Kadar se deklariram kot psihoanalitik, načeloma sebe nimam v mislih kot psihoanalitičnega psihoterapevta, kljub temu, da se, na izrecno pobudo/željo, ukvarjam tudi s psihoterapijo. Moji psihoterapevtski pristopi pa so vse kaj drugega kar je delal Freud (Lacanov psihoterapevtski pristop mi je sploh »tuj« in »zgrešen« – beri: po nepotrebnem razpotegnjen na več let.)

Psihoanaliza je zame predvsem miselni koncept za razumevanje ravnanja (in občutenja) posameznika in družbe. Psihoanaliza je nekakšna fundamentalna znanost oz. miselni koncept (v propedevtičnem smislu). Torej še kako priznavam koncept teoretske psihoanalize – psihoanaliza, ki nima neposredne zveze s psihoterapevtiko.

Res pa je, da, ko še nisem niti resno bral/študiral Lacana (pred več kot 20 leti), so me (ego)psihologi označevali za lacanovca – jaz pa sem zgolj in samo »štekal« Freuda. Freuda sem v zadnjih letih tudi »malce« nadgradil in razvil toliko psihoanalitičnih interpretacij/teorij, ki jih vsi slovenski deklarirani psihoanalitiki skupaj niso (vključno z Žižkom, Dolarjem in Lunačkom ter Lešnikom). Nekateri so občasno (s svojimi interpretacijami in »družbeno držo«) celo »brcali v temo«. Zelo vprašljivo psihoanalitično poreklo imajo (javno izpostavljene) ženske, torej psihoanalitičarke. Psihoterapevti, ki že v osnovi premalo poznajo Freuda, so kot »psihoanalitiki« sploh vprašljivi – razne »geštaltiste«, »realitetneže« (in podobne psihoterapevte) se, tako kot psihiatre, sploh ne da jemati resno. To sklepam po tem, da se nihče ni javno izpostavil, ko je bilo treba reči bobu bob ob sprejemanju oz. zavračanju Družinskega zakonika (2012) oz. noveliranja ZZZDR (2015). Štekanje »Ojdipa« je namreč predpogoj vsakršne psihoterapevtske dejavnosti/prakse.

Največ spoštljivih besed (v povezavi s psihoanalizo) lahko namenim (pravniku) Boštjanu M. Zupančiču in (antropologinji) Vesni V. Godina. Široko in spoštljivo »psiho-znanje« ima tudi Borut S. Pogačnik – in verjetno še kdo, katerega znanje ne poznam »v drobovje«.

Bi pa par besed rekel o t. i. teoretski psihoanalizi. Pri nas so si ta termin izmislili filozofi – predvsem tandem Žižek-Dolar, ki sta za seboj potegnila še tri svoje ženske (Renato Salecl, Evo D. Bahovec in Alenko Zupančič) – v teoretski psihoanalizi je močnih še kar nekaj filozofov, sociologov in/oz. psihologov (Rastko Močnik, Rado (in Jelica) Riha, Dušan Rutar, Milan Balažic, Vlado Miheljak …). To, da se v zadnjem času v »triperesno deteljico«, torej Društvo za teoretsko psihoanalizo »spušča«/»vtikuje« (mlada) Nina Krajnik (in njeno Slovensko društvo za lacanovsko psihoanalizo) je po svoje dobro. Dobro zato, ker si je slovenska filozofska elita prisvojila psihoanalizo, ne samo Lacanovo, tudi Freudovo – in jo, slednjo namreč, izmaličila. Slednje – torej, da si interpretirajo Freuda po svoje, da ga getoizirajo – jim zamerim. Vsakršno elitiziranje, getoiziranje in monopoliziranje psihoanalize je zgrešeno, neetično – in ne nazadnje: psihoanaliza mora biti, in to je poudarjal že Freud, izven-politična, izven vsakršnega političnega, verskega in svetovno-nazorskega prepričanja. In (predvsem) zato je prizadevanje Nine Krajnik (& Co), da diskreditira – beri: simbolno kastrira – Žižka (in svojega doktorskega mentorja Dolarja), dobrodošlo, kljub temu, da to počne nenavadno falično. Torej, pustimo sedaj ob strani to, da v transfernem ozadju Nine Krajnik tiči Milan Balažic.

Je pa paradigmatsko, čeprav malce otročje, da se tisti, ki prisegamo na Freuda in psihoanalizo, gledamo kot psi in mačke in renčimo en na drugega, kot da so z gotovostjo prepričani, da se nasprotni pol moti. Tudi zase lahko trdim, da gledam na človeka, ki drugače interpretira Freuda kot jaz, »kot, da bi mi mamo ubil«. Že na Lacana sem se svoj čas jezil – rekoč, da je »zavrl razvoj (Freudove) psihoanalize za 150 let«, in mislil sem predvsem na teoretsko psihoanalizo kot fundamentalno znanost (v propedevtičnem smislu). Lacanova psihoanalize kot psihoterapevtska metoda je (zame) sploh vprašljiva.

In zamisliti si sedaj moj bes, ko vidim, da psihoterapevtska srenja (od teoretskih psihoanalitikov do psihiatrov) ne premore ne psihoanalitičnega znanja ne »jajc« (beri: moralne razsodnosti), da bi odkrito rekla: »Posvojitve v istospolno partnersko skupnost so absurd – ker otrok z istospolnima staršema/posvojiteljema ne more pravilno razrešiti Ojdipovega kompleksa, kar posledično pomeni, da …«

Potem pa poslušam še medijske lacanovske masturbacije in me je kar groza. Groza me je tudi zato, ker se k meni zatekajo ljudje v stiski, ki jim uradna psihoterapevtska stroka – vključno s psihiatri – ni znala pomagati. Ali mi je preostalo kaj drugega, da iz teoretske psihoanalize preklopim na terapevtiko?! Ampak, ko (psiho)terapiram, nisem ne freudovski psihoanalitik, še manj lacanovski (sem pa bližje Freudu, kot Lacanu – in uporabljam tudi hipnozo). Da pomirim lacanovske psihoanalitike: bistveno bližje kot Lacanu sem filmskemu liku (mentalistu) Patrcku Jenu in hipnotizerju-mentalistu Derrenu Brownu. Z eno besedo: improviziram, napenjam možgane in »čaram« (kakor vem in znam), ker vem, kako deluje človekova duševnost, kako deluje njegovo (simbolno strukturirano) nezavedno, nejgovo »realno realno«. Nikakor pa ne kopiram ne Freuda, še manj Lacana.