Ker je bilo dole teoriziranje (= izpostavljanje teoriji) teorije zarote speljano skozi psihoanalizo, naj v tem zadnjem delu samorefleksivno oplazim tudi sebe oz. psihoanalizo. Na prvo žogo bi nepoznavalcu psihoanalize prišlo na misel, da je tudi psihoanaliza (kot koncept razumevanja posameznika in družbe) ena sama »nanašalna blodnja«. Vendar je v primeru psihoanalize stvar bolj kompleksna in zapletena, po svoje pa tudi »čista«. No, tudi v primeru astrologije bi se na prvo žogo dalo reči, da gre pri astrologih za nanašalne blodnje, vendar tudi v primeru astrologije ni tako. Fanatične »nanašalne blodnje« so navadno del »rahlo« motene osebnosti (čeprav to ni nujno). No, res je, da vse »zarotnike« ne moremo in ne smemo posplošeno metati v isti koš. »Zarotniki« dokaze za svoje »pravljice« (beri: teorije zarote) snujejo na (konceptualno) drug način, čeprav je paradigma dokaj podobna kot pri znanstvenikih ali filozofih, sociologih, psihologih/psihoanalitikih … »Zarotniki« mimo vseh znanih oz. trdnih in znanstveno uveljavljenih konceptov napletajo/nadgrajujejo svoje teorije (zarote) – nekateri pristaši teorije zarote svoje nanašalne blodnje zgolj (s)kopirajo od drugih oz. drugim nasedajo. (Pristaši in razni samostojni tvorci številnih teorij zarote –  navadno si rečejo kar »samostojni raziskovalci« –  se medsebojno izjemno ujemajo, ker imajo eno temeljno skupno točko: vsi bi se radi uprli uradni znanosti, Vladi, Američanom, morda celo prostozidarjem, Iluminatom  …) Tako psihoanaliza, kot astrologija imata v ozadju nek konsistenten, legitimen in (relativno) trden koncept oz. fundament, na katerem gradite svoje teorije, interpretacije. Tako Freudova, kot Lacanova (in Jungova) psihoanalize imajo v sebi trdno in zelo konsistentno jedro/fundament, na katerem se resnično da zgraditi marsikaj znanstvenega, teoretičnega, četudi zgolj na nivoju prepričanja/verjetja. Pri teorijah zarote, kakšno npr. že več kot 30 let snuje David Icke (ali pa »naš« Matjaž Obranovič), pa je osnovni nastavek/koncept dokaj trhel, t. r. za lase privlečen – čeprav logično zveneč. Pri patoloških nanašalnih blodnjah (shizotipskega tipa) gre za to, da se na neki osnovni in vseobsegajoči in po svoje ohlapni ideji oz. zgodbi (misli/trditvi) dograjuje, napleta/nanaša /»naštrikava« določena »mašila« (ki imajo status »mane«), ki osnovno zgodbo in poanto naredijo bolj elaborirano, navadno vselej s primesmi senzacionalizma, vselej pa tudi nejasnosti. Da gre pri določenih shizotipsko motenih »nanašalcih blodenj« pogosto kar za patologijo, smo lahko prepričani takrat, ko postanejo evidentno histronično-narcistični in hlepijo še po javni uveljavitvi, ki asociirajo na versko blaznost in gurujevstvo. Kot poglavarji svojih »sekt« so se pripravljeni »spopasti« z državnimi inštitucijami (Vlado, uradno znanostjo, Američani, prostozidarji, Iluminati ...), ki jih takoj vidijo (beri: jih simbolno nezavedno prepoznavajo) kot svoje nasprotnike proti katerim se je vredno (z užitkom) boriti. V svojem začetniškem obdobju se najbolj vneti ekstremi najprej razglasijo za nekakšne »božje sinove« (npr. David Icke) ali pa se zgolj razglasijo, da imajo »zgolj« stike z nezemljani  (npr. Matjaž Obranovič). Sčasoma se nekateri umirijo – npr. David Icke – in svoje nanašalne blodnje malce prizemljijo in prilagodijo »potrebam« oz. dojemljivosti javnosti – konflikt z uradno znanostjo in/ali/oz. z Vlado seveda ostane, ker je osnovnega/esencialnega pomena – zaradi (sadističnega) užitka – za domala vsakega tvorca ali pristaša teorij(e) zarote.  »Deep state« (»globoka država«) je zanje izjemno priklade (in ohlapen) koncept, v katerega se da t. r. vse strpati. Zato, da »zarotniki« javnost prisluhne, da dobijo aplavz, ne rabijo sebe (več) senzacionalistično razglasiti za »božjega sina«, pač pa zgolj »zajadrajo« v sfere sprejemljivega (logično zvenečega), a še vedno dovolj provokativnega, da dobijo medijsko pozornost (brez katere ne morejo) in da dražijo oz. tiho napadajo Vlado, oblast, uradno znanost – skratka neko avtoriteto, ki zanje na nezavedno simbolni ravni pomeni simbol staršev, katerim so se nekoč (v svoji psihični realnosti) upirali, ko so jih le-ti, v nekaterih ključnih interpretacijah, zavajali, nalagali. Natančno zaradi tega psihičnega oz. (infantilnega) miselnega jedra, se pri mnogih ljudeh pojavlja sumnjičavost do uradnih (znanstvenih, strokovnih) intepretacij in posledično snovanje teorij zarote (oz. nasedanje raznim teorijam zarote).

