Avgusta 2016 na portalu Nova24tv.si napisal kolumno z naslovom Fizično kaznovanje mora biti dovoljeno!. Lani se je noveliral Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki je zelo ponesrečeno interveniral na področje fizičnega kaznovanja otrok. Na začetku leta pa sem za portal "Preberite.si" dal nek intervju; v originalu se moj intervju glasi/bere takole (zapoznelo ga dajem na svoj blog, ker je "zimzeleno" aktualen:

V mesecu avgustu 2016 smo si lahko prebrali nov prispevek v vaši kolumni, ki govori o fizičnem kaznovanju otrok, kjer izhajate iz konteksta Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Kakšen je vaš pogled na uveden zakon?

Ta zakon je popolnoma spodletelo noveliran in je proizvod feminizma, ki je ena od trenutno najbolj smrtonosnih družbenih ideologij. Latenten motiv – bolje rečeno nezavedna želja – feministk in feminizma nasploh je simbolna kastracija moških. (V ozadju seveda tiči nezavedno zavidanje penisa!) Če moški kot očetje ne bodo imeli avtoritativne družinske in družbene funkcije, se nam bo začela družba sesuvati. Otroci ob simbolno kastriranih očetih – ki jih ne smejo fizično/telesno kaznovati – ne bodo povsem mentalno oz. psihično trdni. Najbolj spodletelo so z novelo Zakona o preprečevanju nasilja v družini zaznamovani fantje, torej sinovi svojih očetov in meter. Če sin ni deležen močnega in avtoritativnega očeta – ki se ga »malo« boji –, ne bo razvil močnega Nadjaza, torej dostojne moralne razsodnosti. Moška postkonvencionalna moralna razsodnost – kot bi rekel Lawrence Kohlberg – je nekaj, brez česar družba ne more normalno funkcionirati. Moralno pokvarjeni moški so, zaradi svoje osnovne »testosterosnkosti (torej faličnosti), izjemno destruktivno vtkani v vse družbene pore in podsisteme. S pokvarjenimi moškimi in faličnimi (prfeminističnimi) ženskami, se nam bo družba sesula v prah – vse bo šlo v maloro. Grozljivo je, da od uradne psihološko-sociološke stroke tega ne ve oz. ne upa odločno izpostaviti. Zdi se mi, da sem edino jaz »glas vpijočega v puščavi«; a žal se me ne jemlje resno.

Glede na to, da 3.a člen prej omenjenega zakona zapoveduje, da je prepovedano vsakršno telesno kaznovanje otrok, ki opredeljuje vsa dejanja, ki imajo »elemente fizičnega in psihičnega nasilja kot vzgojne metode«. Če bi lahko, bi vas povprašala, če se spomnite vzgoje vaših staršev; kako ste bili vzgojeni ali ste jim hvaležni za njihova dejanja, ker ste na koncu koncev zaradi njihove primerne vzgoje postali tako uspešen človek kot ste sedaj?

Zase ne morem ravno reči, da sem klasično uspešen človek – karikirano rečeno: kadar uzrem svoj bančni račun, bi se zjokal. Finančno nisem ravno uspešen. Ampak: ravnam pa načeloma vselej tako, kot je moralno prav – znam biti trden in neomajen, kot se za pravega moškega spodobi. Borim se, in delam tisto, kar je moralno odgovorno, torej prav. V imenu dobrega sem celo pripravljen kršiti neke uradne zapovedi, zakone. Imam dobro (s)kalibriran notranji moralni kompas (Nadjaz), podprt z zdravo »testosteronskostjo« – torej napadalnostjo oz. faličnostjo. Za ta(k) moj karakter se moram seveda zahvaliti svojim staršem. Brezpogojno ljubeča mama in avtoritativni oče, ki me je včasih tudi »namlatil«, če nisem bil »priden«, sta mi ob moralni razsodnost (beri: močnem Nadjazu), »privzgojila« tudi mentalno trdnost, neomajnost in tudi neustrašnost ter falično predrznost – pamet pa sem si nekako spilil sam skozi študiranjem Freuda oz. psihoanalize. Staršem sem torej hvaležen, da sem osebnostno in karakterno tak, kakršen sem. Tudi pod razno se ne bi spremenil, in tudi svojega življenja ne bi kar zamenjal za kakšnega manj strensega.

 Kako si vi predstavljate princip vzgoje, če moramo slediti samo zapovedim v zakonu, ki nam prepovedujejo tudi, da otroka pocukamo za uho, če stori neprimerno dejanje?

Še dobro je, da sta moja sinova že odrasla. Jaz bi ju – če bi bila majhna, vzgajal tako, kot mi veleva moj notranji očetovski čut. Če bi situacija terjala, bi ju kljub spodletelim zakonom vzgajal tako, kot jaz mislim, da je dobro zanju – četudi s fizičnimi/telesnim kaznovanjem. Starši se morajo za svoje otroke maksimalno potruditi – vendar ne po diktatu države, pač pa po svojem občutku. Naša država pa si je na pobudo feministk vzela pravico in diktira popolnoma spodletelo družinsko/starševsko vzgojno doktrino. Zame, kot (psihoanalitičnega) poznavalca človeške duševnosti in zakonitosti vzgajanja, bolje rečeno »gor-spravljanja«, je sedanji zakon v resnici »kriminal nad otroci«. Državo s tako spodletelo zakonodajo se bo dalo nekoč tožiti, ker bo posredno kriva za mnoge življenjske kalvarije.

