Ker je na slovenskem psihoterapevtskem prostoru tako malo dobrih tekstov in ustreznih strokovnih psihološko-psihoterapevtskih oz. psihiatričnih razprav, čutim neko obvezo – beri: moralno dolžnost – da se razpišem »o tem in Onem«, zato, da ljudje ne bi ostali nevedni oz. enoumno poneumljeni. Moje znanje ni kontaminirano s feministično ideologijo (niti s kakšno drugi strokovno ideologijo, niti vero/religijo); tisto, kar jaz plasiram v strokovni eter ima zato večjo kredibilnost kot razne enoumne, ideološko motivirane in nepremišljene nebuloze. »Thymos«, torej notranji imperativ (epistemološka pulzija), da svoje znanje širim med druge, je tako močna – prihajam pa tudi iz »drugega vica« –, da moram spisati še III. del o ženskah, ki – vedno znova – izbirajo napačne moške, može/partnerje, »oplojevalce«.

Vseh psiholoških zakonitosti na to temo se pač ne da popredalčkati – dobro pa je, da se določene zakonitosti obelodanijo strokovni in laični javnosti, torej tudi tistim, ki so v resnici vpeti v svoje potlačitve, v svoje infantilno strukturirane nezavedne procese. Izbira ženske je pri moških, v osnovi, načeloma dokaj enostavna. »Gotof si!«, če vidiš lepo žensko … Moški smo zadeti z žensko lepoto veliko bolj, kot se strokovno predpostavlja in ko si ženske mislijo – in to zato, ker smo bili kot dojenčki in pozneje kot otročički (konstantno) deležni lepe in mlade mamice. Šele naknadna – ali pa v posebnih okoliščinah – materina specifika lahko specificira okus nekega moškega glede izbire ženske kot matere svojih otrok. Po domače povedano: »Bolj kot je 'prfuknjena'/zmedena/ 'drugačna' dečkova (v otroštvu doživeta) mati, bolj bo imel moški izmaličen okus v zvezi z ženskami, ki ga rajcajo.« Če se moški postopoma (transferno) navezuje na določeno žensko, ga bolj kot lepota, zanimajo ženske osebnostne lastnosti – tiste, ki so asociativno podobne maminim. Pri ženskah je izbira moškega malce bolj zapletena in bolj kompleksna, ima pa tudi določene zakonitosti, ki jih izbira žensk pri moških nima. Ženska si – gledano v strogo teoretskem kontekstu – namreč v osnovi ne želi moškega, pač pa »organ«/penis, ki njej na telesu manjka. Moški pa si ženske ne želi zato, ker ima (mednožno) »luknjo« (kamor »spada« njegov penis), pač pa zato, ker nezavedno asociira na (incestuozno prepovedano) mamo.

Pri ženskah, ki so imele kot deklice »slab« odnos z očetom oz. je bil njihov (v otroštvu doživet) oče »preveč slab«, bodo kot ženske izbirale slabe moške (za očete svojih otrok). Za to, da deklica vidi svojega očeta slabega, je lahko kriva tudi mama, ki vseskozi graja svojega moža. Deklica lahko skreira »slabega očeta« tudi/zgolj v svoji psihični realnosti zaradi določenih nesporazumov – in tudi takšno deklici bodo v odraslosti (z)rajcali (predvsem) slabi moški. Ženskam, ki so po takšni ali drugačni (vselej pa infantilni) logiki nasedle slabim moškim, t. r. ni pomoči – razen, če se dovolj zgodaj predajo (dobri) psihoterapiji (ali pa če bi bil mož/partner tako »razumevajoč«, da bi se sam predal psihoterapiji – kar se seveda, zaradi fenomena simbolne kastracije, redko zgodi). Bolj problematična je naslednja paradigma: ženska, ki je bila deležna slabega očeta (četudi zgolj na ravni svoje psihične realnosti), lahko v spletu nekaterih okoliščin, pristane v zvezi z povsem običajnim, ali celo »nadstandardnim« oz. »dovolj dobrim« moškim, vendar ga bo čez čas začela dojemati kot slabega. To se dogaja npr. ženskam, ki so izjemno lepe, ali se »dobro dol dajejo«, ali pa jih preprosto premami (moški) denar (kot ekvivalent načela ugodja in kot simbol penisa) – premami jih seveda lahko tudi kakšna falična (simbolna) lastnost pri moškem (npr. pamet) ali celo lepota (kljub temu, da moški nekako »ne more« biti lep). Premami jih lahko tudi moški z uglednim faličnim družbenim statusom. »Uporabnim« moškim se ženske