V I. in II. delu moje psihoanalitične intervencije v razumevanje psihopatov in sociopatov sem povedal, da je osnovni problem vseh teh delikventov njihova motnja v moralnem razsojanju. Njihov Nadjaz ni dograjen, ker kot otroci niso razrešili (razpletli, dokončali) Ojdipovega kompleksa. (Pogost spremljajoč dejavnik psihopatov in sociopatov so še ponesrečeni (frustracijski/travmatični) dogodki v otroštvu.) Mogoče v prvih dveh delih nisem dovolj poudaril, da je stopenj psihopatije in sociopatije kar veliko. Nekaterih psihopati in sociopati se resnično kulminacija človeškega zla. Drugi so v svoji patiji »podpovprečni«. V politiki in gospodarstvu je veliko »podpovčrečnih« psihopatov in/oz. sociopatov, vendar so še vedno tako pokvarjeni, da bi jim lahko podelili status psihopata in/oz. sociopata. Za Hitlerja in Stalina bi se dalo reči, da sta bila »nadpovprečna« psihopata in hkrati sociopata. Prav tako po svoji nadpovprečnosti slovi Breivik. Za Tita bi se dalo reči predvsem to, da je bil patološki narcis in da je svojo narcistično osebnostno strukturo vtkal v takratno družbeno strukturo na … – za ene (npr. takratno delavstvo in današnje levičarje) na pozitiven način, za druge (takratne kapitaliste, politično oblast in današnje »srčne« desničarje) pač na negativen način. Dejstvo je, da nobenih radikalnih družbenih sprememb (med katere sodijo tudi revolucije), ni mogoče speljati brez (»rahlih«) psihopatov, ki skozi svojo družbeno intervencijo lahko prerastejo v (»rahlih« ali pa tudi očitne) sociopate. Med plemenitostjo in psihopatijo v določenih kontekstih ni veliko razlik. Namreč, tudi kakšen dobrotnik je lahko sociopat. »Dobrotnik iz Negove« – v mislih imamo Ivana Krambergerja (predsedniškega kandidat z opico na rami, na katerega so naredili atentat) – je imel v sebi zagotovo, milo rečene »psihične specifike« (grobo rečeno: psihopatije), ki jo je že takoj vtkal tudi v družbo. Če bi postal predsednik države, bi njegova psihopatija in/oz. sociopatija lahko ven udarila na zelo nepredvidljive načine. Malce (pre)drzno je sicer deklerativno reči, da je bil psihopat in/oz. sociopat … Ampak, po mnogih kriterijih je bil, čeprav je svojo patijo obračal v »simpatično« smer, torej nekakšno »divjo« dobroto …

V tem III. delu bom poskušal par psihopatoloških zakonitosti razložiti v povezavi z ženskami, bolje rečeno z »moškinjami«. Ko semv I. delu začel govoriti o psihopatih in sociopatih, sem takoj vpeljal distinkcijo med dečki in deklicami oz. moškimi in ženskami. Narava kastracijskega kompleksa je pač taka, da so resnično družbeno problematični – in kot psihopati in kot sociopati – moški. Čeprav so tudi ženske lahko zelo psihopatske, torej moralno pokvarjene (in nevarne) – po mojem osebnem prepričanju jih bi znalo biti celo več kot moških (mislim na tiste z diagnozo MOM/borderline) – jih v sociološkem smislu ni prav veliko aktivnih; oz. niso tako transparentno vtkano v družbo, kot moški psihopati/sociopati. Ženske psihopatke so neznosne predvsem za svoje partnerje/može (in otorke, starše, morda tudi za sodelavce – prijateljev tako ali tako nimajo veliko). Socipatske ženske se ne angažirajo v družbi ravno zato, ker je narava kastracijskega kompleksa pri ženskah popolnoma/radikalno drugačna kot pri moških. Ženski kastracijski kompleks pogosto nima pridiha faličnosti – sploh pa ne na tak način kot pri moških, niti ta »pridih« ni tako množičen. Feminilna ženska svoje psihopatije ne more vtkati v družbo, ker nima faličnosti, v smislu (družbene) prodornosti. Zna biti pa toliko bolj naporna v partnerstvu, v zakonu/družini, morda tudi v službi. Družbeno problematične so falične psihopatke, ki svojo faličnost zgradijo na (ojdipalno-kastracijskem) zavidanju penisa in posledično postanejo sociopatske.