V blagih oblikah nanašalnih blodenj lahko pristane vsakdo – še posebej tisti, ki so naivni in sugestibilni (vodljivi). Njih se da z lažnimi/potvarjenimi podatki (informacijami in kvazi-dejstvi)  hitro pridobiti na svojo stran, jih zmanipulirati, jih »nategniti«, torej (na nek način) nalagati. S tovrstnimi prefinjenim in hkrati prepričljivimi ter dokaj (na videz) konsistentnimi zavajanji se da (raz)um marsikaterega normalnega človeka ukaniti. Nanašalne blodnje so pač splošni/univerzalni fenomen samodejnega strukturiranja in organiziranja človeških misli/míslenja – in ravno ta fenomen v svoje filmu o verjetju/religiji (»Strah in vera«) odlično prikaže Derren Brown, sicer znan britanski hipnotizer in proučevalec raznih zakonitosti/specifik človeškega uma.

Pri Freudu, Lacanu in Jungu ni bilo zaslediti nič takega, kar bi bilo mogoče povezati za »nanašalnimi blodnjami«. Njihove teorije so skonstruirane z mukotrpnim delom, torej z razmišljanjem in raziskovanjem, prežetim tudi z veliko spoznavne skepse, s pretehtavanjem, z veliko avtorefleksije in čuječnosti. »Zarotniki« nimajo nikakršne spoznavne skepse – oni v nič ne dvomijo; ker: če bi spoznavno skepso imeli, če bi vsaj malo podvomili, bi zvodenel senzacionalizem, po katerem tako hlepijo in prikrajšani bi bili za vso medijsko in javno pozornost, po kateri tako hlepijo. Še posebno pri pravih znanstvenikih in pristnih razsikovelcih je zaslediti izjemno močno in pestro (kvalitativno in kvantitativno) miselno dejavnost, kar je, vsaj na videz, značilno tudi pri zarotniških nanašalcih blodnjavih konstruktov, tudi tistih, ki bi jih psihiatri diagnosticirali kot shizotipsko (z)motene. (Shizotipska motnja pri ljudeh lahko nastopi tudi kot nekakšen obrambni mehanizem – namreč: nekateri ljudje ne znajo živeti brez zatekanja v versko blaznosti, ki ji poveljuje ta ali oni bog.) Pri klasičnih »zarotnikih« se dogajajo številne »mašilne« racionalizacije, ki so posledice patološke (narcistične) želje po samouveljavitvi in senzacionalizmu. Srž prave epistemološke pulzije, ki odlikuje številne pristne/prave znanstvenike, teoretike in filozofe pa je imperativ spozna(va)nja in resnice – pri »zarotnikih« pa je jedo (in nezavedni motiv) njihovih grotesknih nanašalnih bloden (apriorno in nezavedno) kontriranje uradni znanosti (ali Vladi, neki avoriteti). »Zarotnike« v nanašalne blodnje nezavedno sili sumničavost do uradne znanosti; prave/pristne znanstvenike (filozofe, teoretike) pa imperativ spoznanja in vednosti. »Zarotnike« se t. r. ne da prepričati, da se motijo, pravi/pristni znanstveniki pa so dojemljivi za korekcije in za nove/drugačne znanstvene interpretacije. Znastveniki tudi znajo priznati, da so se v svojih dognanjih kdaj zmotili in znajo tudi opustiti svoje teorije/intepretacij,  »zarotniki« pa ne.

