo za »njegovo žens(k)o« ... Do azilanta Ahmada Shamija se je obnašal kot do svojega najzvestejšega podpornika, fanatičnega volivca …Ne nazadnje, v svoja nedra je spustil Janija Möderndorferja!

V rezimeju naj rečem, da sem tole kvantno politično psiho-analitiko vendarle speljal teoretsko legitimno in korektno – šteka jo tisti, ki šteka psihoanalizo, še posebej Freudov spis »Nekaj značajskih potez, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu« iz leta 1916. Koliko od tega je »res res«, je težko reči – ker pač točno (res) ne vem, kaj konkretnega je v Cerarjevem nezavednem, da je tako ponesrečeno »sestopil z oblasti« ... Vendar:  puške s to svojo gesto v resnici ni vrgel v koruzo, nepremišljeno jo je vrgel na dno Marianskega jarka, in vsem je jasno, da je ne bo mogel nikoli več pobrati. Definitivno pa drži, da ga je »nekaj nezavednega« spotaknilo in je padel po dolgem in počez … Raztreščil se je na političnem prizorišču skoraj tako, kot pred leti Zoran Janković, vendar na drug način.

Videti je celo, kot da se je s svojim harakirijem mazohistično kaznoval – predvsem zato, ker je zatajil MAMO (in tudi zato, ker je kot predsednik imel zdrse) – najprej seveda mamo Zdenko, zdaj še »mamo« Slovenijo. Freud bi ob tem dodal, da ima Cerar očitno še nekakšen nezavedni odpor do sreče (in do uspeha – Cerar je razglašal, da bo zanj uspeh, če bo speljal svoj mandat, do konca), in da se na nek nezavedne način kaznuje (mimo tega, da kaznuje tudi »mamo« Slovenijo) – ker ve, da si ne zasluži ne »peace of mind«, ne sreče, ne uspeha. Mazohizem ga očitno na nek specifičen način pomirja, morda celo vzburja ...

PS: In potem vse tiho je bilo ...