preprosto libidinalno (beri: seksualno) »nastavijo«, se vanje lahko celo zaljubijo, čez čas – ko faza zaljubljenosti mine – pa začno do njih negativno čustvovati. Negativna čustva so v resnici povezana z neko potlačeno zamero do očeta; prepiri z (normalnim) možem se začno spontano, zaradi banalnih vzrokov/razlogov, torej zgolj zato, kar je ženska imela (potlačeno/nezavedno in hkrati nepredelano) zamero do lastnega očeta. Moški so lahko povsem normalni, »nadstandardni«, ampak potlačena/nezavedna zamera do očeta pri takšni (psihično – v otroštvu – ranjeni) ženski deluje kot VETO, ki terja davek: kreganje, seveda pa tudi odpor do erotike/spolnosti. Ženska se z (nič krivim) možem/partnerjem navadno krega natančno zato, ker ima potlačeno (nezavedno) zamero do (v otroštvu doživetega) očeta. Takšnemu, povsem normalnemu možu torej/načeloma dela (veliko) krivico, saj ga krivi t. r. za vse, torej za banalnosti, ki jih (nezavedno) išče in vselej tudi najde – beri: jih »sproducira«, jih (nezavedno) »izželi«  – v njunem partnerskem odnosu/zvezi. Možu očita takšne banalnosti, da nas, ki smo (kot svetovalci/terapevti) deležni takšnih izpovedi – bodisi ženskih ali moških – (od absurdnosti) »peče glava«. Če ni drugega, najdejo možu hibo v tem, da ima preveč črnega za nohtom, narobe stiska zobno pasto, narobe odlaga posodo v pomivalni stroj … ali pa preprosto smrdi (ali pa mu drek preveč smrdi) … Tako ranjene ženske same sebi pač ne morejo pogledati v slepo pego, v nezavedno (četudi imajo razvit psihoanalitični talent, kar predstavlja pogosto lastnost, ki jo mnoge »ranjene« ženske razvijejo ravno zato, ker so bile »ranjene« kot deklice).

Tokrat pišem o ženskah, ki imajo hude probleme z očetom – bodisi ga ne poznajo (so posvojena, v reji, ali »iz epruvete«), ali pa sumijo (ali so celo prepričane), da je njihov biološki oče nekdo drug. V glavah takih žensk so se nekoč, v otroštvu, ko so bile še deklice, verjetno porajale določene (jederne, fundamentalne) misli, ki so v resnici krive, da se takšnim ženskam v odraslosti »zalomi« pri moških, predvsem pri izbiri pravega »oplojevalca«, očeta svojih otrok (če si le-te sploh želijo). Namreč: ženske, ki imajo »probleme« z očetom, še posebej, če svojega očeta ne poznajo, in če v njihovem »ojdipalnem otroštvu« ni bilo ustreznega ljubečega nadomestnega očeta (očima, krušnega očeta, rejnika, izjemoma/včasih tudi dedka ali strica), si otrok navadno sploh ne želijo. Ženska želja po otroku (po materinstvu), se – po Freudu, torej po psihoanalitični percepciji – napaja iz dekličine (nezavedne) želje po očetovem penisu. (Željo po očetovem penisu pa navadno deklica vzpostavi ravno v povezavi z materino nosečnostjo oz. dejstvom, da nekdo daje mamici/ženskam dojenčka v trebušček.) Deklice s tovrstnimi problemi/specifikami (vezanimi na očeta) se v odraslosti nikakor ne znajdejo v odnosu z moškimi, niti v seksualnosti – navadno orgazma sploh ne doživljajo – lahko so popolnoma aseksualne, ali pa hiperseksualne, torej promiskuitetne (ker pač »kronično« nezavedno iščejo »ljubezen« pri različnih moških, od katerih seveda nihče ni pravi – za vse se slej ko prej izkaže, da so napačni oz. imajo neko napako, četudi to napako morda kar same sproducirajo v svojem subjektivnem gledanju na dotičnega moškega). Pri določenih – na tak način (z očetom) ranjenih – ženskah se tudi želja po penisu ne razvije v »normativno«, torej v običajno/normalno smer. Takšne ženske imajo navadno problem in pri oralnih praksah – beri: oboževanju penisa (felaciji/fafanju) – in pri »oboževanju« sperme (ali pa jih po drugi strani lahko »hiper-obožujejo«), kljub temu, da penis rade (za)čutijo v sebi (predvsem vaginalno, morda tudi analno ali pa ob klitorisu). Problem imajo lahko že pri ročnem »obdelovanju« penisa, pri drkanju (ali pa se zgodi obrat: fafanje imajo najraje na svetu).