V tem kontekstu se nam ponuja interpretacija, ki sem jo nekje že podal – in ker je bistvena (in epistemološko pomembna/prelomna) jo ponavljam: otrok, ki se v svojih infantilnih teorijah/interpretacijah preveč »zapleza« (zavozla) v lastnih konstrukcijah in se v svojem prizadevanju, da bi prišel stvarem (predvsem seksualnim enigmam) do dna hkrati/sočasno upira še »lažem« oz. zavajanjem, ki mu jih vsiljujejo odrasli, predvsem starši, bo v odraslosti nagnjen k verjetju v teorije zarote in se bo (v povprečju) tudi bolj zanašal na lastno pamet/znanje/dognanje; sumnjičav bo tudi do uradne znanosti, uradnih razlag. V to interpretativno smer gre tudi Freud. Mali radovednež marsikaj sam pri sebi že ve in se iz (uporniškega) principa ne pusti kar tako (slepo) zapeljati na (interpretacijska) stran pota, ki mu jih (lažnjivo) servirajo odrasli/starši. Mali upornik, ki se ne pusti zavesti/nalagati in se proti zavajanju bori z lastno miselno dejavnostjo (z lastnimi interpretacijami/teorijami), lahko natančno zaradi tega infantilnega interpretativnega uporništva v odraslosti simptomatsko (večinoma) »zapleza« in na ta način, torej posledično, podleže raznim teorijam zarote. Tudi Freud je svaril pred tovrstno patologijo. Drugače povedano: tistim otrokom, ki so starši vztrajno podajali ali celo vsiljevali lažne interpretacije/teorije (bodisi tiste, ki so povezane s seksualnostjo, ali pa zgolj teorije Dedka Mraza/Božička/Miklavža/Špicparkeljca), se bodo v odraslosti veliko lažje in prej predajali verjetju v razne teorije zarote. Torej: natančno zaradi (potlačenega) infantilnega upora proti napačnim interpretacijam, ki so jih dobili od staršev (ali odraslih), so nekateri razmišljujoči ljudje tako dojemljivi za razne teorije zarote in tudi divje/nedeljske intepretacije. Teorije zarote so – v luči povedanega – v resnic izraz upora proti napačnim interpretacijam/teorijam, ki so jim jih nekoč p(r)odajali starši/odrasli. Uradne inštitucije (šole, izobraževalni sistem) in uradna znanost so za »zarotnike« v resnici simbol staršev (odraslih avtoritet), ki so otroke – bodoče »zarotnike« – nekoč zavajali z lažnimi interpretacijami/teorijami. Problem vseh teh teorij zarote v resnici ni v tem, da so zmotne oz. napačne, pač pa v tem, da nanašalci teh grotesknih blodenj dejansko (še) niso odpustili staršem, da so jih v otroštvu zavajali z lažnimi interpretacijami oz. teorijami. Uradno znanost in uradne teorije/interpretacije simbolno »uporabljajo« za kanaliziranje tiste potlačene jeze, ki bi jo v resnici morali prejeti starši, ki so svoje otroke pogosto »naplahtavali« in zavajali z lažmi. Otroci staršev, ki v otroštvu niso bili (pretirano) zavajani, bodo v odraslosti prisegali na uradno znanost. Potrudili se bodo in se naučili oz. osvojili vsa uradna znanja, ki jih bodo sami – če bodo to želeli – nadgradili na znanstven način in ne bodo nasedali raznim teorijam zarote, niti si jih sami ne bodo (simptomatsko) skreirali. Upoštevali bodo tudi filozofske oz. metodološke zakonitosti spoznavne skepse, česar apriorni »zarotniki« niso sposobni.

