Tale tekst sem prvotno v malce spodleteli obliki objavil na FB, vendar sem ga po enem dnevu popravil, ker sem bil opozorjen, da Jankoviča v resnici ni prijavila »farmacevtka«, pač pa so ju – oba – ujeli MPUjevci preko telefonskih prisluhov.

Svoj čas sem precej pisal od dolžniškem (obligatornem) odnosu med (alfa) moškimi in (mladimi, lepimi in seksapilnimi) ženskami. Veliko izpitov in lepih oceni na faksu so si študentke dobesedno »prifafale«, tudi »priseksale«/»prifukale«. Mnoge so zgolj upale, da bi se ji »seksualna oddolžitev« obrestovala oz. izplačale, pa se niso znale na prepričljiv način (po)nuditi svojemu profesorju, šefu, nadrejenemu moškemu, direktorju, predsedniku, alfa samcu (ki ima moč in oblast). Skratka, mnogim se ni izšlo nekaj, kar so po tihem pričakovale oz. vedele, da je, (nezavedno) libidinalno gledano, povsem legitimno (gledano skozi psihoanalitično prizmo »dajajočega penisa« in »sprejemajoče vagine«). Identična paradigma je bila – in je še vedno – zelo legitimna pri diplomiranju, magistriranju, doktoriranju, raznih specialističnih in strokovnih izpitih. Naj se enkrat (za vselej) kar novinarke (ali pa razne »uslužbenke«) iskreno izpovedo, koliko sperme so »morale« (z)eksati, da so dobile službo – in to so počele (tako pravijo, tako mi poročajo) »bolj ali manj« užitkom oz. »jih ni bolelo«. Tudi mnogi moški so natančno na tak način nasedli ženskam in njihovim »nespodobnim povabilom«, »libidinalno-menjalnim predlogom«. Delali so jim usluge, jim tudi posojali denar, kupovali draga darila, avtomobile, stanovanja … http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/seksualna-ustrezljivost/72116

Nekoč se mi je zaupal en (na pol) alfa samec: »Fehtala me je, če ji posodim 3000 Eur … In sem ji … – (seveda) v upanju, da se mi bo seksualno oddolžila. Pa se mi ni – niti denar mi ni vrnila …« In mene je vprašal, ali naj jo toži za izterjatev dolga. Svetoval sem mu, da NE. Nemočnim ženskam se pač pomaga … – pravi (torej »penisno dajajoči«) moški to čutimo kot moralno-libidinalni imperativ, ki ima torej libidinalno (nezavedno) ozadje, konotacijo. Jasno, da v tem nezavednem ozadju spontano preži »tiho (libidinalno) pričakovanje«, da se bo »pomoči dajajočemu moškemu« »pomoči potrebna ženska« oddolžila, seveda seksualno, s »predajo telesa na uporabo« (vključno s »fafajočimi usti« in »drkajočimi rokami«). Toda, če se tovrstnim »pomoči dajajočim moškim« ne oddolžijo, lahko dotični moški sklonijo glavo in se umaknejo. Pravi moški takšnim ženskam vselej pomagajo – po svojih (najboljših) močeh –, četudi nikoli nič seksualnega ne dobijo v zameno. Perverzno, torej pokvarjeno pa je – tokrat perverzno od moškega, da za svoje »velike usluge« – od ženske ultimativno zahteva seksualno oddolžitev. (In natančno tukaj, v tem kontekstu, je očitno kiksnil véliki Zoki!) Ženska je tista, ki reče JA, ali pa NE. In če reče NE, je NE! »Drki si ga še naprej! Pač nisi dovolj veliki car, da bi se ti predala,« je apel na pravega moškega, sveto načelo – vsaj moje načelo je takšno. Reci Vélikemu Zokiju NE je pač nemogoče. »Farmacevtka« se je – kar se mene tiče (gledam pa skozi psihoanalitično oz. libidinalno prizmo) – zelo dobro znašla. Sprva sem sicer mislil, da ga ja ona naknadno »prijavila«. Izkazalo pa se je, da so t. r. oba ujeli s prisluhi, kar je sicer malce perverzno, ker je podpihovano z ljubosumjem in zavistjo/foušijo. Pravno in moralno gledano pa povsem upravičeno in legitimno.