Namreč: deklica MORA – to je normativni pogoj – v ojdipalno-kastracijski fazi misliti anatomijo genitalij pri obeh spolih. Svoje »ne-prisotne« genitalije (mednožje) MORA primerjati z očetovimi (»prisotnimi«) genitalijami – ker je oče tisti, ki spi, in MORA spati, z dekličino mamico! In ko/kadar spi z mamico s svojim »organom več« (penisom) z materjo, z njenim mednožjem, njeno »ritko«, nekaj počne – (tudi) deklica (ne samo deček) sumi, da je to koitus. Svojo (in materino) »ne-celost« MORA primerjati z moško oz. očetovo (mednožno) »celostjo«. Določeno zavidanje penisa, iz katerega se v odraslosti razvije želja po penisu (in otroku), se pri deklici MORA razviti (zgoditi). Na zavidanju penisa, ki ga deklica razvija ob prisotnosti (z »organom-več« obdarjenega)  moškega/očeta (ki ponoči »spi« z »ne-celo« mamico) se zgradi ženska seksualna identiteta in spolna želja – takšna, ki v tej kulturi velja za normalno, običajno, normativno. Če se v tem »protokolu« zgodi anomalija/nepravilnost oz. specifika, gre pri deklici (kot ženski) v odraslosti vse narobe – mislimo na odnos z moškimi oz. na seksualnost.

Ženske brez ojdipalne/infantilne prisotnosti očeta – (in še) ob »(ne)ustrezni« materi in (ne)prisotnosti ostalih moških likov – lahko razvijejo tudi (ortodoksno) lezbištvo ali vsaj (»intenzivno«/izrazito) biseksualnost; in to ravno zaradi neustreznega míslenja (očetovega) penisa (kot »organa-več«, kot genitalne »celosti«). Žensko lezbištvo ima sicer lahko tudi drugačno psihično podstat (etiologijo) – vzrok je lahko spolna zloraba, ali napačen »Ojdip« …

In kako je z ženskami (brez očetov), ki se v partnerski/zakonski zvezi »zavozlajo« z domala/dobesedno vsakim moškimi? V osnovi je treba povedati, da si vsak deklica v svoji psihični realnosti oblikuje svoj odnos do očeta, načeloma do biološkega očeta. Otroci (deklice) postanejo ravno v falični (ojdipalni, kastracijski) fazi dovolj »pametni«, da vedo, da ima vsak otrok očeta in mamo. Že vsakodnevne izkušnje jih napeljejo na tak sklep. Pri deklici, ki ima (na tak ali drugačen način) odsotnega očeta, se spontano – v objemu kastracijskega kompleksa – začnejo misliti določene fatalne (fundamentalne) misli na temo očeta (kot bitja s penisom). Na natančno teh fundamentalnih/jedrnih (bazičnih) mislih deklica v odraslosti zgradi oz. »zgrajuje«/formira odnos do moških, infantilne misli ji sooblikujejo spolno identiteto (in željo in tudi spolne fantazije) Pri infantilnem míslenju je pomembno, ali je oče popolnoma odsoten (in hkrati v dekličinem življenju ni drugega moškega, ki ga bi imela ona rada, on pa njo), ali pa ima deklica ob sebi kakšnega nadomestnega očeta (in ga ima rada, on pa njo), moškega (npr. očima ali dedka). Vse to – skozi logiko (transfernega) »vračanja otroštva v odraslost« – fatalno vpliva na razvoj ženske oz. ženskosti/feminilnosti in tudi njene seksualnosti, odnosa do moških v odraslosti. V tem obdobju (in tudi pozneje) deklica/ženska svojemu očetu lahko marsikaj očita, mu zameri. In te zamere – če so kronične (in velike) – navadno fatalno zaznamujejo ženski odnos do moškega, ki je oče njenim/njunim otokom. V otroštvu doživet oče tako ali tako (v vsakem primeru) zaznamuje ženski okus po moških. Seveda je še kako pomembno, kakšen