Ta teden – v torek (23.1.2018) – mi je umrl oče … In … zdelo se mi je na mestu, da ravno v tem, zame mučnem času spišem oz. predstavim teorijo Ojdipovega kompleksa. OČE – ne zgolj figura oz. lik (v obliki nekoga drugega) – je za razvoj oz. razplet »Ojdipa« pri otroku neizbežen oz. neobhodno potreben. V čast mi je, da se ljudje v Sloveniji vse bolj sprašujejo o vlogi in naravi Ojdipovega kompleksa ter o vlogi očeta tudi zato, kar sem jaz toliko pisal in govoril o tej temi. Ne nazadnje so si očetje, ki so jih njihove bivše žene prikrajšale za stike z njihovimi otroci, v Državnem zboru izborili svojih »5 minut«. Namreč: v Državni zbor bo na pobudo očetovskega društva DOOR predstavitev problematike pristranskih sodno-socialnih postopkov v ločitvenih pravdah. Predstavitev problematike z naslovom »Kaj je največja korist otrok ob ločitvi?« bo v ponedeljek, 5. februarja 2018, ob 12. uri v mali dvorani Državnega zbora. S svojimi referati bodo sodelovali: Vesna V. Godina, Andrej Perko, Matej Zaplotnik in predsednik društva DOOR Iztok Ivančič. Zakaj med predavatelji ni Boštjana M. Zupančiča in mene, bi predsednik DZ Miran Brglez verjetno najbolje vedel.

Kakorkoli že – rekel sem si, da tudi v povezavi s tem dogodkom napišem par vrstic o vlogi očeta v Ojdipovem kompleksu. Moram vas malo izobraziti, podučiti … Tekste je po svoje najbolj namenjen tistim ločenkam, ki ne pustijo stikov očetom z njihovimi otroci. Seveda naj se teorijo naučijo tudi vse CSDjevke in sodnice na družinskih sodiščih, ki so slepo na strani emancipiranih ločenk in se za nameček še sadistično izživljajo nad moškimi/očeti.

Za začetek bi rekel tole: brez (teorije) Ojdipovega kompleksa ni psihoanalize! In: brez očeta ni »Ojdipa«. Del Ojdipovega kompleksa je tudi kastracijski kompleks. Skozi razumevanje »Ojdipa« (skupaj s fenomenom kastracije) je mogoče vsaj približno razumevanje psihičnih oz. duševnih razlike med moškimi in ženskami. In če bomo dostojno razumeli ta segment psihoanalize, bomo razumeli tudi norost feminizma (kot ideologije), ki enači oba spola. (teorija spola = gender) Natančno zaradi »Ojdipa« (in kastracije) obstajajo konstitutivne razlike med spoloma. V teoretskem smislu je »Ojdip« ključen natančno zato, da se pravilno in elaborativno razumejo psihične/duševne razlike med spoloma in tudi posledična (simbolna) kompatibilnost obeh spolov – torej: »ujemanje skozi različnost«.

Jedro »Ojdipa« se v resnici začne že proti koncu analne faze – pri nekako 2,5 letih. Fatalna »ojdipalno-kastracijska míslenja« se dogodijo v falični fazi – med 3. in 5. letom (»Ojdip« pa se lahko zavleče tudi v 7. leto otrokove starosti – vendar je za otroka psihično/razvojno pomembna tudi postojdipalna faza). V tej falični oz. ojdipalni oz. kastracijski fazi se formira jedro spolne identitete in/oz. spolne želje. V družbenem smislu pa je »pravilen Ojdip« ključen za razvoj (močne) moralne razsodnosti. Prosto po Freudu bi se reklo, da se pravilen iztek Ojdipovega kompleksa (pri dečku) odrazi v močnem Nadjazu/Superegu. Dekličin »Ojdip« (»Elektra«) je bistveno drugačen od dečkovega. Tudi etiološka, torej vzročno-posledična logika ženske in moške spolne identitete in želje, je radikalni različna – tako kot je (v odraslosti) različno tudi strukturiranje moralnih odločitev.

Freud je sicer mislil in celo teoretsko poudarjal, da je bistvo vseh treh osnovnih faz psihoseksualnega razvoja draženje sluznice (oralne, analne in falične). Ampak danes vemo, da je v resnici ključno miselno premlevanje določenih videnih oz. doživetih kontekstov, ne pa samo draženje (oralne, analne, genitalne) sluznice. V oralni fazi je ključno premlevanje oz. doživljanje mamice kot lastnice »dobre dojke«, ki ga hrani, in njenega »božanskega« obraza, ki ga je otrok deležen vsakič, ko mu mamica »prinese« oz. omogoči blaženost pri nasitenju z »dobro dojko« ali stekleničko. (Zato se mora onstran stekleničke paketno vselej prikazati tudi materin obraz – ta paketni prikaz znanega obraza je pomemben za poznejši razvoj življenjskega optimizma. Oče mamice ne more in ne sme zamenjati!)

