Sredi januarja sem spisal tele/spodnji tekst, ki ga malce zapoznelo objavljam tudi na tem mestu, na blogu. V malce olepšani obliki je bil sicer že objavljen na portalu “regionalobala.si”. Tukaj pa vam dajem v branje original – tudi zato, ker imam 7. julija 2017 na Okrožnem sodišču v Ljubljani predobravnavni narok. Zasebno me namreč toži odvetnica CSD Velenje Simona Marko (primer “koroških dečkov”) zaradi “storitve kaznivega dejanja žaljive obdožitve”. Očita mi, da sem jo v eni od svojih kolumen/zapisov (Pravna stroka in moralno razsojanje) namenoma zaničeval, žalil, sramotil ... Ne vem, ali se dotična odvetnica spreneveda, ali res ne ve, da je v naši Ustavi zapisan tudi 39. člen, ki govori o svobodi govora. Kot kritični mislec pogosto tematiziram (ne)moralno (ne)razosjanje; in če se kdo ob mojem (kritičnem) pisanjučuti užaljenega, ne morem pomagati. V svojih kritičnih diskurzih (tekstih, blogih, kolumnah, intervjujih) vselej pišem predvsem teoretsko – tudi kadar tematiziram žensko (ne)moralno (ne)razsodnost. In kot kritični mislec, kot dober (psihoanalitični) poznavalec ženskega (ne)moralnega (ne)razosjanja, sem januarja letos spisal tole:

Pred kratkim je bila na POP-TV (24ur) oddaja o moralno pokvarjenih ženskah, ki vse pogosteje postajajo kar voditeljice kriminalnih združb oziroma kartelov, torej organiziranega kriminala. Poudarek pogovornega prispevka je bil, da se mnoge ženske izjemno dobro znajdejo v kriminalnih vodah, celo bolje kot moški. Polne so tudi okrutnosti, torej sadizma – koncept prostitucije imajo v mezincu … Sogovornika v oddaji – Bojan Dobovšek in Denis Čaleta – sta voditelju Urošu Slaku marsikaj povedal. Precej pa je dodala tudi ženska gostja omizja, Katjuša Popovič iz društva Ključ, ki se ukvarja s pomočjo žrtvam trgovine z ljudmi. Škoda se mi je zdelo, da v tej oddaji ni bil bolj izpostavljen psihološki, torej psihoanalitični vidik razlik med spoloma v kontekstu moralne razsodnosti oziroma izprijenosti.

Sam se že precej časa ukvarjam z žensko psiho – predvsem z žensko (nezavedno) željo – no, tudi z ženskim sadizmom in moralno izprijenostjo. Prav skozi psihoanalizo skušam javnosti, pa tudi psihosocialni stroki razložiti, kako znajo biti ravno ženske moralno pokvarjene, še posebej, če nimajo opozicije oziroma nadzora s strani moškega spola. »Ženska rabi svojega gospodarja«, nas je pred leti svaril legendarni psihiater Janez Rugelj. Najbolj so z žensko moralno izprijenostjo in sadizmom kontaminirane določene tipično ženske inštitucije. Feminizem, kot domala ekskluzivno ženska ideologija, ima lovke razpredene po vsej družbi. To, da knjižnice obvladujejo ženske, za družbo ni nevarno. Družbeno bistveno bolj spolzko je žensko obvladovanje zavodov za zaposlovanje, kjer se množično dogaja moška simbolna kastracija. Brezposelni moški je t. r. – vulgarno rečeno – »brez kurca«. In v objemu zavidanja penisa – kot se reče v psihoanalizi – ženske naravnost uživajo, ko so deležne simbolno kastriranih moških, nad katerimi se nezavedno sadistično izživljajo.

Tudi izobraževalni sistem, kjer mrgoli žensk, učiteljic, ni ravno idealen. Namreč – ženske učiteljice/profesorice se znajo še kako izživljati nad fanti – jih simbolno kastrirati. No, tudi do lepih dijakinj se znajo – zaradi ljubosumja in zavidanja mladosti in lepote – obnašati prav revanšistično in sadistično. Moških seveda primanjkuje tudi v vrtcih. Vrtec bi moral biti simulacija družine, kjer bi morali biti otroci deležni tudi moških vzgojiteljev, simbolnih očetov.

