Leta 1908 je Freud napisal spis z naslovom »O infantilnih seksualnih teorijah«, na katerega je mogoče navezati rojevanje znamenitih »teorij zarote«. Je pa ta Freudov spis pomemben tudi zato, ker prvič eksplicitno omenja kastracijski kompleks, ki v bistvu ob samem »Ojdipu« predstavlja stebrni kamen psihoanalize oz. razumevanja človekove duševnosti.

Freud je poudaril, da imajo nekateri otroci večje potenciale, da se v svojih infantilnih teorija pošteno zakalkulirajo in v svojih mislih zmotno napletajo številne razlage/interpretacije (beri: infantilne teorije) v katerih si sicer krepijo samoiniciativnost, vendar jim to potencialno lahko zelo škodi v odraslosti, če se ujamejo v zanko konstruiranja teorij zarote. Takšni »pametni otroci«, ki so včasih hkrati tudi »prvorojenci« (ki pri 3 do 6 letih dobijo bratca ali sestrico), »izostrijo svojo sposobnost razmišljanja« v odraslosti ne znajo nehati razmišljati, tudi ko jim zmanjka zadovoljivih začetnih/štartnih oz. »vhodnih podatkov«. Ko bi vendarle morali samoomejevalno reči: »Od tukaj naprej se stvar ne da pojasniti,« ali pa: »To se ne da spoznati, vedeti,« –  torej, ko bi se morali zavedati omejenosti človeškega (ra)zuma oz. spoznavanja resnice/spoznanja  – se predajajo svojim blodnjavim konstrukcijam (beri: teorijam zarote). Ujamejo se v proces kroničnih »nanašalnih blodenj« in pri tem proizvajajo raznorazne, bolj ali manj nore, teorije zarote v katere sami sto odstotno verjamejo, s svojim norim prepričanjem pa navadno želijo na vsak način okužiti še druge. S številnimi obrambnimi mehanizmi si prikrojijo/zracionalizirajo natančno takšne resnice, da so sami pri sebi pomirjeni s svojimi norimi konstrukcijami (teorijami zarote); hkrati pa se na prvi (nekritičen in laičen) pogled celo zdi, da so njihove konstrukcije/teorije povsem legitimne. V procesu dokazovanja uberejo številne prikladne (beri: zracionalizirane) poti, torej trike, s katerimi prelisičijo in sebe in druge, navadno zgolj nekritično naivne poslušalce. In če so takšni »kronični nanašalci blodenj« še histrionično-narcistično strukturirane osebnosti, so kot naročeni za poglavarje/guruje raznih verovanjskih ali celo verskih sekt. V Sloveniji je bil pred leti eden najbolj eklatantnih primerov dr. France Susman. Po navadi se takšni histronični narcisi zadovoljijo že z javnimi predavanji in intervjuji (ki imajo dramatično-šokanten naboj), če pa so skrajno narcistično lačni (in histrionično kontaminirani), pa prirejajo še različen (verske/verovanjske) shode, na katerih so »slavnostni govorniki« oz. (plenarni) predavatelji. Svoj ego napajajo iz pozornosti in čudenja nekritične (laične) avdience, »ovčic«.

Po Freudovem mnenju, se »nagon po raziskovanju« napaja natančno iz ojdipalno-kastracijskega obdobja, v katerem se otrok, ujet v čustveni stiski in še pod pritiskom nerazumevanja – če mu starši (»ki so v njegovih očeh vir vsega znanja,« kot je poudaril Freud) pač ne dajo zadovoljivih razlag/interpretacij/teorij –, zateče v lastno (»hipertrofirano« oz. hiper (libidinalno) investirano) miselno dejavnosti. Če takšen otrok od staršev in izobraževalnega sistema/inštitucij (vrtec/šola) dobi prave in predvsem zadostne informacije, ki sklenejo otrokov začarani krog nevednosti, bo v odraslosti presegal na uradne teorije, ki jih bo dobil v uradnem izobraževalnem sistemu. Če pa se otroka ravno v tem, miselno občutljivem obdobju, prepusti lastni miselni iznajdljivosti, se tak otrok lahko hitro (povsem) miselno zavozla in si (posledično) paradigmatsko v svoje miselne sisteme naseli dispozicijo za poznejše konstruiranje raznoraznih »nanašalnih blodenj« v obliki znanih teorij zarote. Tak »blodnjavi nanašalec« je v nekaterih odsekih svojega razmišljanja/mišljenja/míslenja lahko zelo prodoren in ustvarjalen, vendar se v ključnih trenutkih popolnoma »izgubi« oz. »zakalkulira«, torej »nasede sam sebi«, svojim lastnim infantilnim dispozicijam »nanašanja (poveličavih) bloden«.

