Ko sem psihoanalitično razložil psihično ozadje in mehanizme, ki botrujejo vzpostavitvam raznoraznih teorij zarote, sem bil nadalje sprovociran oz. (v)spodbujen, da končno razložim še to apriorno politično konfliktnost med koalicijo (»pozicijo«), ki je na oblasti, in svojimi opozicijskimi nasprotniki. Moja osnovna teza – že več let – je, da pri mnogih političnih konfliktih (načeloma) ne gre za to, da opozicija oporeka vladni koaliciji zato, ker bi le-ta slabo delala, in ker bi bil vladni ukrepi slabi. Gre bolj zato – oz. predvsem zato –, da je opozicijsko kontriranje povsem apriorno, in je tudi konstitutivni del celotne parlamentarne demokracije (kot paradigme) – razen v primeru ideoloških vprašanj. Tovrstno politično oz. opozicijsko (apriorno) kontriranje je pogostokrat na videz, z določenega vidika,  povsem legitimno in ima tudi svojo »notranjo« konsistentno logiko. Mnogokrat ne gre za to, da Vlada nekaj narobe dela, npr. da sprejema napačne ukrepe/zakone/odločitve. Pogosto gre predvsem za to, da opozicija »vidi« Vladne zdrse/slabosti povsem  apriorno in »na silo«, torej nezavedno motivirano. Grajanje vlade je apriorno zato, ker bazira na določenih nezavednih jedrih, ki sami po sebi nimajo nič z vladanjem in politiko.

Seveda ta moja osnovna teze ni univerzalna, pač pa drži v mnogih primerih – ne pa v vseh. Vlada je – skupaj s svojimi ministrstvi – pač politična in pogosto tudi »eksplozivna« zmes te ali one ideologije in/oz. (predvolilnih/političnih) programov koalicijski strank. Vlada je ne nazadnje tudi (eksplozivna) zmes politikov, torej ljudi, ki imajo svojo (nezavedno in latentno) psihopat(olog)ijo, ki ima največkrat še narcistično obeležje – beri: politiki so brez Nadjaza, brez običajne moralne razsodnosti.

Psihološko oz. psihoanalitično interpretativno bistvo raznoraznih teorij zarote, ki zrastejo v glavah (»norih«) »zarotnikov«, je v tem, da pri teorijah zarote ne gre zato, da bi dotični »zarotniki« podali neko relevantno interpretacijo nekega dogodka/fenomena. »Zarotnikom« (beri: zagovornikom raznih teorij zarote) v resnici nikoli ne gre za dokazovanje neke resnice ali/in/oz. spoznanja. Pri njih je vselej bistveno to, da gre pri snovanju raznoraznih teorij zarote za apriorni in nezavedni upor oz. kontriranje neki avtoriteti, navadno je to uradna znanost/stroka – nikakršna resnica ali/in/oz. spoznanje ni pomembno. Pri teorijah zarote gre za to, da se dotične teorije oz. interpretacije snujejo na nekaterih infantilnih miselnih oz. psiholoških temeljih/fundamentih. Sprožilni moment oz. pogoj, da se pri nekaterih ljudeh porodi ideja teorije zarote mora biti dvojen (oz. trojen): 1. Obstajati mora nek (zelo) pomemben dogodek (senzacionalnih razsežnosti); 2. Hkrati pa mora obstajati še/že neka uradna (avtoritativna) znanstvena ali strokovna (ali pa vladna) ali pa vsaj logična (»kmečka«) interpretacija dotičnega dogodka/fenomena. Ta dvodomni pogoj predstavlja sprožilec, da se tistim, ki so dispozicionirani za snovanje raznoraznih teorij zarote sproži proces snovanja/tvorjenja neke teorije zarote. 3. pogoj je seveda subjekt/človek (»zarotnik«), ki je psihološko oz. infantilno dispozicioniran, da mu sprožilni dvojec »požene« (s)kovanje neke svoj teorije zarote, ali pa, da zgolj nasede že skovani teoriji zarote. Zato, da prva dva sprožilca učinkujeta, je v tem, da morata pri potencialnem »zarotniku« imeti (potlačeno) infantilno simbolno zaledje – torej temelje, na katerih se (v nezavednem, v »realno realnem« kot bi rekel Lacan)  v odraslosti zgradi oz. dogodi/sproži simbolika (ki je edina relevantna, »realno realna«). Prvi sprožilec funkcionira natančno zato, ker se je pri otroku (bodočem »zarotniku«) nekoč zgodilo neko pomembno zavajanje/nalaganje v povezavi z nekim pomembnim segmentom takratnega otrokovega življenja. Freud je to »pomembno zavajanje«, »nalaganje« povezoval s seksualnostjo oz. s »seksualnim razsvetljevanjem (otrok)« in kovanjem »infantilnih seksualnih teorij« v povezavi z »nastajanjem« (»prihajanjem na svet«) otrok ter z enigmo razlik v anatomiji genitalij (predvsem v povezavi z dečkovo dilemo: »Ali ima mama tudi lulčka?!« – večina avtorjev raznih teorij zarote je namreč moških). Freud je v dve (ključnih) spisih iz leta 1907 in 1908 »O seksualnem razsvetljevanju otrok« in »O infantilnih seksualnih teorijah« zastavil svojo psihoanalitično interpretacijo, ki jo – resnici na ljubo (in na žalost) – nikoli ni dokončal. Osebno sem si drznil Freudove interpretacijske nastavke nadgraditi in … podal sem psihoanalitični elaborat razlage vseh teh bizarni in grotesknih teorij zarote. In ker imam tudi razlago – beri: psihoanalitično interpretacijo – okrog kroničnih konfliktov na politični ravni (med pozicijo/koalicijo/Vlado in opozicijo), se mi zdi prav, da jo podam ravno v paketu psihoanalitične interpretacije teorije zarote (kot 6. del).