Centri za socialno delo (CSD) so meka, v kateri se bohoti ženski sadizem. V zadnjem letu sta to najbolj občutila »koroška dečka«, tu je tudi »prekmurski deček«, pa »notranjska bratec in sestrica« … Dati ženski moč in oblast – brez da bi imele nad seboj nadzor moških –, je ravno tako, kot če bi zveri zaprl v hlev poln drobnice, ali pa lisice v kurnik. Kronična odsotnost moralne razsodnosti, za čemer ženske epidemično bolehajo, povzroči ogromno moralnih zdrsov in strateško napačnih odločitev oziroma »rešitev«, ki sploh niso rešitve, pač pa se v njih evidentno vidi, kako se ženske včasih kar sistemsko izživljajo nad določeno skupino ljudi – lahko so to otroci, same ženske, še najpogosteje pa so to moški. V ločitvenih postopkih so moški na CSDjih prava tarča ženskega sadizma.

Posebno poglavje pa so sodišča – mislim na sodišča, kjer so ženske sodnice (posebej nevarna je sprega, kjer je še javna tožilka ženska). To, kar doživljajo moški na družinskih sodiščih, je včasih absurdno. Največ bi na to temo znali povedati očetje združeni v društvo DOOR. Ti očetje se borijo za stike s svojimi otroci, sodnice – spajdašene z CSDjevkami – pa jih pogosto vneto spotikajo in pri tem nezavedno sadistično uživajo. Vse to se torej dogaja v sferah nezavednih procesov, ki so pri ženskah – mnogim bi se dalo reči kar »moškinje« – dejansko zaznamovane s kastracijskim kompleksom, torej z ojdipalnim (nezavednim) zavidanjem penisa.

Takole je svojo kalvarijo z »gospodaricami« – predvsem sodnicami in tožilkami – opisal nek moj FB-prijatelj, ki so ga vse te ženske – z materjo svojih dveh otrok na čelu – spravile celo v zapor: »Ko si enkrat v njihovem primežu, si ga 'stoposto' najebal. Na CSD je ženska, na sodišču je sodnica ženska, javna tožilka je ženska, v zaporu so vse vzgojne delavke ženske – vse stre okrog 50 let ali malo čez; vse ločene in zelo nezadovoljne same s seboj. 'Najebancija!' …«

Še najbolj spolzke so situacije, ko se neka »moškinja« v objemu nezavednega zavidanja penisa loti kakšnega »alfa-samca«, torej družbeno uveljavljenega in uspešnega moškega. Sadistični masaker s simbolno-kastracijskim obeležjem je v tem primeru neizbežen … Notranjega moralnega kompasa nimajo, polne so nebrzdanega revanšizma, začinjenega s sadizmom – pravo/zakone/ustavo si razlagajo po svoje … No, da ne bo pomote: takšne sadistične »gospodarice« v življenju seveda niso srečne; po kmečko rečeno: »Življenje jih tepe!«. Ljubezenskega in/oziroma seksualnega življenja t. r. nimajo (vsaj z moškimi ne). Pogosto so depresivne, ali se celo predajajo kakšni omami – najpogosteje alkoholu. Ker: dobro se z dobrim vrača, slabo pa s slabim. Problem moralno pokvarjenih ljudi – ne samo žensk – je, da lahko brez obžalovanja ljudem delajo krivice in sprejemajo popolnoma napačne, torej absurdne sodbe/odločitve ...

