Prav patetično je poslušati vso tole politično analiziranje haaške arbitražne odločitve – in slovensko, in hrvaško. Hrvati so prav otročji, vedejo se kot užaljeni otroci, ki so izgubili igračko. V resnici se da oz. bi se moralo o arbitražnih zdrahah izpostaviti povsem druge poudarke. In ker očitno tega nihče ne zna, me pač jezik (spet) toliko bolj srbi. Iz sebe moram dati par psihoanalitičnih detajlov, ki so bistveni za razumevanje celotnega arbitražnega konteksta, bolje rečeno (nezavednega) ozadja – predvsem tistega, ki je povezano z (infantilnim) čustvovanjem Hrvatov, in top-politikov in laične javnosti. Bi si pa upal trditi, da tudi na Hrvaškem obstajajo modreci, ki na preudaren, čustveno ne vpleten, način motrijo vse te arbitražne zaplete in vso to nacionalno užaljenost.

Če izhajamo iz teze, da »zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno resnično misli«, in nezavedno míslenje je vselej bistveno, bom postavil malce (pre)drzno tezo: pri haaški arbitraži – tako z vidika Slovenije, kot z vidika Hrvaške – v resnici (nikoli) ni šlo niti za tiste »škafe vode« v Piranskem zalivu, niti ne za »škafe zemlje« (niti za faličen Trdinov vrh), pač pa so bili v resnici bistveno bolj pomembni psihični procesi, ki so se pletli po glavah – torej v nezavednem – top-politikov (in laikov), predvsem hrvaških. Če bi imela Slovenija toliko morja, kot ga ima Hrvaška, in če bi že imela stik z odprtim morjem, Hrvatom na kraj pameti (tiste, ki prijateljuje z zavistjo in sadizmom) ne bi prišlo, da bi se tako vneto prepirali za teh par »škafov vode« v Piranskem zalivu. Stik Hrvatov/Hrvaške z italijanskimi teritorialnimi vodami v resnici sploh ni tako bistven, kot Hrvati (manifestno) izpostavljajo in si tako tudi racionalizirano mislijo. V primeru, da bi Slovenija že imela stik z odprtim morjem bi se državi bistveno bolj prepirali za prestižni (falični) Trdinov vrh, in to ravno zaradi faličnega simbolnega statusa. Največja »erekcija« v Gorjancih – ravno zaradi (predvsem moškega) kastracijskega kompleksa –  vendarle ni mačji kašelj. Po psihoanalitični percepciji je v ozadju – še posebej, če gre za spor/konflikt – vselej neka, zavesti skrita, torej nezavedna logika, in ta logika je (vselej) na nek način seksualna, v tem primeru kastracijska.

Hrvatom torej v resnici ne gre za ugodje (užitek), ki ga bi vzpostavili, če bi dobili stik z italijanskimi teritorialnimi vodami. Hrvatom – od top-politikov pa do laikov – se po nezavednem v resnici plete sadistična kastracijska logika, in ta je bistvena. Če bi Hrvati dobili Piranski zaliv v taki obliki (razsežnosti) kot so si ga želeli/zamišljali, bi svoje (sadistično) uživanje gradili na nezavedni (sadistični) ideji o simbolni kastraciji Slovenije/Slovencev. V (nezavednih) očeh Hrvatov smo Slovenci – če nimamo stika z odprtim morjem – t. r. »brez kurca«, torej simbolno kastrirani. V jeziku libidinalne ekonomije je smiselno preveriti pot ugodja/užitka, in to predvsem hrvaškega. Bistvo torej ni slovensko ugodje (bolje rečeno zadoščenje, ki ga dobimo, če imamo stik z odprtim morjem), pač pa hrvaško sadistično uživanje, če Slovenija nima stika z odprtim morjem. Zato je bilo na Hrvaškem tudi toliko »joka in stoka« oz. »vika in krika«, ko se je zgodila prisluškovalna afera (Sekolec-Drenik). Že takrat se je namreč slutilo/vedelo, da bodo Hrvati prikrajšani za planirani sadistični užitek, če Slovenci ne bi bili »kastrirani« (v primeru, da bi izgubili Piranski zaliv). Hrvatom torej ni šlo za ugodje, če bi dobili stik z italijanskimi teritorialnimi vodami – to ugodje (v obliki določenih bonitet) je za Hrvate/Hrvaško v resnici minornega pomena. Izpostavili so ga zgolj na manifestni ravni – zato, da bi prikrili resnično (latentno) jedro hrvaškega sadističnega jedra, ki pa bazira na ideji, da Slovenci ne bi dobili izhoda na odprto morje. In ravno to je v resnici bistvo slovensko-hrvaškega spora in sedanje hrvaške užaljenosti. Afera »Sekolec-Drenik« je Hrvatom t. r. prav prišla, da se sedaj »legitimno« ne morejo sprijazniti z dejstvom, da Slovenija – po odločitvi arbitražnega sodišča – ni (več) simbolno kastrirana. V celi arbitražni zgodbi za Hrvate ni bistveno to, da bi oni kaj izgubili (stik z italijanskimi ozemeljskimi vodami) – oni t. r. niso za nič prikrajšani; prikrajšani so predvsem za sadistično uživanje, ki ga bi bili deležni, če bi bili z arbitražno razsodbo Slovenci simbolno kastrirani – kar je (kot uživanje)  seveda infantilno/otročje (nezrelo) strukturirano.

Seveda bi se dalo v vseh teh arbitražnih odločitvah najti tudi nekaj t. i. analne logike, kot bi se reklo v psihoanalizi. Ozemlje kot imetje ima seveda – po psihoanalitični percepciji – analno simbolno zastopstvo. Vedeti moramo, da ima celotna imperialistična logika – vključno s srednjeveškim imperializmom – analno poreklo: ozemlje je namreč simbol prvega otrokovega imetja, torej dreka. Vsakršni ozemeljski/teritorialni apetiti (tudi tisti na morju) imajo analno simbolno obeležje – seveda na nezavedni ravni, ki je v resnici edina merodajna, saj je (po Freudu) primarna. V Lacanov(ski)i psihoanalizi bi se reklo, da je resnično realno, torej »realno realno« to, da je ozemlje simbol prvega otrokovega imetja (dreka). Ampak kastracijsko-falična logika ima v tem slovensko-hrvaškem ozemeljskem sporu večjo libidinalno investicijo (»oenergetenje«) kot analna logika. Hrvati bolj sadistično uživajo, če gojijo nezavedno idejo (željo), da Slovenci trpimo v svoji simbolni kastraciji – v primeru, da ne bi imeli stika z odprtim morjem – kot da uživajo v svojem »nakopičenem dreku« v obliki nekega »dodatnega« obmejnega ozemlja (ki bi lahko bilo tudi Slovensko). Trdinov vrh (Sveta Gera) ima v tem primeru ob analni tudi falično simbolno strukturo, saj je največja »erekcija« v Gorjancih.

Vidite, kako vsa politična analitika odpove, ko dobi besedo psihoanaliza. Skozi psihoanalizo je vse videti drugače. Natančno takšne teoretske traktate bi lahko pričakovali od slovenskih političnih analitikov, če bi imeli vsaj ščepec psihoanalitične podkovanosti. A očitno je nimajo. Vsaj Žižek bi lahko kaj rekel na to temo … No, sedaj sem pač jaz povedal par bistvenih stvari o nezavednem ozadju čustvenega premlevanja arbitražne razsodbe.