Z otroštvom (ponesrečeno) zaznamovani moški se družbeno (falično) »kurči« na psihopatski način, ker ga v to sili kastracijska bojazen, ki ima vselej še identitetno valenco. Ženski kastracijski kompleks pa je identitetno vezan na anatomijo genitalij na dva temeljna načina: prvi je normalen in družbeno nemoteč, drugi način (Freud je rekel »nenormalen«) pa temelji ravno na zavidanju penisa. V tem kontekstu naj dodamo, da so ženske sociopatke prav tako kot moški lahko smrtonosno vgravirane v družbo (vendar – statistično gledano – redkeje) – in to ravno skozi zavidanje penisa – vendar je njihovo »rinjene« v družbi in po družbi bistveno manj prodorno (ravno zato, ker je njihovo identitetno »kurčenje« manj učinkovito, manj falično, ker nimajo »rinjajočega« penisa). Ženska družbena prodornost je subtilnejša, bolj prefinjena, tudi kadar gre za pokvarjenost. Ženski telesni narcizem, ki ga prav tako perpetuira anatomija genitalij in/oz. kastracijski kompleks, je adut, s katerim psihopatska ženska (s sociopatskimi nagnjenji) lahko opravi veliko – tudi tako, da pod dvoje okrilje privablja moške. Ženska sociopatska nagnjenja lahko manifestirajo oz. realizirajo njeni moški pomagači, ki so navadno s tako žensko v neki libidinalni navezanosti, torej v transferju (kot se reče v psihoanalizi). Seveda je transfer (v povezavi s »pomagači« in »ovčicami«) ključen tudi pri moških sociopatih. Vendar pri ženskih sociopatkah »eksekutorsko«/izvrševalno družbeno vlogo navadno prevzamejo falični – v transfer ujeti – (sugestibilni) moški.

Ponavadi se zgodi, da se določena, na videz čisto normalna ženska, prelevi v sociopatinjo oz. v sebi razvije psihopatijo, če jo življenjska oz. družbena vloga pahne oz. »prisili« v to. Na podoben način se tudi moški lahko prelevijo v psihopatske pošasti (in sociopate), če za to dobijo (družbeno) priložnost. To je v svojih psihološko-socioloških eksperimntih dokazoval ravno ameriški socialni psiholog Stanely Milgram. Tisti, ki ne podležejo »družbeni prisili« oz. skušnjavi, imajo v resnici razvito postkonvencionalno moralno razsojanje (močan Nadjaz), česar pa ženske običajno nimajo. (Ravno s tega vidika je bila profeministična Hillary Clinton nevarnejša kandidatka za predsednico ZDA kot »nevarni« grandiozni narcist Donald Trump.)

Največ ženske psihopatije se v obliki sociopatije v družbi udejanja preko »družbene norosti«, torej ideologije, imenovane FEMINIZEM. Kadar (osebno) govorim, da je feminizem psihopatska ideologija, bi lahko rekel, da gre v resnici za sociopatsko ideologijo, ker gre pri najbolj militantnih feministkah (pogosto gre za lezbijke) za subtilno in subvertno (podtalno) intervencijo v družbo, v »socio«, kar ima po psihoanalitični percepciji seveda fatalne posledice za družbo. Feministke vidijo svoj poslanstvo kot nekaj dobrega, pa se jim da ravno skozi psihoanalizo pošteno oporekati. Vsak zakon, ki gre v smer izenačevanja razlik med spoloma (k čemur teži feminizem) ima v resnici psihološko, torej psihopatsko podstat (s sociološkim oz. sociopatskim obeležejm). Če zmaga feminizem, se nam bo (po psihoanalitični percepciji) sčasoma sesula družba. Za sociopate vemo, da so skozi svojo psihopatijo – torej skozi svoje simptome – vtakni v družbo. Njihovi simbolni procesi družbene elemente »pograbijo« oz. jih nezavedno uporabijo in svoj (individualni) psihični patos vnašajo v družbo. Feminizem je najbolj eklatanten primer v katerem spolno frustrirane ženske – ki jih je mogoče poimenovati kot »moškinje« – vplivajo na družbo na patološki način. Skupni imenovalec feministk in temeljni atribut feminizma je ZAVIDANJE PENISA – to je temeljni atribut nepravilno razrešenega Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa pri deklici. In ravno vsi ti psihopatski zakoni (na nacionalni in evropski/EU oz. svetovni ravni – npr. Pekinška deklaracija iz leta 1995, ali t. i. Poročilo Lunaček) – ki so v resnici sociopatski – imajo v latentnem ozadju »smrtonosno« družbeno ambicijo: SIMBOLNO KASTRIRATI MOŠKE in se na ta način z njimi (na silo, v objemu nezavednega zavidanja penisa) izenačiti. Spolna frustracija (kot najbolj intenzivna človekova frustracija) je pri ženskah, ki so nepravilno razrešile Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks (ali pa so bile v otroštvu spolno zlorabljene s strani moškega pedofila), ponesrečeno vtkana v družbo. Zato je povsem upravičeno govoriti o sociopatski vlogi militantnih feministk, ki imajo svojo spolno frustracijo subtilno vtkano v družbeno ideologijo, v svoj feminizem. V resnici so mnoge vodilne in militantne feministke latentne psihopatske, ki svojo psihopatijo dobro skrivajo, saj so navadno (partnersko, zakonsko) ločene (če so heteroseksualke) – ker: z moškim takšne ženske/»moškinje« ne morejo živeti. Spolno aktivne morda so – večinoma verjetno z ženko (torej se prelevijo v lezbijke oz. prakticirajo seks z istim spolom, saj se jim zdi – tako občutijo – da v seksu z žensko niso »premagane«; v seksu/koitusu z moškim pa se same sebi zdijo »premagane«).