Se mi pa v primeru »farmacevtke« in Jankoviča asociativno ponuja kar nekaj paradigmatskih zakonitosti. Pomembna je tele, ki sem jo »na prvo žogo« domneval pri dotični »farmacevtki«, vendar se je izkazalo, da pri njej ta vzorec ni aktualen. Namreč: ženske se zelo rade premislijo, ko je treba (seksualni) »deal« (dogovor) speljati do konca – torej se oddolžiti nekemu moškemu, ki ji je naredil uslugo. Mnoge ženske se hitro premislijo, ko so na potezi, kljub temu, da so dobile tisto, kar so iskale/pričakovale, in so izvorno tudi same – odkrito ali pa zgolj po tihem – predlagale.

V svoji svetovalno-terapevtski praksi – pa tudi precej sem pisal o tem že pred leti –  sem zasledil kar nekaj podobnih primerov kot je afera »farmacevtka-Jankovič«. Kar nekaj ženske – mladih in starih –  je imelo določene dolžniško-seksualne izkušnje, ki so bile koncipirane na podoben način kot »farmacevtkino« »nespodobno povabilo«, »nespodoben predlog«. Zalomilo se ji(ma) je predvsem v točki, ko so, potem, ko so »dobile svoje«, kar nekako niso hotele »oddelati« (»odseksati«, »odfafati«) svojega dela dogovora, »deala«, »pogodbe«, ki so jo v resnici same predlagale, četudi zgolj po tihem. Pri »farmacevtki«, kot sem se sedaj dokončno pozanimal (beri: se informiral) ni bilo tako. »Farmacevtka« se je držala svojega dogovora – in po tej plati ji ni kaj za očitati. Imel sem tudi kolega, ki je svoji podrejeni uslužbenki, ko ga je le-ta prosila, če ji lahko »zrihta«, stanovanje, rekel: »Lahko, samo se mi boš morala seksualno oddolžiti – nekajkrat …« A ženska ni bila zato … in ji šef pač ni »zrihtal« stanovanja, in tudi seksa ni dobil. Bi se dalo reči: »Korektno,« je pa ni vrgel iz službe, kar je tudi po svoje spoštovanja vredno (Je pa hitro zaposlil novo uslužbenko in dobil tisto, kar je hotel: seks.) »I nikome ništa,« bi se dalo reči – tip se je sicer nekaj bavil z lokalno politiko, (mlade) fukačice pa je zaposloval v svoji (privat) firmi … Tovrstnega obligatornega, torej seksualno-dolžniškega odnosa je v biznisu malo morje – in v biznisu in v politiki. Svoj čas se je (močni) LDS najbolj ubadal z internimi aferami, ko je vsak lokalni »kravatar« pri zaposlovanju v razne javne zavode/službe navijal za svojo ljubico (za žene so pač že prej posrkbeli). Na tak način so si mnogi lokalni politiki pestrili svoje seksualno življenje. In nič drugače ni v drugih strankah ...