Človeški (raz)um ima v svojem konceptu vgrajeno »naravno« epistemološko pulzijo (beri: željo po spoznavanju), ki se na prefinjen/svojevrsten način napaja iz otroštva. Freud je bil mnenja, da se ta spoznavni »poriv« (želja/imperativ) napaja iz določenih infantilnih míslenj – najbolj tistih, ki so vezane na otrokovo razumevanje seksualnosti (najbolj v povezavi z vprašanjem »Od kje in na kakšen način na svet prihajajo otroci?!« in: »Od kje in zakaj razlike (med spoloma) v genitalijah?!«). Ključna Freudova spisa iz leta 1907 in 1908 sta »O seksualnem razsvetljevanju otrok« in »O infantilnih seksualnih teorijah«. Freud je skušal utemeljiti dejstvo – in tudi individualna odstopanja –, da imajo raziskovalci in znanstveniki  neko »naravno« notranjo željo oz. imperativ raziskovanja in dokazovanja raznih dejstev/resnic/spoznanj. Vendar: znanstveniki oz. pravi raziskovalci svojo resnico (spoznanje) gradijo na legitimnih osnovnih fundamentih oz. konceptih, znotraj okvirjev uradne znanosti. Pristaši teorije zarote pa, vselej senzacionalistično, napletajo svoje groteskne nanašalne blodnje t. r. na ničemer – oz. na ohlapnih, pa vendarle prikladnih izhodiščih/dejstvih, na katerih všečno (čeprav groteskno) in senzacionalistično gradijo svoje nebuloze. Njihov manifestni namen ni sama (katerakoli) teorija zarote, pač pa je v latentnem ozadju motiv oz. nezavedna želja povezana z uporom proti uradni avtoriteti (znanosti ali Vladi), ki ima simbolno zastopstvo staršev  oz. v otroštvu doživetih odraslih, ki so jih zavajali z nekaterimi napačnimi (močno libidinalno investiranimi) interpretacijami/teorijam. Pri »zarotnikih« so (naknadni) ključni kvazi-argumenti – nalepljeni/napleteni na nekatera osnovna (legitimna) izhodišča/dejstva – za lase privlečeni, saj služijo funkciji upora proti avtoriteti, torej uradni znanosti ali Vladi (kot simbolu staršev/odraslih). Njihova naknadna (kvazi) »dejstva«, kvazi-raziskave znajo spretno vplesti v nekatere osnovna, sicer resnična dejstva, torej na realne podatke/informacije. Njihova »pravljica« (teorija zarote) sicer ima navidezen rep in glavo, vendar je luknjičava kot švicarski sir … Določena naključja po divje, brez dokazov in na silo, sestavijo v intelegibilno zgodbo z (navideznim) repim in glavo. V resni kritiki takšni, včasih kar shizotipsko moteni »pravljičarji«, nimajo šans, da se izvlečejo, ne da bi se jih prepoznalo kot »malce« psihično zmotene oz. (vsaj) nekonsistentne. Prepoznati pa jih ne more kar vsak, pač pa predvsem psihološko oz. diagnostično izurjeno (strokovno) oko. Vendar, sami sebe nikoli ne dojamejo kot (strokovno) »premagane«, vedno se imajo za zmagovalce – na podoben način, kot so se imeli za zmagovalce v otroštvu, ko so VEDELI, kako jih starši skušajo neuspešno nalagati. Problem raznoraznih otroških teorij/interpretacij torej ni v tem, da si otroci sami skušajo razložiti določen misterije/enigme (predvsem tiste povezane s seksualnostjo, pa tudi z Dedkom Mrazom/Božičkom …). Problem nastane v trenutku, ko skušajo starši svoje pametne in samostojno razmišljujoče otroke zavajati z lažmi; in natančno to je tisto, kar nekatere bistre otroke odločilno prizadene (beri: fatalno zaznamuje), in to na način, da v odraslosti posledično postanejo privrženci raznih/številnih teorij zarote, hkrati pa rojeni za samostojno raziskovanje. »Zarotniki« tako vneto nekaj trdijo – tisto, kar iz registra teorij zarote pač trdijo – da sami sebi tudi (z)racionalizirano verjamejo. Ne da se jih premakniti za milimeter. Želja po premaganju uradne znanosti je pač prevelika (in zabeljena z užitkom), ker je simptomatska, napajana iz otroštva.