Po psihoanalitični percepciji je konflikt okrog pridobivanja ugodja tisto temeljno gonilo, ki (motivacijsko) napaja svet, družbo, posameznika. Ta, vselej libidinalno konotirani konflikt med načelom ugodja in načelom realnosti (kamor se sčasoma združi kruta vsakdanja realnost in »vzpostavljeni«/pridobljeni Nadjaz) se pri človeku odraža skozi vse življenje – odločilno pa je, kako se konfliktnost »zapiše« oz. dispozicionira v nezavedno v otroštvu. Ravno v otroštvu potlačeni konflikti so ključni za vso nadaljnjo konfliktnost, ki je tako značilna za politiko.

Konstitutivno konfliktnost v športu sem elaboriral že pred mnogimi leti – ko sem t. r. pometal pred svojim pragom. Sedaj pa vidim, da je »pometanje« potrebno domala povsod, kjer psihoanaliza še ni povedala svojega. In ravno politika si najbolj zasluži psihoanalitične interpretativne intervencije. V politik/politologiji je še toliko nedorečenega in nepovedanega, da moram ugrizniti tudi v to kislo jabolko.

Tokrat bom razložil na kakšen način funkcionira konfliktnost – konstitutivni razkol – med vladno koalicijo (pozicijo) in opozicijo. Za razliko od psihoanalitične interpretacije teorije zarote, ima v interpretaciji (apriorne) politične konfliktnosti osrednjo vlogo Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks.

Pri interpretaciji oz. podajanju teorije apriornega političnega konflikta med vladno koalicijo in opozicijo ne gre to, katera politična opcija je na oblasti (v Vladi) in katera je v opoziciji. V tem družbenopolitičnem trenutku vlada celo konfuza, saj sta v opoziciji celo dve levi stranki (ob »desnih« SDS in NSi opozicijo predstavljata še (Združena) Levica in Zavezništvo Alenke Bratušek).