Nelagodje se v teh kontekstih vzpostavlja, če  šef svoji uslužbenki (po ovinkih vendarle) zrihta stanovanje, ker pač dotična »libidinalna terapevtka (za dušo in telo« sprva, ali pa vsaj na videz na takšno libidinalno trgovanje, torej »oddolževanje« pristaja, potem pa svojega dela kar ne bi »oddelala« (»odfafala«, »odseksala«) – in s tem kršila osnovno libidinalno paradigmo seksualnega trgovanja/oddolževanja, ki med moškim in ženskami v resnici obstaja že od nekdaj. No, v tej zgodbi naj osebno dodam, da sam (jaz osebno) nikoli ne bi pristal na to, da bi pogojeval neko mojo uslugo s povratno seksualno uslugo. Moški, ki ima v svoji strukturi osebnosti vgravirano takšno izsiljevalno libidinalno pogojevanje oz. ultimativno oddolžitev kot sprejemljivo, nima močnega Nadjaza – beri: je moralno pokvarjen. In ravno to lahko povsem upravičeno – izdajajo pa ga še številni drugi simptomi in življenjski konteksti – pripišemo Zoranu Jankoviču. A če Jankovič ne bi bil natančno tak, kakršen je – tudi v kontekstu vseh teh poslovnih mahinacij (in seksualno-obligatornega »izsiljevanja«), ne bi bil dober župan, niti dober top-menedžer v Mercatorju. Takšna je pač kruta resnica! Svoj čas so trubaduri rabili svojo muzo, si jo ŽELELI – v obliki ženske; dandanes pa kvazi alfa samci (ultimativno) HOČEJO žensko, njeno telo, njene spolne usluge. »Brezpogojno HOTETI« in »hrepeneče ŽELETI« ni eno in isto. Pravi moški si »hrepeneče ŽELI«, pokvarjenci pa »(ultimativno) HOČEJO«. To, slednje pač ne leti na Jankoviča. On je dobil, kar je »hotel«, in če bi »farmacevtka« naknadno »po toči zvonila«, bi bilo to od nje na nek način perverzno. In natančno to se od nekaterih tipov žensk lahko pričakuje. »Farmacevtka« pa je v svojem življenju pač spoznala »po čem so hruške«. Vedela je, kako lahko nemočna samska (emancipirana) ženska preživi in spodobno poskrbi tudi za otroke. Če je ženska lepa in psihično normalna – beri: »vaginalno sprejemajoča«, kot se »vodebovsko« reče – ve, da se cel svet vrti okrog lepih/mladih žensk, njihove lepote, njihove seksualne mičnosti in ustrežljivosti. In navidezno ta svet res vrtijo moški – v ozadju pa so vselej (lepe, mlade) ženske, njihova telesa, njihova seksualna mičnost in ustrežljivost. Mnogim dandanašnjim »Monicam«, tudi slovenskim, bi bilo v čast, da so omrežile svojega »Billa«, »Zokita«, »Borčita«, »Mirčita« …. Vendar »Nema kajanja posle karanja!« Prekaljenem »balkancu«, »šerifu« Jankoviču se v času vsega tega medijskega linča (in NPUjevskega in pravno-zakonskega pritiska) ta pregovor še kako mota po glavi; »farmacevtki« pa verjetno tudi, čeravno ona v bistvu ni naredila nič narobe – znašla se je pač po svoje, tako kot se »normalna«, torej feminilna ženska, če je mlada in lepa, pač znajde.

Poznam dekle, ki je svoj prvi seks – svoje razdevičenja – speljalo na zelo adrenalinski način. Posnela je pornič (ki ga je potem tudi »zbrisala«, uničila). S konsenzom se je to dekle spustilo v nekaj, kar je potem obžalovalo, marsikakšna ženska pa ji bi takšen seks zavidala. Dekle se je pač dalo pregovoriti »izkušenemu« moškemu. Po par mesecih si je dekle kar nekako prikrojilo resnico – namreč, da je bilo posiljeno, in je šla svojo pravico iskat celo na Policijo. Seveda so jo tam policisti debelo gledali – tako mi je poročala; očitno jo niso ravno jemali resno. Tudi jaz sem dotičnemu dekletu povedal, da je »po toči zvoniti prepozno«, in niti ni fer sedaj krivde prelagat na moškega in ga celo označevat za posiljevalca. »Zadeva« je bil – kakorkoli obračam – precej konsenzualna. Zanimivo in poučno pa je, kako si je dotično dekle svojo resnico prikrojilo natančno tako, da je iz sebe opralo krivdo, ker sama s sabo, zaradi načina izgube nedolžnosti, ni mogla živet. Rabila je dežurnega krivca – moškega, »posiljevalca« – da je sama s sabo lažje shajala, da se je lažje pogledala v ogledalo. Tudi nekaj starejših žensk se mi je izpovedalo, kako so svoje razdevičenje in marsikakšen »pionirski« seks nekaj časa (sprva) dojemale kot posilstvo; sčasoma pa spoznale, da so moškega v bistvu (in v resnici) kar same zapeljale v situacijo, ko ji je »storil silo«.

Življenje ljudem – še posebno (mladim) ženskam (»zagodejo« jim moški) – postreže z različnimi libidinalnimi scenariji. In ženske, še posebej mlada dekleta, se da hitro seksualno pregovoriti – in ko v objemu sugestiblinosti (ali pa v objemu znamenitega transferja) t. r. pri »polni zavesti« in »zdravi pameti« pristanejo na nek priložnostni (adrenalinski) seks, čez čas začnejo obtoževat moškega, bodisi, da jo je zapeljal – seveda jo je, saj je to njegova libidinalna dolžnost – spolno zlorabi, ali celo, da jo je posilil. Ravno takšne RACIONALIZACIJE so tista partikularna paradigmatskost, ki jo v tokratnem pisanju želim »spotoma« izpostaviti.