Glavni problem ženskih psihopatk (in sociopatk) je – ravno tako kot pri moških verziji psihopatije – vpliv Nadjaza na njihove občutke in (posledična) ravnanja. (Ni pa to edini problem; vsaj tako pomembni kot šibek Nadjaz so ponesrečeni/travmatični dogodki iz otroštva.) Ženske že v osnovi nimajo močnega Nadjaza. Narava ženskega moralnega razsojanja je že v izhodišču drugačna kot moška. Žensko moralno razsojanje vzklije na ranah kastracijskega kompleksa preko sočutja onstran katerega je kastracijsko samosmiljenje. Svojo moralno nerazsodnost ženske navadno dobro skrijejo, ker se slepo držijo zakonov – (načeloma) jih ne kršijo – zato so tudi obsedene (olepševalno rečeno: osredotočene) na zakonsko (tudi ustavno) ureditev. Psihopatske feministke (z latentno sociopatskimi nagnjenji) bi kar naprej spreminjale zakone; kot ideologinje feminizma obsedeno snujejo nove in nove zakone, ki imajo v ozadju ravno (nezavedno in simptomatično) ambicijo po simbolni kastraciji moških. Na krilih nezavednega (kastracijsko-ojdipalnega) zavidanja penisa so življenjsko motivirane, da sistemsko (preko zakonov/Ustave) v družbo vpeljejo enačenje spolov, in to skozi zloglasno »teorijo spolov« (angl. gender). Ustavo si tudi po svoje razlagajo – npr. 14 člen slovenske Ustave, pa tudi 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pravico do različnosti – npr. spolne – popolnoma spregledajo. Žensko konvencionalno moralno razsojanje je lahko celo »obogateno« z Bogom. (Pokojni psihiater je poudarjal: »Ženska rabi gospodarja!«) Občutenje, da Bog obstaja, ali pa vpetost v (katerokoli) religijo (izjema je militantni Islam), lahko psihopatske ženske ohromi v smislu, da ne postanejo sociopatske (feministke). Ob tem lahko pripomnim(o), da je (s tega vidika) legitimno reči, da je, teoretsko gledano, na politični desnici (nekoliko) manj psihopatskih žensk, kot na levici. In »desne (konservativne) ženske« v povprečju nimajo toliko sociopatskih nagnjen/ambicij kot »rojene« levičarke/liberalke (vsaj na Slovenskem je evidentna takšna zakonitost; desničarke se ubogljivo držijo svojega »gospodarja«, pa naj se to razume kakorkoli se pač hoče). Zato sem tudi nekoč zapisal, da so v seksualnem smislu (»rojene« konservativne) »desničarke« v povprečju bolj normalne od (»rojenih«) liberalk, torej levičark. Da se razume: feminizem je leva ideologija. In eden od temeljnih problemov feminizma je, da znotraj svojega kroga feministke ne najdejo – ne premorejo – oseb, ki bi imele razvito postkonvencionalno stopnjo moralnega razsojanja. Feminizem je zato povsem v slepi ulici, ker je ujet v paradigmo: »Slepec slepca vodi.« Feminizem si sam (zato) ne more uzreti svoje slepe pege. Kritične opozicije ne premore … – in zagata je popolna. Feminizem kot eklatantno družbeno sociopatijo lahko zatrejo le zdravorazumski oz. postkonvencionalno moralno razsodni (in hkrati testosteronski) moški (feminilne ženske pač nimajo faličnih osebnostnih lastnosti, s katerimi bi lahko bile kos svojim »liberalno« spolno frustriranim kolegicam; so pa feminilne/ženstvene, torej »normalne« ženske doba »motivacija« za »prave« moške). Dobro bi bilo, da bi bili tisti, ki bodo feminizem »umirili«/nevtralizirali (politično) levi moški, torej levičarji sami, ki bodo enkrat za vselej morali nehati hliniti džentlemensko prijaznost.

P.S.: Ženskam, ki imajo psihopatsko strukturo svoje »mejno motene« osebnosti (MOM), se ne da pomagati niti s psihoterapijo, niti s tableti. Da se jih le (bolj ali manj »težko«) prenašati, tolerirati – ker: v resnici si niso same krive, da so take, težke, psihopatske (krivo je njihov težko/travmatično/frustrirano otroštvo).