odnos ima oče do matere – ker, oče je tudi tisti, ki »spi« z mamico; nenazadnje je oče tisti, ki (lahko – z lulčkom) daje mamici dojenčka v trebušček. Dajanje dojenčka »v« mamico, v njen trebušček (skozi »luliko« ali ritko) lahko v dekličini psihični realnosti pridobi ustrezen (pravilen) status šele naknadno (retrokativno, »za nazaj«) – takrat, ko deklica (morda pa šele kot dekle) dokončno spozna za seksualno združitev med očetom in mamo. Očetov lulček je v vsakem primeru fatalno pomemben za razvoj ženske spolne identitete, spolne želje in tudi sposobnosti orgazmiranja ter seveda tudi (feminilnih/ženstvenih) osebnostnih lastnosti. Dedek (mamičin oče), stric (mamičin brat) ali pa očim, rejnik ali celo krušni (nebiološki, posvojiteljski) oče očetovskega poslanstva včasih v bistvu ne more dostojno opraviti. Izjeme so lahko očimi, ki jih deklica popolnoma vzljubi, hkrati pa biološkega očeta ne daje v svoje misli, v svojo psihično realnost (niti nezavedno). Podobna (normativna, pravilna) situacija se navadno zgodi pri posvojiteljskem/krušnem očetu, če je bila deklica dovolj zgodaj posvojena in ni prezgodaj izvedela za svojo posvojitev (in se z njo »ubadala«) – in seveda, da ji krušni oče (in mama) izkazuje dovolj ljubezen. Če pa si posvojena deklica prezgodaj in preveč intenzivno »beli glavo« z vprašanjem posvojitve, in če si morda biološkega očeta želi bolj kot krušnega (posvojitelja), potem se takšni deklici lahko v odraslosti marsikaj zalomi že pri izbiri moškega in potem tudi na sami relaciji (odnosu) z moškim(i) (tudi v seksualnem smislu).

Če deklica ne pozna biološkega očeta (bodisi je posvojena ali je nastala z donatorsko spermo neznanega darovalca, ali mama »ne ve« oz. noče povedati kdo je biološki oče), navadno – ni pa nujno – v svoji psihični realnosti »zbegano« ustvari določeno sliko oz. mnenje o svojem biološkem očetu. Če v otroštvu (zaradi raznoraznih vzrokov) trpi – in v otroštvu vsake deklice se najde kakšna frustracija – lahko (ni pa nujno) začne iskati strategije rešitve, v katerih največkrat (v misli) vstopi tudi biološki oče, kot potencialni (pomemben) rešitelj dekličinih stisk. Logično in po svoje smiselno/konsistentno je, da se deklica (upravičeno) huduje nad biološkim očetom, ki nje ne zaščiti pred okolico (ki jo travmatizira/frustrira), ker ga ni. Hudovanje na biološkega očeta je lahko predvsem nezavedno – na zavestni ravni deklica niti ne razmišlja prav intenzivno o biološkem očetu. Njegova največja/fatalna NAPAKA je, da GA NI – biološki oče ni prisoten, in to je ta njegova večna (in največja/fatalna) generalizirana NAPAKA. In to »napako« potem takšna deklica v odraslosti kot ženska (kronično, generalizirano) »vidi« (tak ima občutek), pri (vseh) moških, s katerimi živi (v partnerskem/zakonskem/družinskem odnosu) – seveda, če si ga sploh ustvari (pogosto si ga niti ne ustvari – oz. se takšne ženske hitro ločijo in so potem samske ter »begajo« od moškega do moškega). Navadno si tako »ranjena« deklica seveda ne najde pravega/normalnega moškega; če pa ga že najde, torej, če ima srečo in v spletu določenih (že omenjenih) okoliščin »naleti« na normalnega (»nadstandardnega«) in ljubečega (»dovolj dobrega«) moškega, bo sčasoma (ko faza njene zaljubljenosti