Imel sem tudi kolegico, ki je še kot (spolno zrela) najstnica »iz neznanega razloga« (kar) šla v hotelsko sobo z nekim ostarelim šarmerjem … Seveda je bil njen »razlog« nevedno-seksualne narave. In še dandanes ne ve, zakaj je šla; toda, ko je situacija v hotelski sobi postajala bolj in bolj seksualna, je začela vpiti in (mu) zbežala iz hotelske sobe. Dotični šarmer je verjetno debelo gledal. Jasno, da je bil presenečen, kako se lahko neka »dobra mrha« – potem, ko ga sama zapelje, mu zmeša glavo – premisli na takšen način. Dotična deklina bi takrat seveda lahko tudi seksala z dotičnim šarmerjem – in celo uživala. Toda čez par dni, tednov ali mesecev bi v svoji psihični realnosti vzpostavila interpretacijo, da je bila posiljena (ali pa vsaj spolno zlorabljena) – kljub temu, da je šla povsem prostovoljno v hotelsko sobo, in da bi seksala s konsenzom (in užitkom). Takšni so pač človeški, predvsem ženski obrambni mehanizmi. Za žensko se tudi ve, da ima šibkejši Nadjaz in težje reče »bobu bob« – v smislu: »Zasrala sem – in s tem bom pač živela,« če že res dramatizira neko seksualno situacijo v katero je bila sama (slučajno, ponesrečeno) vpletena. Iz sodnih praks so znani primeri, kako ženske post-festumsko iščejo pravico na sodišču – in sodišča vendarle takšnemu »zvonenju po toči« ne nasedajo (še posebej, če so sodnice ženske). S takšnimi primeri se soočajo številna sodišča, ko morajo reševati domnevna posilstva. In pogosto so »storilci«, torej »posiljevalci« oproščeni. Nam so znani nekateri italijanski primeri. https://www.rtvslo.si/svet/torinsko-sodisce-ni-priznalo-posilstva-zenske-ker-se-ni-dovolj-mocno-upirala/418199

Malo je »čudno«, da je sodnica primer obelodanila novinarjem oz. javnosti. Jankovič je seveda moralno kriv – na pravo/zakone (zakonodajo) se v tem kontekstu ne spoznam dovolj. Kriv je verjetno tudi »karmično«, ker: »Slabo se s slabim vrača!« Ker: župani (predsedniki, ministri, direktorji, top-menedžerji …) si sicer takšne perverzije lahko privoščijo, toda življenje (Usoda, Karma) jim ne ostane dolžno. Je pa res, da so družbeno-libidinalne zakonitosti pri »stvoru« imenovanemu homo sapiens takšne, kakršne pač so – so pa zelo seksualne. Gre pa bolj za to, ali za te tihe (psihoanalitične, seksualne) zakonitosti vemo, ali ne. Jaz sem pač s tem (teoretsko-psihoanalitičnim) »bazično-fundamentalnim ozadje« seznanjen.

Nekaj paradigmatsko podobnega se dogaja vernim ženskam, ki si domišljajo, kako bodo svojo nedolžnost izgubile na svojo (prvo) poročno noč – torej naivno prisegajo na »seks po poroki«. (Ali pa, da bodo enemu moškemu, možu, zveste do konca življenja.) Vmes mnoge pač podležejo svoji (»zdravi«) pohoti oz. moškemu neumornemu »(fuk)fehtanju«. Potem, ko se mu predajo, izgubijo nedolžnost (ali prevarajo moža), se začnejo kesati, in to tako (z)racionalizirano, da same sebi tako prepričljivo lažejo, da same sebi verjamejo – in celo mislijo, da so bil pri prvem seksu spolno zlorabljene, ali celo posiljene, ker je pač bolelo, noge pa so vendarle same dale narazen in tudi fafale so z afiniteto, če še ne z užitkom. Freud je v zvezi s tem (psihoanalitično) rekel, da, »če devica pade, vedno pade na hrbet« (pa še noge razkreči, bi se dalo pikro dodati). Ne pozabimo: moški in ženska sta enako seksualno in (na nek način) enako pohotna – le manifestacija pohote/seksualnosti je drugačna; pri ženskah je bolj prefinjena. In … – obžalovanje izgube nedolžnosti je za mlado žensko – še posebno, če gre za krščansko vernico – lahko zelo nadležno. Problem je vera oz. Bog (ki vse vidi in na svoj način nabija krivdo) – resnične (nadjazovske) krive skozi moralno razsojanje pa ženska načeloma ne čuti (kar tako). Ampak, (pre)valiti vso krivdo na moškega in ga označiti za posiljevalca je vsaj zgledne interpretacije vredno. Klasično »pokvarjena« takšna ženska oz. takšna prevalitev krivde na »posiljevalce« pač ni, ker so na delu številni obrambni mehanizmi (z RACIONALIZACIJO na čelu), ki so seveda nezavedne narave in so spontani, nehotni in nekontrolirani.