Narava oziroma etiologija moške moralne pokvarjenosti je drugačna od ženske. Ženska psiha – tudi žensko moralno razsojanje –, je pač zaznamovano z anatomijo genitalij, z njeno mednožno »ne-celostjo«, kot bi rekel Lacan. Kastracijski kompleks fatalno zaznamuje človeško psiho. In zaradi primanjkljaja enega organa – penisa – ima ženska psiha drugačne zakonitosti, kot moška psiha. Žensko sočutje se, po znanem (psihoanalitičnem) scenariju – pogosto prelevi v sadizem. Običajne ženske se v moralnih zagatah ne znajdejo tako kot povprečen, da ne rečemo »normalen« moški. T. i. postkonvencionalno moralno razsojanje navadno dosežejo nekateri moški – nikakor ne vsi; ženske pa te najvišje stopnje moralnega razsojanja navadno ne dosežejo. Zato bi morali biti ravno moralno odgovorni moški sistemsko inkorporirani na vodilna mesta vseh pomembnih družbenih (pod)sistemih – tudi v politiki, na lokalnem in državnem nivoju. Pravi moški ima in zdravo testosteronsko agresivnost in prodornost, moralno razsojanje pa mu daje notranji kompas, ki ga usmerja na ustrezne življenjske poti in mu pomaga do prave izbire pri pomembnih odločitvah.

Kot »vodilni seksist« bi vsem priporočal, da se sprijaznite, da se spola med seboj razlikujeta. Seksizem v resnici pomeni delati razlike med spoloma. In spola sta psihično različna zato, ker je narava njunih genitalij različna in ker le-ta determinira kastracijski in Ojdipov kompleks. Temeljni in najpomembnejši atribut pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa je ravno moralno razsojanje. Močan Nadjaz (to je ta moralna intrapsihična instanca) je tisti, ki človeku omogoča normalno medosebno in družbeno delovanje. Ženske imajo v povprečju šibkejši Nadjaz, je poudarjal Freud. Lawrence Kohlberg pa je s testiranji in statističnimi primerjavami dodal, da imajo ženske dejansko nižjo stopnjo pristnega, torej postkonvencionalnega moralnega razsojanja kot moški. Pot tej logiki ženske v bistvu ne bi smele biti zastopane na vodilnih položajih v takšnem številu, še posebej ne kot moralne oziroma pravne (raz)sodnice (niti ne kot ministrice), kot dejansko v tem trenutku (vsaj v Sloveniji) so. Znan slovenski pravnik/sodnik (evropskega ranga in slovesa) – ime na tem mestu ne bomo izdajali – je izjavil, da so mnoge slovenske (raz)sodbe, ki jih sprejmejo ženske sodnice – po eventualni pritožbi – na evropskih sodiščih razveljavljene ... Razpredati tovrsten psihoanalitični diskurz je v tem profeminističnem družbenem trenutku seveda bogokletno. Meni osebno pa se zdi to nujno. Mnoge krivice, ki se trenutno dogajajo ljudem – tudi otrokom – po Sloveniji zaradi moralne nerazsodnosti ženske na vodilnih položajih, bodo počasi postale neprebavljive. Ljudem – beri: moškim – se bo slej ko prej zmešalo od absurdov in besa. In (šele) ko bodo pravi moški na vodilnih mestih v vseh ključnih podsistemih zamenjali k enakosti stremeče falične, torej profeministične ženske, se lahko družba spet normalizira. Mnogokje bi se sicer vzpostavil harem, vendar bi, družbeno gledano, podsistemi (spet) funkcionirali.

Dobro pa bi bilo, da bi normalne, torej ženstvene ženske (z)vedele, da prav one lahko ukrotijo moške – in to z lepoto, seksualnostjo in nemočnostjo. Ne pa, da kot »petelinke« »kikirikajo« iz tega ali onega fotelja in delajo družbene zdrahe (beri: anomalije/nepravilnosti) po tekočem traku. Emancipirane ženske – družbeno najnevarnejše so ločenke (brez »libidinalnih terapevtov« – beri: ljubimcev), aseksualne »moškinje« ter lezbijke – v resnici niso problematične tiste, ki plovejo po kriminalnih oziroma mafijskih vodah, pač pa tiste običajne ženske/»moškinje«, ki jih videvamo vsak dan, na ulici, in ki zasedajo vodilne položaje in imajo družbene funkcije moči in oblasti.

P.S.: Senat, ki mi bo sodil, sestavljajo tri ženske!