Antropologinja Svetlana Slapšak je bila nekoč dekanja feministično-LeGeBiTrovske fakultete za podiplomski študij imenovane ISH (Institutum Studiorum Humanitatis). To je tista fakulteta, na kateri je bil meni nekoč (2001) zavrnjen doktorat (Šport skozi psihoanalizo). Feministke in geji/LGBT, ki so tam krojili politiko in »doktrino«, torej ideologijo izobraževanja, so danes glasniki doberšnega dela levega javnega mnenje. V medijski eter spuščajo takšne nabuloze, da bi se jih dalo razglasiti kot »fake news« (lažne novice).

Svetlana Slapšak je ena tistih, ki prednjači pri zavajanju občestva, laične javnosti – za seboj pa potegne še kakšnega moškega intelektualca, predvsem pa (emancipirane) ženske. Bil sem na nekaterih njenih predavanjih in vem, do kam ji pamet seže in katera njena znanj so spoštovanja vredna in katera ne. O pedofiliji zagotovo ne ve t. r. nič – razen morda to, da je bila v stari Grčija gejevska pederastija/predofilija normativna (moška) praksa. Zagotovo pa pedofilija – bodisi heteroseksualna ali homoseksualna – nima nič neposrednega s t. i. patriarhatom, ki ga v resnici sploh ne bi bilo treba tematizirati (ker je konstitutivni in normativni element človeške družbe). No, pa saj v resnici ni sama kriva, da določenih psihoanalitičnih kontekstov pač ne šteka. So pa še kako krive medijske hiše, ki jo spuščajo v medijski eter. Prednjači mariborski Večer, vendar ne zaostaja niti nacionalna RTVSLO in celo ONA(+), ki še kako diktira slovensko javno mnenje. V resnici se ONA(+) »ven veleče« z Vesno Vuk Godina, ki je kar primerna protiutež za ves ta pobesneli feminizem, ki ga po svoje pogosto perpeturira tudi ONA(+). Nika Vistoropski prav pretirava s svojo emancipiranostjo in profeminizmom. Bistveno bolj feminilna je (bila svoj čas) Klavdija Miko.

Nedavno – v petek dopoldan, 22. januarja – bi ravno Vesna V. Godina t. r. morala biti gostja dopoldanske omizja na RTVSLO, kjer je bilo govora o spolnem nadlegovanju na delovnem mestu. Edina protiutež enoumno zastavljenem omizju je bila voditeljica Ana Tavčar Pirkovič, ki si seveda svojih gostov ni sama izbrala, pač pa so jih bili uredniško vsiljeni. Jasno, da bi bil idealni opozicijski sogovornik seveda jaz – ampak sem pač premočna protiutež režimskemu feminizmu. Vesna V. Godina je zgolj t. r. nujna (ne)znosna protiutež – v resnici bi bil najboljši sogovornik (če odmislim sebe) v teh feministično podivjanih časih pokojni Janez Rugelj (samo njega se ne da izkopati iz groba).

To, da se v številnih diskutabilnih in mučnih temah kliče na pomoč Svetlano Slapšak, pa je vendarle absurd. Ta ostarela ženska pogosto ne zna nič pametnega oz. relevantnega povedati. Te dni jo je pra že omenjena feminizirana novinarka Nika Vistoropski nespretno povprašala o pedofiliji (v povezavi s spolnim nadlegovanjem): »Slovenija resda premore veliko oblik pomoči ženskam v stiski, vendar bi bilo treba tudi na akademski ravni o tem poglobljeno razmišljati in antropološko prikazati segment pedofilije, ki obstaja povsod, kjer ji to možnost daje patriarhat. Kajti pedofilijo omogoča ravno patriarhat.« Če odmislim dejstvo, da moškim v stiski država t. r. nič ne pomaga – pomaga samo ženskam – in če se osredotočim na to bedno izjavo, da »pedofilijo omogoča ravno patriarha«, moram vendarle obelodaniti nekaj teoretskega ozadja pedofilije (in patriarhata).