Normalni znanstveniki ali običajni teoretiki (npr. filozofi, teoretski psihoanalitiki) sami sebe nikoli »ven ne vlečejo« iz primeža spoznavne skepse na tak način, kot to počnejo »zarotniki«. Normalnim ljudem gre za spoznanje/resnico, »zarotnikom« pa za zmago nad uradno znanostjo (kar začinijo še s senzacionalizmom in javnim bahanjem). V strategiji soočanja z drugače mislečimi, se »zarotniki« oklepajo absurdnih »dokazov«, skozi katere bi radi fanatično dokazali, da imajo ravno oni prav in ne uradna znanost.  Dikcije kot so: »Vlada (nam) to prikriva,« ali pa: »Uradna znanost (nas) zavaja,« ali pa: »Dokaze so (nam) skrili,« v resnici dokazuje zgolj to, da so bili »zarotniki« nekoč, kot otroci, močno naplahtani/nalagani s strani neke zaupanja vredne (takratne) odrasle avtoritete, največkrat so to starši, bodisi oče ali mama (ali kar oba), ali pa so bili nalagani s strani spoštovanja vrednih odraslih oseb …

Vsi ti »zarotniki« so na nek način »divji« oz. »nedeljski« »hobi-raziskovalci«, ki nimajo osnovnih oz. poglobljenih znanj (znanstvenih temeljev), niso niti šolani, niti nimajo izdelane metodologije spoznavanja nekega znanstvenega spoznanja ali snovanja neke legitimne (znanstvene) teorije. Če se jim očita, da niso izobraženi, se očitkov navadno obranijo s trditvijo, da uradna znanost (ali Vlada) skozi inštitucionalizirane procese izobraževanja/šolanja namensko/načrtno zavaja (»nam laže(jo)«) – ker je zanje, v njihovi nezavedni psihični realnosti, uradna znanost ali Vlada (avtoriteta) simbol staršev, na katere so bili nekoč tako jezni, ker so jih nalagali. Navadno »zarotniki« navedejo celo (manifestne) vzroke/motive, zakaj so oponenti uradni znanosti/interpretaciji – in ti (manifestni) motivi/vzroki so največkrat groteskno bizarni.

Na področju psihoterapije zadnjih par desetletij spopadata dva koncepta – psihiatrični in psihoanalitični; »njun prepira« ima povsem drugačno obeležje, kot »prepir«/»dialog« »zarotnikov« z uradno znanostjo. Medtem ko (vsaj nekateri) psihoanalitiki še kako prisegamo na spoznavni skepticizem in smo sposobni dati določene segmente psihoanalitične teorije pod vprašaj – vsaj Freud je bil tak, saj je menil, da bo morda nekoč mogoče kemično vplivati na možgane (živčne transmiterje oz. sinapse/nevrone) – se »zarotniki« nikakor ne morejo sprijazniti, da mogoče njihove teorije (zarote) ne držijo. Ker: če bi se sprijaznili, da se motijo, bi to pomenilo sesutje njihove temeljne (in »napajalne«) nezavedne želje, ki jih sili v teorijo zarote, ta pa je: upor proti uradni interpretaciji/avtoriteti (ki je lahko uradna inštitucionalizirana znanost, ali celo Vlada, v nekaterih primerih »Američani«/NATO/CIA/FBI …). Ne pozabimo: »Pacient ljubi svoj simptom bolj kot samega sebe!«

