Ob »katalonskih dogodkih« smo lahko spet spoznali, da slovenski mediji domala ne premorejo dostojnega političnega analitika, ki bi kompleksno predstavil družbenopolitično situacijo v Kataloniji oz. v Španiji. V temo brcajo levi, torej nacionalni mediji, in desni (Reporter, Demokracija, Nova24TV in vse njihove podružnice). Zase ne morem ravno reči, da se na »katalonsko (odcepitveno) vprašanje« spoznam, niti, da o tem nič ne vem. Samozavestno lahko celo rečem, da o »katalonskem (odcepitvenem) vprašanju« vem zelo malo – pa vendarle si bom drznil napisati par stvari; ker tisto, kar vem, vem na drugačen način kot drugi. Verjamem, da tudi Žižek (tokrat) ne bo tiho. (Mogoče me bo v svojem mnenju celo (spet) skopiral.) Zastavil bom takole:

Odcepitvena paradigme, v katero smo bili pred več kot četrt stoletja vpeti mi, Slovenci, je bila malce drugačna kot je ta, ki smo ji priča v Španiji oz. Kataloniji; tudi odcepitev Škotske od Velike Britanije ima svoje specifike, in (ravno) zato referendum o odcepitvi tam ni uspel. Katalonska odcepitev je delikatna zaradi številnih drugih spremljajočih »zadreg«. Moja osnovna teza (objavljena na TW in FB) je ta, da moramo Slovenci o »katalonskih dogodkih« domala molčati, ker lahko zelo zavajajoče diskutiramo – še najmanj Lojze Peterle bi smel biti v primeru katalonske osamosvojitve »mirovni posrednik« (kar je bilo bežno omenjeno v TV Odmevih). Katalonska odcepite je namreč v tem družbeno političnem trenutku bistveno bolj kompleksna in potencialno »plazovita« in epidemična, kot je bila slovenska in tudi osamosvojitev bivših pribaltskih sovjetskih republik (Estonije, Litve, Latvije) in poznejše separacija nekaterih drugi sovjetskih republik (Ukrajine, Belorusije, Kazakstana, Armenije, Gruzije …). Tudi razdvojitev Češke in Slovaške je nekaj drugega kot odcepite Katalonije od Španije. Vsa takratna nacionalno-ozemeljska »melioracija« je bila posledica družbeno-političnih »tektonskih prelomov«. Razpad socializma in ponovna vpeljava kapitalizma je sovpadala z razpadom Sovjetske zveze in Jugoslavije (in Češkoslovaške). Zelo legitimna teza se v tem kontekstu glasi, da Sovjetska zveza ne bi razpadla, če bi bilo zadoščeno znamenitemu (psihoanalitičnemu, Freudovemu) »načelu ugodja«. Namreč: v Sloveniji in Sovjetski zvezi ter na Češkoslovaškem se je – zaradi (real)socializma (in totalitarizma) – slabo živelo; v Španiji pa se vendarle ne živi tako slabo. Res pa je, da se v Kataloniji bolje živi (beri: sinergija z »načelom ugodja«) kot v pretežnem delu Španije (če izvzamemo Madrid z okolico). Katalonska sebičnost (glede uživanja) je kriva, da ima večina Kataloncev odcepitvene težnje. No, seveda, nekaj paradigmatsko podobnega je bilo zaznati tudi v Sloveniji. Ker: nekaj »frankovsko-totalitarnega« je še prisotnega v Španiji – vsaj po policijskem terorju sodeče je bilo to evidentno. Vendar policijskega sadizma ne smemo mešati s špansko nacionalno politiko in protiodcepitveno (kraljevo) držo.

Ampak – in to je tisto, o čemer nihče (v Sloveniji) noče (in niti ne zna dostojno) govoriti: če se Katalonija odcepi, bi se znal »odcepitveni val« epidemično razširiti na celotno Španijo, ki bi z leti lahko popolnoma razpadla. Katalonsko »izvidniško ekskurzijo« bi seveda – z veseljem in »elanom« – najprej (takoj) ponovila Baskija. Ne smemo pozabiti, da Španijo sestavlja cca 15 »državic« … Torej je popolnoma legitimno razmišljati, da ima lahko »odcepitveni plaz« epidemične razsežnosti. In epidemija se lahko razširi tudi na nekaterih druge države Evrope. Vsaka »ožja domovina« je na nezavedni ravni simbol matere – to seveda ni retorična fraza, saj se v nezavednem dogajajo enormne libidinalne investicije. Odcepitvena epidemija lahko zelo ponesrečeno destabilizirala mnoge države in celotno Evropo – to sicer ni nujno, je pa legitimno v to smer razmišljati; in s tega vidika celo »dramatizirati« katalonsko odcepitev. To smerno razmišljanje je torej zelo legitimno. Osebno sem mnenje, da je odcepitev Katalonije zelo spolzko družbeno-politična (in kulturno) žarišče. Slovenska laična javnost je na nek način zadnja, ki bi se smela "pro-katalonsko" odzivati. Slovenci smo dali odcepitev uspešno »skozi«; zdaj pa se vendarle mnogim toži – vsaj po tihem – po razpadli Jugoslaviji. To, da smo sedaj sužnji Bruslja in EU, je še bolj nadležno, kot to, da smo se bodli z Beogradom in preostalimi »Jugovići« ...

Da boste vedeli o čem govorim - evo, poglejte si zemljevid, iz katerega je razvidno, katere potencialne "držav(ic)e" hlepijo po odcepitvi: http://www.independent.co.uk/news/world/politics/map-european-regions-fighting-for-independence-vote-europe-countries-state-a7979051.html (Neizbežen razpad Makedonije tukaj ni evidentiran.)

Za nadaljnje razmišljanje naj vam namignem, da bi se z odcepitvijo Katalonije od Španije (in plazom nadaljnjih osamosvojitev) evropski in svetovni šport (z nogometom in košarko) v tekmovalnem smislu moral v celoti reorganizirati – vse bi bilo popolnoma drugače. Verjetno bi sledil tudi organizacijski kolaps olimpijskih iger in mnogih svetovnih in evropskih prvenstev (ter ostalih tekmovalnih podsistemov). EU bi se morala na novo organizirati. Evropski parlament bi štel okrog 1000 poslancev. Takšni megalomanski družbenopolitični in kulturni/športni (pod)sistemi so »neintelegibilni« in »nerealizabilni« – nefunkcionirajoči, neoperativni; in točno na tak način lahko posledično Evropi (in svetu) zagode odcepitev Katalonije. Banalno (psihoanalitično) rečeno: odcepitev Katalonije lahko celi Evropi (in svetu – torej ne samo Španiji) prinese veliko neugodja, nadlog in neprijetnosti … Ali je to cena, ki jo naj bi vsi Evropejci (in Zemljani) morali plačati, (samo) zato, ker bi se nek narod rad »osamosvojil« (ker tam jih sedaj na smrt mučijo in pobijajo, ker v Kataloniji so ljudje brez osnovnih človekovih pravic)?!

PS: O (ponesrečeni) policijski intervenciji – in (policijskem/človeškem) sadizmu – se bom morda razpisal kdaj drugič.