V splošnem pa (skozi prizmo psihoanalize) velja, da opozicija največkrat kontrira vladni koaliciji zato (in to je ravno bistvo parlamentarne demokracije), ker bi rada prišla na oblast in ne zato, ker bi Vlada kaj fatalno slabo/narobe delala. To apriorno kontriranja ima v nezavednem , torej v infantilnih potlačitvah, ustrezno »zaledje«. Moško ojdipalno-kastracijsko zoperstavljanje očetu – kot tistemu, ki dečku celo otroštvo krade mamico – predstavlja tisti »testosteronski« potencial (»jedrni izvor«), na katerem je zgrajen že starogrški AGON (ki v resnici pomeni konfliktnost). Vsa športna tekmovalnost bazira na pravilno razrešenem Ojdipu, na takratni (infantilno) potlačeni dečkovi jezi do očeta. Deček je v boju za mamico odločilno poražen s strani očeta – in ta neizbežna nujnost se v »pravilnem Ojdipu« t. r. mora zgoditi. Tudi vsa politična »opozicijskost« je psihično dispozicionirana v moških zaradi ojdipalno-kastracijskega potenciala. Ženska »prepirljivost« (opozicijskost) v politiki ima radikalno drugačna koncipirana infantilna jedra, ki se sicer tudi napajajo iz falične faze – vendar iz kastracijskega kompleksa in nanj vezanega zavidanja penisa. Moški fenomena zavidanja penisa nima, ima pa (zaradi konstitutivne kastratibilnosti) kastracijsko bojazen, ki je ženske ne premorejo. In natančno zaradi kastracijske bojazni je (moška) politika tako apriorno konfliktna. Večini politikov torej (nikakor) ne gre za dobrobit naroda in država. Na nezavednem nivoju se nenehno dogaja permanentna borba za oblast, ki v psihoanalitičnem jeziku ne pomeni drugega, kot (transferno) vrnjena, torej simbolno oživljena borba za mamo oz. boj proti očetu (oče ima formalni privilegij v materini želji). Ne nazadnje imajo tudi politiki nekakšen (domneven) privilegij v ženski želji – in tudi pestro seksualno življenje si lahko privoščijo zaradi tega svoje faličnega statusa (za razliko od večine žensk, ki se jim za vstopom v politiko zgodi seksualna kalvarija). Razumeti (nekatere) ženske v politiki – tudi njihovo obnašanje – je v mnogih primerih (pri mnogih političarkah) precej povezano tudi s t. i. transferjem, ki je znan iz psihoterapevtike. (Gre za nezavedno zaljubljenost v svojega političnega vodjo.) Ženske v politiki seveda ohranjajo predvsem (spolne/ženske) kvote.

Zato, da bi tole mojo teoretsko »špikanico« bolje razumeli naj podam nekaj primerov: opozicijski boj proti II. tiru (predvsem referendumski) je s tega vidika videti banalen/absurden, grotesken, ker je aprioren in je nezavedno motiviran iz depojev kastracijske bojazni, ne pa toliko iz realnih protiargumentov; protiargumenta se seveda da skozi racionalizacijo vselej »privleči za lase«, ali pa jih »pes prinese na repu«. Z opozicijskim kontriranjem projektu TEŠ 6 je nekoliko drugače – tam so (po moji oceni) na delu nekateri drugi zdravorazumski mehanizmi – predvsem posledično. Projekt TEŠ 6 v sebi ni nosil izvorne plemenitosti (zagotoviti regiji nov, izdaten vir elektrike), pač pa je bil latentni motiv določenega (šaleškega) lobija politikov finančne narave. Tudi pri oponiranju/kontriranju obema družinskima zakonikoma je bil »zdrav razum« (zaveznik pa mu je bil tudi Nadjaz) bolj relevanten kot apriorno kontriranje, ki bi imelo ojdipalno-kastracijsko obeležje – kljub temu, da je borba mnogih moški (bodisi »proti« ali pa »za«) napajana iz (nezavednih) ojdipalnih in/oz. kastracijskih »zdrah«/dogodkov. Pri ženskah je logika kontriranja v  kontekstu družinskega zakonika nekoliko drugačna – tudi zato, ker je tam govora o otrocih, ki imajo v ženskem nezavednem poseben (faličen) status. Referendumu o pokojninski reformi, referendum o malem delu in še čem ima bolj aprirorno kastracijsko ozadje. To, da se je Vlada za nekaj odločila (pokojninska reforma, malo delo), je baziralo na dokaj konsistentni logiki. Opozicijsko mnenje se je vzpostavilo predvsem zaradi apriornega kontriranja, ki je nezavedno motivirano na kastracijskih temeljih (in željo po oblasti) in nima nobene neposredne zveza z vsakdanjo realnostjo, o kateri se je odločalo na referendumu. Pahorjevo Vlado je torej (Janševa) desnic  leta 2011 sesula t. r. brez potreba – zgolj zato, kar so bili na delu določeni nezavedni mehanizmi, »dopingirani« s kastracijskimi potlačitvami in željo po oblasti ... Takratno »desno kontriranje« v tistih recesijskih časih (sploh) ni bilo dobro za Slovenijo. Vendar – tudi (levo) sesuvanje oz. spotikanje (druge) Janševe Vlade ni imelo v sebi nobene plemenitosti, pač pa nezavedno (kastracijsko) frustracijo in željo po (ponovni) zasedbi oblasti … Itd.. Itd.. Itd..  Vem, vem … – vem, da se ne strinjate z mano in hkrati vem, da (me) ne razumete.