Ko sem nedavno gostoval na TV3 v oddaji »Klepet ob kavi« in se pogovarjal z voditeljico Jasmino Kandorfer, sem naknadno ugotovil, da v tej oddaji gostujejo tudi raznorazni šarlatani (zdravilci), pogosto pa tudi nekakšni (samostojni) kvazi-raziskovalci. Pogosta skupna točka vsem tem kvazi-strokovnjakom je, da nasedajo številnim t. i. teorijam zarote oz. so celo sami – skozi t. i. nanašalne blodnje – snovalci raznih teorij zarote. Psihiatrična diagnoza bi bila: shizotipska motnja ...

V svojem kritičnem mišljenju sem doslej ošvrknil kar nekaj »strokovnjakov«, torej kvazi-strokovnjakov, ki v svojem »strokovnem« poslanstvu zavajajo ljudi, laično javnost, nasedejo pa jim lahko tudi »nepozorni« intelektualci. Dolžan nisem ostal niti »priznanim strokovnjakom« (od nevroznanstvenikov do astrofizikov). Nazadnje sem ošvrknil psihiatrinjo dr. Majo Rus Makovec, ki se je, kot profesorica na Medicinski fakulteti, (neuspešno) lotila blatenja Freuda oz. kompromitiranja psihiatrije s psihoanalizo (in to preko nekega študenta).

No, sedaj so na vrsto prišli šarlatani oz. kvazi-znanstveniki, samodeklarirani kvazi-raziskovalci, ki podlegajo nekaterim znanim psihični procesom, na katere je opozoril že Sigmund Freud. V Sloveniji je takšnih samodeklariranih »samostojnih raziskovalcev« kar nekaj. Nekateri med njimi so kar uveljavljeni in celo javno priznani. Druge se upravičeno smeši/zasmehuje. Nekoč je po norih teorijah zarote slovel dr. France Susman, ki sem ga skoraj pred 20 leti »v živo« (na njegovem predavanju) seciral, »bral« njegovo norost, njegove »nanašalne blodnje«. Potem se je pojavil Miran Vučko, s svojo oz. Reichovo orgonsko energijo; svoje »norosti« je že pred par leti dodal mag. Zoran Železnikar – npr. s trditvijo, da je »zemlja votla« (»vanjo se je, skupaj z letečimi krožniki, zatekel tudi Hitler, ki v resnici ni umrl« …). Matjaž Obranovič »strela kozle« po svoje, Gregor Škerl po svoje … Moja naloga pa je, da enkrat za vselej razložim, kaj se v resnici skriva za temi TEORIJAMI ZAROTE, ki bi se v resnici morale imenovati »domneve zarote« in jih je treba (pre)brati kot simptom, torej kot znanilec in nasledek nekega infantilnega míslenja/mišljenja.

Pred leti sem imel na svetovanju nekega »premaknjenega« magistra fizike (sicer srednješolskega profesorja), ki mi je z raznimi izračuni hotel dokazati, da sta bila »WTC-dvojčka« zminirana (s strani Busheve administracije) in da letal takrat,11. septembra 2001 sploh ni bilo. Mimogrede je nanizal še kopico »gluposti«, za katere je bilo jasno, da si jih je sam nehotno in spontano, skozi »nanašalne blodenje« skreiral v svoji psihični realnosti in seveda vanje sto odstotno verjel,

Freud je zastavil svojo interpretacijo razumevanja »teorije zarote« leta 1907 v spisu »O seksualnem razsvetljevanju otrok«, ki je na žalost nikoli ni speljal do konca, niti ne v nadaljevalnem spisu iz leta 1908 »O infantilnih seksualnih teorijah«. Namig v tem prvem spis – v resnici je šlo za znamenito »Odprto pismo dr. Fürstu«, uredniku neke revije s področja socialne medicine in higiene – pa ima močne nastavke, na katerih bom pač jaz dokončal nekaj, kar je Freud zgolj nakazal.

Freud je v tem spisu/pismu v resnici želel strokovno in tudi laično javnost opozoriti na pomembno vzgojno temo – namreč o »seksualnem razsvetljevanju otrok«. Freud je odgovarjal na naslednje vprašanje: »Ali otrokom sploh smemo osvetliti dejstva o seksualnem življenju, v kateri starosti naj se to zgodi in na kakšen način?« Freud v svoji polemiki hitro vpelje »skrivalnice«, ki se jih gredo odrasli, ko otrokom skrivajo in (po)pačijo resnico o odrasli seksualnosti in večnemu vprašanju otrok: »Od kje prihajajo otroci?!« Vprašanj, ki si jih zastavlja že triletni otrok in ki jih je Freud omenjal, je še kar nekaj: »Mama, imaš tudi ti lulčka?« Freud omenja tudi problem »štorklje« in navaja pismo enajst let in pol stare deklice Lilli (bila je brez mamice), ki je svojo teto Mali spraševala, od kje prihajajo otroci. Freud še dodaja, da je ta Lilli »pozneje zbolela za tisto nevrozo, ki izvira iz nezavednih vprašanj, ki niso nikoli dobila odgovora – za prisilnim premišljevanjem.« Freud v tem kontekstu namiguje na »opsesivno kompulzivne motnje« (OKM) in celo »dementia praecox« in seveda na »nanašalne blodnje«, ki predstavljajo jedro znamenitih in zloglasnih »teorij zarote«.