mine) potlačeno zamero do (neprisotnega) biološkega očeta, (simbolno) videla (prejecirala) natančno v svojem (izbranem) moškem (možu/partnerju). V njem, v njegovem ravnanju, bo videla/opazila/zaznavala/občutila NAPAKE/hibe, ki jih seveda kakšna druga ženska (z drugim otroštvom oz. drugim odnosom do očeta) ne bi videla/opazila/zaznala/občutila oz. jim ne bi pripisovala kakšne večje pomembnosti/motečosti. Glavni problem mož(ev)/partnerjev, ki živijo z ženskami, ki so bile (»ponesrečeno«/»slabo«) posvojene ali v (»ponesrečeni«/»slabi«) reji (ali pa živele ob ločenih mama, brez prisotnosti očeta ali očima) je v resnici v tem, da imajo mnoge posvojenke/rejenke (nekatere deklice ločenih staršev) v svojih potlačitvah hudo (generalizirano) ZAMERO do biološkega očeta, ki je ni zaščitil (kadar je to rabila). Največkrat je problematična ravno generalizirana NAPAKA (v smislu neprisotnosti/odsotnosti, kronične in trajne zapustitve) biološkega očeta, ne pa »napaka«/hiba moškega, s katerim so take ženske v zvezi/partnerstvu/družini. Ta (teoretska) zakonitost seveda ni univerzalna – obstajajo takšne in drugačne izjeme. Zato, spoštovane ženske (ki imate probleme z očetom), sploh se vam ni treba videti v vsem tem, o čemer pišem … ;)

Pri posvojitvah je (načeloma) v resnici bistveno večji problem biološka mama – ki se je odrekla otroku (bodisi dečku ali deklici) in ga (jo) prepustila posvojitvi – kot pa biološki oče. Pri posvojenih dečkih/moških je konceptualizacija (in teorija) partnerske problematike bistveno drugačna kot pri posvojenih deklicah (in tukaj pač teče beseda o deklicah/ženskah). Tukaj je tematizirana odsotnost očeta kot nasprotispolnega starša, in deklica je totalno zaznamovana s tovrstno odsotnostjo. Pri nekaterih posvojenkah/rejenkah je torej lahko še kako problematičen odsotni biološki oče – odvisno sicer od tega, kako ga posvojenka/rejenka (ali pa deklica ločenih staršev, katero je oče popolnoma zapustil) misli, torej kako ga miselno predeluje – beri: dojema v svoji psihični realnosti. Osebno menim, da so bistveno bolj problematične rejenke (in rejenci) kot pa posvojenke (in posvojenci) – no, pri rejencih je tudi pomembno, kdaj so pahnjeni v rejo in v kakšnem spletu okoliščin. Pri posvojitvah, ki se zgodijo dovolj zgodaj, lahko otrok v svoji psihični realnosti povsem normalno in običajno misli ključne/fundamentalne (libidinalne) dogodke – tako tiste predojdipalne (»oralne« in »analne«) kot tudi ojdipalno-kastracijske in tudi postojdipalne – v povezavi s krušnimi starši (posvojitelji). Svoje mentalno/psihično zdravje ima otrok lahko povsem normalno, če so se v njegovi psihični realnosti določene fundamentalne (jederne) misli mislile na običajen/normativen način – tak, kot se mislijo pri običajnih otrocih. Če pa se v fundamentalnih miselnih (pod)sistemih naselijo zamere do bioloških staršev, pa sčasoma to bruhne na dan – in s takšnim posvojencem/rejencem (včasih pa tudi z otrokom ločenih staršev, kjer je paradigma pogosto zelo podobna) je »vse narobe«, in v obnašanju in v psihičnem občutenju/zaznavanju. Problematično je predvsem občutenje neljubljenosti in nesprejetosti. Otroci so najbolj (psihično) ranjeni, če se ne čutijo ljubljene, torej (libidinalno/čustveno) sprejete.