»Zarotniki« imajo določene (nezavedne) koristi od svojih oklepanj teorij zarote – ki zanje, za njihovo psihično realnost, nimajo niti dvomljivega/trhlega statusa, pač pa kar status svete/absolutne resnice. Znanstveniki – mednje naj štejemo tudi filozofe in (teoretske) psihoanalitike – pa nimajo nikakršnih (neposrednih) koristi, ko se držijo svoje znanosti, svojih konceptov. »Zarotniki« pa se medijsko uveljavljajo in največkrat tudi dobijo narcistično gratifikacijo. Vendar – največja bonitete, ki jo »zarotniki« planirajo, pa je užitek, na katerega računajo, če sesujejo uradno znanost/Vlado/državo/Američane ...

Osebno sem se »svojemu« športu oz. ljubiteljem športa (športnikom, trenerjem in funkcionarjem) t. r. opravičeval, ker je bil šport (ali pa umetnost in še kaj tretjega) pod (mojo) psihoanalitično lupo videti (latentno, simbolno) seksualen. V bistvu se ne da pomagati, da se skozi psihoanalizo mnogi segmenti človekovega delovanja/življenja, vidijo simbolno seksualno. »Zarotniki« pa se obnašajo do svojih teorij (zarote) simptomatično – ravno v smislu, da »pacient rabi in ljubi svoj simptom bolj kot samega sebe«. »Zarotniki« bi se bili pripravljeni odreči marsičemu, samo svojemu verjetju (v navezi z užitkom) v raznorazne teorije zarote ne. Navadno znova in znova kujejo nove in nove teorije zarote oz. bolj ali manj legitimne nanašalen blodnje.

Če bi bila psihoanaliza (kot elaboriran koncept razumevanja posameznikove duševnosti in družbe) zgolj in samo Freudova (in Jungova in Lacanova) nanašalna blodnja, se v psihoterapevtiki ne bi mogla ustoličiti kot propedevtični fundament. Domala vsi (ali pa vsaj številni) psihoanalitični koncepti so tako realni in koristni, da jih je mogoče s pridom uporabiti v psihoterapevtske in interpretativne namene (tudi v humanistiki in/oz. družboslovju). Če bi bila psihoanaliza nanašalna blodnje, ne bi bilo mogoče na njenih teoretskih/propedevtičnih temeljih (z)graditi številnih (psihičnih) ozdravitev oz. predrugačenj, ki so se v milijonskih številkah zgodile v zadnjih sto letih povsod po svetu. Če psihoanaliza (kot koncept) ne bi bila en sam genializem, se Freuda v humanistiki in družboslovju ne bi kovalo v zvezde in se ga uvrščalo med top-5 genijev vseh časov.

Vendar, če človek, ki se spozna na človekovo duševnost, želi kritično polemizirati s kakšnim psihoanalitikom/frudovcem (ali lacanovcem ali jungovcem), je to povsem mogoče. Z »zarotnikom« pa je kakršnakoli polemična diskusija nemogoča – ker »zarotnik(i)« samo prepričujejo – bodisi svoje ovčice ali nasprotnike – o tem, kako ima(jo) on(i) prav. Psihoanalitik (ali filozof ali znanstvenik/teoretik) zna priznati, da mu včasih zmanjka odgovorov oz. interpretaciji; »zarotnik« pa ima v rokavu vselej pripravljene nove in nove (groteskne) odgovore, interpretacije.  Zato se »zarotniki« radi zatekajo oz. združujejo v razne »sekte« oz. združenja in se obnašajo kot verski fanatiki; znanstvenikom tega ni treba početi, niti potrebe ne čutijo; tako tudi psihoanalitike ne vleče v kakšna »pripadniška« gibanja, razen morda strokovna združenja.

Evo, to je bilo to … Naj se segmenti tega in vseh prejšnjih tekstov prevedejo v angleščino in se (pre)pošljejo vsem tistim, ki imajo tudi po svetu probleme z raznoraznimi »zarotniki«. Psihoanaliza »zarotnikov« je bila nuja – ker vsa ta galama okrog številnih teorij zarote ni vodila nikamor, razen v kaos.