Freud vseskozi opozarja na otrokovo »vedoželjnost« (posledica »prirojene potrebe po odkrivanju vzrokov«) in odsvetuje »odrekanje (seksualnega) razsvetljevanje«. Torej odsvetuje tudi kakršnokoli zavajanje in zastraševanje. Opozarja tudi na negativne posledice, odrekanje seksualnega razsvetljevanja, zavajanja in zastraševanja. Negativna posledica je po Freudovem mnenju med drugim tudi ta, da mnogi zavajani in zastraševani otroci (misli pa predvsem na dečka), ki globoko v sebi čutijo, da so zavajani in zavedeni, »postanejo uporniški proti starševski in pozneje proti vsaki drugi avtoriteti«. Osebno meni, da ni tako hudo, kot je leta 1907 v svoji interpretaciji zastavil Freud. Je pa pomembno to, da je Freud zapisal tole: »Pomembno je, da otroci ne dobijo vtisa, da jim hočejo dejstva o spolnem življenju bolj odeti v skrivnost, kot karkoli drugo, česar njihov razum še ne more dojeti.« Kajti, če se to zgodi, starši dobesedno napeljejo otroka – prisilijo ga – da »hiperintenzivno« (beri: hiper (libidinalno) investirano) razmišlja o seksualnosti in »prihajanju (otrok) na svet«. Tak otrok postane nadpovprečno radoveden. In tukaj (lahko) nastane problem, ki je še kako povezan z nagnjenjem, ki ga otrok začne razvijati v prave pravcate teorije zarote šele med oz. po puberteti. Za Freuda so posebno »problematični«, v smislu hiper-razmišljanja, otroci, ki dobivajo (libidinalnega) »konkurenta« (v obliki bratca ali sestrice) in ki so za nameček še pametni.

Freud je svaril: »Če otrokom ne pojasnimo problema, zaradi katerega so se obrnili na starejše, potem o njem premišljujejo sami in se dokopljejo do takšnih poskusov razlage, v katerih se pravilna ugibanja na najbolj čudne načine prepletajo z groteskno zmotnim …« No, in natančno na tovrstnih zmotah, »zakalkulacijah«, »zavozlanjih«, »samoprevarah« se potem v odraslosti (z)gradijo znamenite, zloglasne in vselej precej groteskne teorije zarote. Odrasel človek tako vneto in trdno verjame v določene razlage (določenih fenomenov, dogodkov), da postane domala nor. Napletanja in prave pravcate »nanašalne blodnje« torej (vselej) vzklijejo na infantilnih miselnih jedrih, ki jih – po mojem prepričanju – lahko zgradijo tudi na določenih kulturno vsiljenih zavajanjih, kakršno je npr. (hiperinvestirano) verjetje v Dedka Mraza (Božička/Miklavža/Špicparkeljca) … Infantilna (miselna) jedra na katerih se zgradi toliko teorij zarote pa so zagotovo vezana predvsem na (neodgovorjena) seksualna vprašanja – ne samo v povezavi z »nastajanjem« (»prihajanjem na svet«) otrok, pač pa tudi genitalnimi razlikami med spoloma (v mislih imamo seveda fenomen kastracijskega kompleksa). K teorijam zarote so nagnjeni tisti (odrasli) ljudje, ki so kot otroci v svoji (infantilni) miselni dejavnosti neizmerno (miselno) premlevali določene probleme/teme, med katerimi je bila najbolj zagatna in kronično nerazumljena (neodgovorjena) tema seksualnosti. Računalniško rečeno: tisti otrok, ki bo pogosto (miselno) premleval – »si belil glavo« – in »pokuril« na tisoče »terabyteov« psihe, in se v svojih »premišljevanjih« pošteno zakalkuliral – beri: napletel bo pravo »jaro kačo« (brez konca) teorij in interpretacij – bo v odraslosti kronično nagnjen k napletanju številnih teorij zarote. Namreč: tiste, ki se jih je dalo »naflancati« z »WTC« (»sestrelili so jih Američani sami – nobenih letal ni bilo«), tudi »ve«, da je »bila princesa Dijana načrtno umorjena« in tudi »ve« za »Chemtrailse« (letalske izpuste, k so »namenjeni načrtnemu zastrupljanju ljudi«) ...

Prodornost človekovega uma bi bila ohromljena, če si otroci ne bi belili glave z določenimi večnimi vprašanji, na katere ne dobijo zadovoljivih odgovorov. In ravno s seksualnimi vprašanji/temami si otroci najbolj belijo glavo. »Otrokova radovednost ne bi nikoli dosegla tolikšne intenzivnosti, če bi na vsaki stopnji njegovega učenja dobila ustrezno zadovoljitev,« pravi Freud, in ob tem vpelje še pojem/koncept (možnih) »nevarnosti«. Realna nevarnost, da se otrok v svojem razmišljanju o vseh teh zagatnih temah, med katerimi prednjači seksualnosti, povsem po otročje zavozla, je rojstvo temeljev, na katerih v odraslosti (z)gradi svoje (nore) »nanašalne blodnje« ali pa zgolj nasede številnim prevzetim in seveda zmotnim, torej norim teorijam zarote, ki so jih skonstruirali ravno tisti, ki kot otroci niso bili deležni zadostnega seksualnega razsvetljevanja, ali pa so bili (zgolj) zavajani na nekaterih drugih področjih.

P.S.: Priporočilo staršem (in šolam), ki ga je dal Freud, je šlo v smer razsvetljevanja in (znanstvenega) pojasnjevanja določenih naravnih dejstev. Osebno se mi zdi, da se otrok ne bi smelo detajlno poučevati, kako »nastane«, se spočne otrok – ker bi to lahko na nekatere otroke, predvsem deklice, lahko delovalo kot spolno zloraba. Zato (malce) odsvetujem kakršnokoli detajlno spolno vzgojo (premajhnih) otrok, še posebej ne tistih, ki so umsko nadarjeni.