Ključni problem »zarotnikov« je v tem, da so kot otroci ponotranjili oz. potlačili zamero in jezo do lažnivih staršev, kar se jim vrača – beri: simbolno oživlja – v obliki upora do uradih avtoritet, do uradne znanosti, Vlade, »Američanov« … »Zarotnikom« v resnici ni bistvena sama teorija zarote – to si vedno znova najdejo, jo skreirajo, jo poiščejo v registru številnih teorij zarot; bistven je odpor do avtoritete (uradne znanosti, Vlade, »Američanov« …) V tem odporu/uporu si »zarotniki« v resnici (in simptomatsko) organizirajo svoje uživanje. Pri njih ni bistvena sama resnica, ki si jo skreirajo v tej ali oni teoriji zarote, pač pa je bistevno kontriranje uradnim avtoritetam, uradni zanosti, Vladi, »Američanom« …

Freud se je svoj čas (1907-1908) ukvarjal z »mitološko pomembno informacijo«, kot je zapisal v spisu »O infantilnih seksualnih teorijah«, »ki ji v nemških deželah pravi: 'Štorklja prinese otroke; ulovi jih v vodi.'« Poudaril je, da starši otroka odslovijo (poprej se mu morda še zlažejo) in se včasih na otrokovo radovednost celo (raz)jezijo … – mnogo užaljenih in jeznih otrok pa je zaradi takšnega ravnanja svojih staršev povsem nezadovoljnih. In to nezadovoljstvo, užaljenost in jeza ima svojo simbolno nasledstvo v obliki tendence po »obračunanju« s simbolnimi nasledniki staršev – to pa je  navadno »uradna znanost«, avtoriteta je navadno tudi Vlada, »Američani« (NASA, NATO, CIA, FBI …) Razne teorije zarote so v bistu »na silo« skreirane na nezavedno pobudo, ki se motivacijsko napaja iz potlačene jeze do nekoč lažnivih staršev.

Freud v obeh svojih, za današnje razumevanje teorije zarote, pomembnih spisih (»O seksualnem razsvetljevanju otrok« in »O infantilnih seksualnih teorijah«) ni eksplicitno govoril o teorijah zarote (tega termina ni uporabljal). Je pa poudaril, da zavajanje otrok v njih samih poraja nejevero in »močne dvome, ki pa jih pogosto ne priznajo odkrito«. Freud v kontekstu teh interpretacijsko prevaranih in zavajanih/zavedenih otrocih še dodaja: »Od te prve prevare in zavrnitve gojijo v sebi nezaupanje do odraslih, zato svoje nadaljnje raziskovanje zavijejo v skrivnost.« V tej zvezi naj sam dodam, da to kronično infantilno nezaupanje otrok v odraslosti simbolno oživi v obliki (kronične in simptomatske) kritičnosti do informacij, ki jih dobi v uradnem institucionaliziranem šolskem/izobraževalnem istemu oz. v uradni znanosti, katere zastopnik je navadno Vlada, morda »Američani«. Nekaj nezavednega ga pač vleče in sili, da apriorno (»iz principa«) sam išče resnice/spoznanja – npr. o poreklu zemlje (in potem posledično skonstruira teorijo, da je zemlja bodisi ravna plošča, ali pa, da je votla; zadnja leta so postali prikladni za »zarotnike« t. i. chemtrailsi, cepljenje otrok, pesticidi ...) Freud je ob tem izpostavil še »psihični konflikt«, ki vzklije na razcepom med (lažnimi) odraslimi in (»pravimi«) lastnimi interpretacijami/razlagami/teorijami. Freud še poudarja, da otrok »nagonsko daje prednost« lastnim interpretacijam (ne nazadnje brani tudi svoj Ego/Jaz), s katerimi se odrasli (očitno) ne strinjajo, saj imajo odrasli svoje interpretacije, s katerimi se pa (narcistični) otroci ne strinjajo. In natančno na tem psihičnem konfliktu in hkrati razcepu v odraslosti »blodnjavi nanašalci« (beri: zagovorniki teorije zarote, »zarotniki«) nikakor ne morejo dojeti lastne interpretativne zmote. Če sprejmejo dejstvo, da se v svojih »nanašalnih blodnjah« oz. teorijah (zarote) zmotijo, se jim sesuje svet oz. cel sistem psihičnega dojemanja neke njihove (subjektivne) resnice. V tem primeru bi bili predvsem prikrajšanje za (apriorni) odpor/upor do uradne znanosti – in disidenstvo jim skozi zarotniške senzacionalizme predstavlja neizmerno uživanje, ki ima za nameček še sadistično konotacijo. (Npr.: v večjih mukah, kot je ARSO ali pa uradna zanost, Vlada, bolj »zarotniki« uživajo.) Konstrukt lastne (čeprav zmotne) infantilne interpretacije (v povezavi z disidenstvom) je v odraslosti pri »blodnjavih nanašalcih« (»zarotnikih«) tako močan, da učinkuje kot »veto« (beri: glas, ki preglasuje vse ostalo). Pripadniki raznih teorij zarote so kronično in popolnoma nesposobni dojeti karkoli jim ponuja uradna znanost, uraden izobraževalni sistem. S številnimi racionalizacijami si prikrojijo »dejstva« tako, da zadržijo svojo resnico (spoznanje) kot edino pravo, sveto, absolutno in zveličavo.  Apriorno in simptomatsko so skeptični in kritični do vsega, kar jim ponuja uradna znanost/stroka , ki jo dojemajo kot prevaro, največkrat celo kot načrtno prevaro. Znanstveniki (ali pa vladni strokovnjaki – npr ARSO) so zanje tisti (»vrnjeni« oz. simbolno oživljeni/transferirani) prevaranti, ki so jih naplahtali na podoben način, kot so jih nekoč naplahtali že starši s svojimi teorijami (bodisi o seksualnosti – tudi med mamo in očetom –, ali pa o smrti, o Dedku Mrazu/Božičku/Miklavžu/Špicparkeljcu …) … Freud v zvezi z infantilnimi zmotnimi teorijami/interpretacijami omenja tudi prepire med očetom in mamo in njuno (»posledično«) »nočno kreganje« (v postelji, v katerem mama stoka, ker ji oče dela »zlo« …) – otroku pa to služi kot dokaz za nekaj (karkoli), kar si sami skreirajo v svoji glavi/možganih/mislih.