Tudi bistvo analne faze ni ugodje, ki ga doživlja zaradi fiziološkega draženja analne/rektalne sluznice ob izločanju blata, pač pa je ključno míslenje/premlevanje darovanja »prvega daril« (dreka) svoji negovalki, torej mamici (v zameno dobi ljubezen, nežnost, pozornost …). »Mali sralec« lahko – brez škode – občasno daruje drekec v kahlico tudi očetu ali varuški (babici, dedku …). Vendar je za otrokov psihični razvoj bolje, da je »dobitnica dreka« (predvsem) mamica. Darovanje drekca v kahlico dobiva drugačne razsežnosti v postanalni fazi, saj postene izločenje »klobase« ločeno glede na spol. Deklica pri kakanju t. r. rojeva (drek je simbol otroka), deček pa »naserje klobaso«, ki ima v postanalni, torej ojdipalni fazi že falično simbolno zastopstvo (je simbol penisa) ...

Bistvo falične faze tudi ni v tem, da otroku predstavlja drgnjenje genitalne sluznice ugodje. Bistvenih je kar nekaj ojdipalno-kastracijskih kontekstov, v katerih imata oče in mamica vsak svojo (neobhodno) vlogo. Zelo pomembno je miselno premlevanje genitalnih razlik – vselej v povezavi s kastracijo. Otrok – deklica na svoj način, deček na svoj – premleva svoje »mednožje«, svoje genitalije, v povezavi z »mednožjem« nasprotnega spola, tudi oz. predvsem v povezavi z očetom in mamo. To premlevanje predstavlja enega od fundamentov na katerem se v odraslosti dogradi mentalno zdravje in/oz. osebnostna trdnost in tudi jedro normalnih/zdravih partnerskih odnosov. Posebno za deklico je zelo pomembno, kako (na kakšen način in v povezavi s kom) se deklica sooči s (svojim) kastracijskim dejstvom, da ima med nogami (kastracijski) »nič«, torej »prisotno neprisotnost«. Klitoris je za deklico, v njeni psihični realnosti, v povezavi z videnim lulčkom pravi pravcati »nič«. (Obstoj vagine ji je še neznanka.) Deček pa s tem dekličinim »NIČem« sooči na še bolj grozljiv način: prepozna se kot kastratibilen; ustraši se, da tudi on postane »ne-cel«. Kot mogočnega kastratorja pa prepozna očeta – in prav je tako oz. mora biti tako. »Prav« zato, ker je dečkova ojdipalna kastratibilnost (v povezavi z očetom kot potencialnim kastratorjem) ključno povezana s tvorjenjem Nadjaza, torej moralne razsodnosti.

V družbenem smislu je pravilno razrešen Ojdipov (in kastracijski) kompleks – torej, da je »mali Ojdip« v libidinalnem boju za mamico poražen s strani očeta (kot bitja s penisom) – KLJUČEN. Ključen (pred)pogoj pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa pa je dnevna oz. vzgojna PRISOTNOST obeh (nasprotispolnih) staršev – zato, ker je nasledek »pravilnega Ojdipa« močan Nadjaz (Superego), ki je v odraslosti odgovoren za moralno razsojanje.

Dekličin »Ojdip« je radikalno drugačen od dečkovega zato, ker je koncept obeh tipov genitalij (in nanje vezan koitus) drugačen. Deček je kastratibilen – ker ima lulčka – deklica pa je nekastratibilna (nič se ji ne da odrezati), ker nima lulčka, in dečku oz. moškim lulčka/penis zavida. Tudi v tem primeru je (»vsakodnevna«) prisotnost očeta (kot bitja s penisom) KLJUČNA. To dekličino zavidanje penisa, kot se reče v psihoanalizi, je seveda nezavedno, in je (v dekličini psihični realnosti) še kako povezano z očetom oz. njegovim penisom. Ta fatalni »organ več« oče ima – in natančno zato, je za deklico prisotnost očeta med 3. in 6. letom tako pomembna. Deklica mora nujno in nemoteno opraviti libidinalni oz. čustveni prehod iz prvega objekta želje, ki je istega spola (mama), na nasprotni, z »organom več« obdarjeni, spol (očeta). Dekličin oče mora biti najmanj prisoten, dobro pa je tudi, da ji – ker je nosilec »organa več« – tudi avtoritativen in hkrati do deklice (in njene mamice) ljubeč. Tudi deklica s svojo istospolno tekmico – mamo – tekmuje za tega, z »organom več« obdarjenega, očeta, in na nek način »mora« tekmovati. In tudi deklico »mora« mama na nek način (libidinalno) premagati/poraziti – ker: mamica in oče ponoči spita skupaj (»morata« skupaj spati). Mnoge deklice med 3. in 6. letom fantazmatsko pravijo, da se bodo v odraslosti »poročile z očetom«: »… mamica pa bo takrat že stara in grda, ali pa bo že umrla.« Tudi deklica mora v jedro svojega Nadjaza inkorporirati tabu incesta – kljub temu, da moč dekličinega, pozneje ženskega Nadjaza, ne dosega moškega navoja. Ženski Nadjaz je ravno zaradi kastracijskega konteksta šibkejši, kot je poudarjal že Freud, Lawrence Kohlberg pa je Freudovo tezo zgolj statistično potrdil preko testiranj moralne razsodnosti (po spolu).