Malce drugačna situacija je v prihoterapevtskem procesu, v katerem (v objemu transferja) marsikatera »pacientka« dobesedno seksa in brezkompromisno fehta svojega psihoterapevta (ali psihiatra). Ne samo, da si ŽELI, da bi se z njim »dol dala«, pač pa to (brezkompromisno) HOČE. Ampak tudi v tem kontekstu obstajajo specifike, o katerih bi se dalo (debele) knjige pisati. Je pa podobna situacija v športu. Tu in tam se najdejo (mlade, a spolno dozorele) športnice, ki se v času svoje športne kariere »dol dajejo« s svojimi trenerji, potem pa po določenem času, letih, razglasijo, da jih je trener spolno zlorabljal. Eklatanten primer je bivša sovjetska telovadka, olimpijska zmagovalka Olga Korbut. Tudi v tem primeru je situacija bistveno bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Trenerja je po določeni logik sicer mogoče prepoznati kot »krivega«, vendar je po svoje perverzno, da športnica po več letih (desetletjih) svojega trenerja razglasi za »spolnega iztirjena« ali celo posiljevalca. Pa da ne bo pomote: pred par leti se je v Sloveniji pojavil nek podoben primer, v katerem sem osebno stopil na stran športnice, ker je šlo v času »dogodkov« za predpubertetno deklico.

Poudaril sem že, da mi Jankovič kot osebnost ni ravno blizu – ga pa (po svoje) spoštujem kot župana (ne pa tudi kot (bivšega) zelo (pro)kapitalističnega Mercatorjevega top-menedžerja). Kaj takega, kar je Jankovič »sprejel« (beri: od nje »hotel«), pravi moški ne bi. V svoji lokalni skupnosti smo imeli nekoč župana – zdaj je že umrl – ki je slovel po tem, da marsikaj lahko zrihtal. (Ne smemo pozabiti, da so domala vsi župani tudi glavni kadroviki in delilci stanovanj – vsaj v Sloveniji je tako.) Kolegica me je nekoč vprašala za nasvet – imela je naročen pogovor pri županu – kako naj pri županu spelje pogovor, da ji bo dal/priskrbel stanovanje. Poznam sem župana, poznal sem njo … in … – v njeno dobro sem ji predlagal naj se mu »ponudi«. No, »iz te moke potem (menda) ni bilo kruha.« Verjetno je župan cvikal in ni zagrizel »v vabo«. Ja, spoštovani bralci, natančno tako se stvari vrtijo – v Sloveniji pa še posebno, ker imamo pač preveliko število pokvarjenih politikov in (kvazi) alfa samcev na vodilnih položaji. Vzvode moči in oblasti imajo moški s šibkim Nadjazom in velikim/narcističnim Egom. Privilegiranci pač vemo, da so v takšno libidinalno paradigmo, torej »seksualno trgovanje« vpete številen (povsem normalne) ženske in številni (»ne-pravi«) moški – predvsem tisti, ki zasedajo stolčke moči in oblasti.

PS: Zaradi tegale videa, ki ga je videlo preko 50.000 ljudi, sem strah in trepet za razne Jankoviče, Pahorje, Janše, Kučane … (to celo oddaj »Po resnici« je moral Boštjan Veselič umakniti iz YouTube, če je hotel dobiti službo na nacionalki): https://www.youtube.com/watch?v=zqSF9eLrJ2E