Freud vsega tega utemeljevanja/elaboriranja ni speljal na tak način, kot (vam) je sedaj »servirano« v tem tekstu. Se pa Freud razpiše tudi o otrokovih »napačnih (seksualnih) teorijah« : »Te napačne seksualne teorije, o katerih bom razpravljal v nadaljevanju, imajo vse zelo nenavaden značaj. Čeprav na grotesken način zgrešijo, vendarle vsaka od njih vsebuje košček prave resničnosti – in v tem so podobne 'genialnim' zamislim odraslih ob problemih sveta, ki presegajo človeški razum.«  Več kot jasno je, da Freud tukaj misli na znamenite »teorije zarote«, o katerih teče beseda v tem (mojem) pisanju. Freud izpostavlja prav infantilne seksualne teorije kot izvorno jedro, na katerem nekateri odrasli ljudje – sam jim dajem ime: »blodnjavi nanašalci« oz. »zarotniki« – kujejo/konstruirajo vse te groteskne in hkrati »genialne« zamisli (»ob problemih sveta«, ki presegajo človeški razum«, kot se je izrazi Freud).

Mogoče je dobro na tem mestu namigniti še na nekaj. Namreč: otrok/deček sumi v obstoj koitusa, četudi od staršev ne dobi ustrezne razlage (Freud se pri tem sklicuje na »malega Hansa«); in ta otrokov sum (teorija, interpretacija/razlaga) je za samega otroka bolj kredibilen – beri: sam sebi otrok bolj verjame – kot pa verjame staršem/odraslim, ki ga – kot otrok že sam sumi – zavajajo z raznimi »čudnimi« teorijami (nekoč so prevladovale »štorklji«, danes so »nategi« bolj prefinjeni in sufisticirani). Paradigma verjetja samemu sebi ima svoje simbolno nasledstvo v obliki dejstva, da »blodnjavi nanašalci« vselej verjamejo sebi (in neznanstvenim teorijam zarote), ne pa uradni znanosti (izobraževalnim inštitucijam oz. uradni stroki, Vladi). Otrok, ki so ga starši v nekaterih interpretacijah zavajali, se je že takrat raje zanesel na sebe, na svoje misli/»intuicijo« (in izkazalo se je, da je imel po svoje prav); in potem se tudi v odraslosti tak človek raje (kronično/paradigmatsko) zanese nase, kot pa na uradno znanost/stroko – sočasno pa je jezen še na uradne avtoritete, in to na podoben način, kot je bil nekoč (kot otrok) jezen na starše/odrasle.

V sklepu tega dela diskurza (o razumevanju teorije zarote) ne bo narobe, če namignem še nekaj. Namreč – (tudi) Freud je govoril o nekakšni prelomnici, ko se otrok (deklica na svoj način, deček pa na svoj) v kontekstu seksualnega razsvetljevanja, začne zavedati obstoja (in vloge) vagine, koncepta (in vloge) koitusa (spolne združitve). Takrat – po desetem letu – se začnejo redefinirati določene infantilne (seksualne) teorije, kar naj bi imelo (po psihoanalitičnih sklepanjih/predvidevanjih) svoje simbolno nasledstvo – v tem primeru v obliki (naknadnega/zapoznelega) »izstopa« iz verovanjske »ujetosti«/»ukleščenosti« v določene (številne) teorije zarote. To pomeni, da se določeni »blodnjavi nanašalci« (beri: navdušenci/podporniki raznih teorij zarote) »streznijo« in končno spoznajo, kako so se »zaplezali«/»zavozlali« pri svojih interpretacijah oz. razumevanju in dojemanju določeni družbenih fenomenov, vsakdanjih dogodkov ali celo širših teorij – tudi religioznih.