V bistvu je največji družbeni problem nepravilno razrešenega oz. razpletenega Ojdipovega kompleksa moralna nerazsodnost moških. Ženske v resnici (in na žalost) niso tak družbeni problem kot moški. Družbene sisteme (in podsisteme) obvladujejo in upravljajo moški. Ženske so družbeno škodljive v svoji emancipirani »izdaji« (formi). Če se ženska »nadgradi«/»ubgrejda«, v »moškinjo« in postane feministična aktivistka, šele zares postane družbeno škodljiva. Feminizem je družbeno škodljiv zato, ker simbolno kastrira moške, ki potem posledično moški/očetje ne morejo dostojno očetovati svojim otrokom. Dečki ob simbolno kastriranem očetu ne morejo razviti ustrezne moralne razsodnosti. V največjo korist otroka – dečka na svoj način, deklico pa na svoj – je, da je oče v otrokovem otroštvu – beri: »gor-spravljanju« – (vsako)dnevno prisoten.

Če deček ni na pravilen/ustrezen način – po točno določenem protokolu – poražen s strani »dobrega« očeta, ki ima »v (libidinalni) lasti« – karikirano rečeno: »na libidinalni uporabi« – dečkovo mamo in ki hkrati dečku (v dečkovi psihični realnosti) tudi kastracijsko preti, potem deček ne more pravilno/ustrezno ponotranjiti moralnih norm oz. moralnega imperativa. In v resnici pri tem ne gre za to, da se deček že v otroštvu nauči, kaj je prav in kaj narobe. V resnici gre za to, da deček ponotranji paradigmo prepovedi, na kateri v odraslosti moralno in univerzalno začuti, kaj je prav in kaj narobe. OČETOV: »Ne smeš!« igra v tej paradigmi ključno vlogo! Najvišjo stopnjo moralne razsodnosti lahko dosežejo le moški, ki so bili kot dečki v ojdipalni fazi deležni močnega – beri: simbolno nekastriranega – in predvsem prisotnega »dobrega« in ljubečega, vendar tudi avtoritativnega OČETA, ki so ga (edino) kot takega spoštovali, spoštovala pa ga je tudi dečkova mama, očetova žena. Deček se mora počutiti »premagljiv«, in to s strani (nekastriranega) OČETA. Dečkovo siceršnjo ogroženost, tore »premagljivost« pa mora zaščititi ravno OČE. Deček se mora počutiti varnega v krutem okolju ravno zaradi »vsemogočnega« OČETA, ki pa mora biti »libidinalni lastnik« dečkove mame, in v tem libidinalnem trikotniku se mora deček – očetov sin – počutiti kastratibilno ravno v povezavi z OČETOM (nikakor pa ne v povezavi z mamo – mamo deček ne sme dojemati kot potencialno kastratorko).

Poštenost – tudi športni fair play – prestavlja sestavni del te, t. i. postkonvencionalne stopnje moralnega razsojanja, kot bi rekel Lawrence Kohlberg (Kohlberg velja za glavno avtoriteto pri proučevanju stopenj oz. kvalitete moralnega razsojanja). Etiologija moralnega razsojanja je pri deklici – ravno zaradi njene (genitalne) nekastratibilnosti – popolnoma drugačna. Ženska ima v svojem jedru navideznega moralnega razsojanja sočutje, moški pa moralno razsoja po ponotranjeni logiki kastracijske grožnje s strani očeta. Noben stric ali dedek ne more dostojno nadomestiti biološkega očeta. Izjema – ne pa vselej – lahko v določenih primerih biološkega očeta nadomesti očim. To sicer ne pomeni, da moški, ki kot deček v ojdipani fazi ni imel vzgojno prisotnega (biološkega) očeta, ne more v spolzkih situacijah pravilno moralno presojati. Vendar je logika njegovih, na videz moralnih odločitev, drugačna. Takšen moški (bodisi »brez Nadjaza« ali z »materinskim Nadjazom«) bo rabil pomoč – v obliki spoštovanja zakonov in ustave, ali pa Svetega pisma – namreč moralni kompas lahko daje tudi Bog.

Za konec še tole: ženske, ki kot deklice (vsako)dnevno (vsaj na nivoju psihične realnosti) niso bile deležen »dobrega« očeta, bode imele vselej velike probleme pri komunikaciji z moškimi. V partnerskem odnosu se bodo zagotovo zavozlale oz.: vsak odnos z moškim bodo zavozile, morda že v štartu, ker si pravega moškega/partnerja (sploh) ne bodo znale izbrati. Če pa si bodo našle pravega moškega (»oplojevalca«), pa zaradi slabega (infantilnega) očeta, z njim ne bodo znale živeti oz. dostojno »ravnati«. Ženske, ki so kot deklice rasle brez očeta, bodo z moškimi (v odnosu) povsem »izgubljene«, njihova seksualnost bo »specifična« – bodisi bodo aseksualne (in anorgazmične), ali pa bodo deležne nekakšne hiper (nekontrolirane) pohote (odvisno tudi od materinovanja njene mame in še nekaterih »infantilnih obrobnosti«) ...