Moški pedofil nastane v primarni družini. Odrasel moški bi se moral znati upreti svoji »nespodobno« usmerjeni pohoti – npr. kadar se kot objekt želje pojavi otrok/deklica. Če se pohoti ne zna upreti, pomeni, da ni imel močnega oz. dostojnega ojdipskega očeta. Nadjaz je tisti, ki bi moral (psihično) povzročiti, da se odraslemu moškemu (predpubertetna) deklica seksualno ne dopade. Če odmislim dejstvo, da se hočejo nekatere mame seksualno ubraniti pohote svojih mož tako, da svojo hčerko »podtakne« pijanemu možu, je treba moško (heteroseksualno) pedofilijo razumeti čisto mimo patriarhata. Moška (heteroseksualna) pedofilija je pogosto povezana tudi z »napačno« (v otroštvu doživeto) mamo. Deček v svoji psihični realnosti dojema mamo na svojevrsten način (vselej pa paketno, skupaj z očetom). »Napačno« obnašanje mame – in do sina/dečka in do svojega moža, dečkovega očeta – je pogosto krivo, da otroka vleče v pedofilijo. Medtem ko so falične mame pogosto krive, da sinovi/dečki postanejo v odraslosti geji, je hteroseksualni pedofiliji stvar bolj zapletena. Moškemu se deklica zdi veliko bolj »varen objekt želje«, kot odrasla ženska. Vedeti je treba – oz. izhajati moramo iz tega –, da je v falični fazi za dečka ojdipalna scena koncipirana tako, da si deček (kot prvi objekt želje) še vedno želi mamico. (Deklica v tem obdobju zamenja spol prvega objekta želje in iz istospolne mame preide na različnospolnega očeta, ki ima »organ-več« kot ona in mamica.) Mamica je incestuozno prepovedana – libidinalni »lastnik« mame je oče oz. moški, ne pa deček (njen sin). »Zakonita« (libidinalna) naslednica mama je odrasla ženska, ki z dečkom oz. dotičnim moškim ni v krvnem sorodstvu. Če pa je kaj z mamo kaj »narobe«, torej, če jo deček v svoji psihični realnosti napačno doživi, se lahko pri odraslem moškem kot objekt želje uveljavi predpubertetna deklica, namesto odrasle ženske. Torej je za moško heteroseksualno pedofilija v resnici kriva mama, ne pa patriarhat sam po sebi. Svetlani Slapšak je ta psihoanalitični kontekst seveda neznanka – niti ni poklicana, da bi o tem sodila, jo je pa ONA(+) oz. profeministična novinarka Nika Vistoropski o tem po nespretno povprašala. Profeministično orientirana glavna urednica Sabina Obolnar pa je dopustila, da so te nebuloze prišle v medijski eter.

Naj pa par stavkom namenim še zloglasnem (»zdravem«) patriarhatu, ki ga Svetlana Slapšak izjemno spodletelo razglaša kot poglavitnega krivca, za moško heteroseksualno pedofilijo. Patriarha je osnovni (prd)pogoj, da se ojdipalna scena v družini zakoliči tako, kot se mora: oče očetuje avtoritativno in »nekastrirano« (in tako svojega »sina v red spravlja«) – mama pa je do otrok (še posebej do dečka) nežna in ljubeča (svojega moža pa ima skozi feminilnost in nemočnost »okrog mezinca ovitega«). Patriarhat je (pred)pogoje moške moralne razsodnosti (!), ki je nujen (pred)pogoj normanosti v družbi. Brez patriarhata bodo moški zdrsnili v hudo narcistično oz. (ne)moralno patologijo. Zato, da se deček razvije v moralno odgovornega (in testosteronskega) moškega je »zdravo« patriarhalno koncipirana družba (in posledično tudi družina) nujen (pred)pogoj. Jedro normalnega, torej »zdravega« patriarhata predstavljajo postkonvencionalno moralno razsodni moški, ki jih feministično zaželeni matriarhat ne sme simbolno kastrirati. Groteskno bluzenje o nekakšni demokraciji med spoloma in teoriji spola (gender) je ideološki konstrukt feministične ideologije, ki se perpetuira na fenomenu nezavednega zavidanja penisa.

O normalnosti in zaželenosti pravega, torej zdravega patriarhata, bom moral očitno še veliko napisati. Ljudem – predvsem ženskam – moram razložiti bistvo in smisel t. i. patriarhata. Nekaterim moškim pa moram tudi dopovedati, da v resnici niso oni »gospodarji sveta«, tudi družine, pač pa ženske, skozi svojo nemočnost in ob asistenci lepote in seksualne (ne)ustrežljivosti.

P.S.: V zadnjem času sem se moral v imenu moškega spola oz. pravih moških parkrat dobesedno opravičiti. Zadnjič sem neki ženski rekel tole: »Gospa! Jaz in moj (»koterapevt«) Loki, se vam v imenu moškega spola opravičujeva. Nismo vsi moški takšni kreteni, kot vaš mož!« In možu sem povedal, da je onečastil moški spol, ker je do svoje žene takšen kreten …