 Menite, da je uveden zakon preveč »poženščen«?

Sedanji zakon je spodletelo koncipiran – in z vsemi zakoni, kjer imajo svoje lovke vpletene feministke, je tako. Biti feministka je simptom, jaz bi rekel celo diagnoza, ki bi ga bilo treba zdraviti na kakšni poglobljeni psihoanalitični terapiji. Žensko patetično sočutje je sicer problematično, vendar: problem feminizma ni toliko poženščenost, pač pa nezavedna sovražna nastrojenost do moških s pridihi latentne in sadistične ambicije po simbolni kastraciji. V ozadju feminizma je spodletelo, torej nepravilno razrešen Ojdipov in/oziroma kastracijski kompleks, katerega inherenten del je zavidanje penisa, ki je seveda nezavedno.

 »Kazen mora biti vzgojna« se je včasih reklo. Torej kako naj bi po vašem mnenju sedaj oče vzpostavil avtoriteto problematičnemu sinu?

Ravno to je problem. Očetu so onemogočene vzgojne intervencije predvsem v sinovo »gor spravljanje«. Hčerke so s tem zakonom prizadete čisto po drugi logiki. Resnično problematični bodo sedaj sinovi. Nekoč so fantom, katerih očetje jih niso »v red spravili« – ker jih ni bilo – rekli pankrti. Problem pankrtov ni bil v tem, da je bila mati otrok neporočena (ali pa, da je bil oče nepoznan), pač pa dejstvo, da (biološki) očetje teh svojih sinov niso »v red spravili« s svojim avtoritativnim: »NE (smeš)!« Mamina vzgojna funkcija je namreč čisto drugačna kot očetova: mama ljubi, oče pa postavlja meje (predvsem sinu), in to mu mora biti to zakonsko omogočeno. Oče mora svojega sina »v red spraviti«, četudi z vzgojnim, torej fizičnim oz. telesnim kaznovanjem, ki je, po psihoanalitični percepciji, svojevrstno koristno.  Pri deklici je paradigma popolnoma drugačna ravno zaradi Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa in/oz. genitalne različnosti.

 Torej bo v ospredje prišlo psihično nasilje, ki načeloma pušča še krutejše posledice na otrokovem razvijanju nadjaza. Se vam zdi to sprejemljivo?

Psihično maltretiranje je pa resnično problematično in lahko pušča v otroku psihične brazgotine, ki otroku porušijo mentalno zdravje šele v odraslosti. Ne gre toliko, da psihično nasilje vpliva na Nadjaz, pač pa gre bolj zato, da v nezavednem, v potlačitvah pušča povsem ponesrečene »miselne odtise«. Smiselno fizično oz. telesno kaznovanje dečkov je – zaradi narave kastracijskega kompleksa – v resnici koristno, ravno zato, ker se posledično Nadjaz formira tako, kot je (po Freudu in Kohlebergu) prav. Jasno, da se oče ne sme nad sinom sadistično izživljati. Mamica pa svojega sina res ne sme vzgojno »tepsti«. Fizično oz. telesno kaznovanje hčera, torej deklic, pa je tudi po moji (psihoanalitični) percepciji škodljivo, saj pogosto zelo ponesrečeno zaznamuje dekličino spolno željo/fantazijo (če je »prinašalec« fizične kazni oče – mamičino fizično/telesno kaznovanje hčere ni tako fatalno slabo, kot očetovo). Mama pa svojega sina resnično ne sme fizično kaznovati, niti sin ne sme biti pretirano jezen na svojo mamo – ker se tovrstna potlačena jeza na mater izjemno ponesrečeno prenaša v odraslosti in potem je moški povsem neupravičeno smrtno jezen na svojo ženo/partnerico, lahko pa, da tudi na ženske nasploh.

 Bi želeli še sami kaj dodati?

Groza me je, ker se takšno psihoanalitično znanje ne sme širiti niti v strokovnem, še manj v javnem diskurzu. Meni osebno je onemogočeno domala vsakršno javno soočenje za uradnimi psihostrokovnjaki »za vzgojo«, ali s CSDjevsko psihosocialno (kvazi)stroko. Feministke se me bojijo kot hudič križa – po drugi strani pa mi očitajo, da se jaz bojim žensk, ali celo, da jih črtim; oboje nikakor ne drži. Vendar: če se ne bo psihoanalitično znanje inkorporiralo v slovenske zakone, in če se ne bo spoštovala Ustav, se nam kot narodu/državi slabo piše. Omenjeni novelirani zakon je namreč tudi v nasprotju z Ustavo, ker ni v korist otrokom, ne družini oz. staršem. Veliko je psihoanalitičnih zakonitosti, ki so za politike – predvsem levičarje – popolnoma nesprejemljivi. Vendar, če bomo tako črno-belo enačili spola – moške in ženske, deklice in dečke –, kot nam to vsiljuje (levi) feminizem, nam bo država/družba kolabirala.

 PS: V sredo, 31. maja bom, kot Sigman Frojdeb, letošnjo gledališko sezono zaključil z gostovanjem v Kavarni Union z "razočarano gospodino" Lizo Kurtz Potrebuješ.