»PREAMBULA«: da ne bo kdo mislil, da je tale moj psihoanalitično-metapsihološki spis – ki ga bi bilo dobro deliti (morda prevesti vsaj v francoščino) – politično motivirano napisan. Kje pa! Nisem niti privrženec kakšne LePenove. Niti nisem nastrojen proti Macrono. Vam pa ponujam v branje tekst, ki bo pomagal razumeti dileme vseh tistih, ki dvomimo v Macrona kot (dobrega) predsednika Francije …

Četrtkov (18. maj, hotel City) seminar »Pravi moški in normalne ženske« sem uporabil dikcijo, da »pravi« oz. normalen moški ne more imeti 24 let starejšo žensko, torej (staro) »mamo« za ženo, ker se je primerilo francoskemu predsedniku Emmauelu Macronu.  Pustimo sedaj to, da tudi normalna ženska ne more biti v trajni partnerski zvezi s toliko mlajšim »sinom«. (Starejši moški in precej mlajša ženska gre – psihoanalitično gledano – še kako skupaj!) Na seminarju zaradi časovne stiske nisem uspel razložiti, kaj je v resnici problem pri Macronu (in njemu podobnim moških).

Pojdimo po vrsti. Otrok je v oralni fazi običajno deležen »oralne mame« na tak način, da v paketu »dobre dojke« (kot bi rekla Melanie Klein in Donald Winnicott) vselej prikazuje še materin obraz. Običajno je doječa mati še zelo mlada, mladostno lepa. Dojenček moškega spola se v ta mlad obraz (prvič, trajno in fatalno) »zaljubi«; in kot »praspomin« otroka moškega spola ta mladostno-lep obraz na nek način (kot hrepenenje) spremlja celo življenje. Zato smo normalni moški t. r. obsedeni z mladimi ženskami, lepoto mladega ženskega obraza (no, tudi telesa); in natančno zato na raznih izborih »miss« konkurenčne le mlade ženske (ni nujno, da so device, morajo pa imeti »mlad« obraz). Normalni moški s(m)o tudi v zrelih letih t. r. ohromljeni s to žensko (predvsem obrazno lepoto (telesna lepota prihaja v paketu in ima malce drugačne etiološke temelje, kot ženska obrazna lepota). Žensko preverjanje lastne obrazne lepote pred ogledalom se vsaj delno zagotovo napaja iz obdobja videvanja »oralne mame« (ki prihaja v paketu »dobre dojke«). Ženska sebe v ogledalu vselej nezavedno gleda tudi kot simbolni nasledek lepega materinega obraza, ki ga je bila deležna, ga videvala, skupaj z »dobro dojko« v oralni fazi. To, da moškega »zadane« lep obraz mlade ženske »mora« učinkovati kot »veto«, ki preglasi vse ostalo (kar se zgodi pozneje v času ojdipalnega trikotnika in poznejših "infantilnih intervencij" v otrokovo psiho). In natančno to se pri Macronu ni zgodilo, kar nakazuje na nek deficit oz. specifiko v Macronovi psihološki/osebnostni strukturi.

Iz povedanega se vidi, da mora dojenček (in dojenčica) onstran »dobre dojke« videvati materin obraz. In noben »jeti« imenovan oče ne more in ne sme prevzeti funkcijo dojilje in držati stekleničko mleka (če se, ko se, otrok »doliva« s kravjim mlekom ali mlečnimi nadomestki). Tega feministične zagovornice z ministrico Anjo Kopač Mrak na čelu seveda ne vedo in se (so se) zavzemale, da se en mesec dopusta prevali na očete. Že porodniški dopust za očete je »norost na kvadrat« zaradi že omenjenega dejstva, da mora dojenček videvati materin obraz in bit negovat ter telesno ljubkovan s strani matere in ne očeta ali koga drugega. (Občasne menjave »prvega objekta (otrokove) želje« seveda ne zaznamujejo otrokovega infantilnega »miselnega odtisa« na fatalno škodljiv način.)

Macronu se kot dojenčku očitno ni zgodilo nekaj, kar je pri normalnem odraščanju (torej »gor spravljanju«) neobhodno potrebno. Dojenček mora biti trajno »začaran« z materini obrazom – moški dojenček tako zelo, da ga iz čustvenega (libidinalnega, seksualnega) tira v odraslosti ne vrže nobena »stara mama«, torej ženska, ki je toliko starejša od njega, da bi mu bila lahko mama. Namreč: »oralna mama« se vselej pričakovano prelevi v »analno mamo«. To pomeni, da se dojenček v analni fazi prelevi v »malega sralca«, ki v času »toaletnega treninga« trguje s svojim »prvim darilcem«, torej drekom izsranim v kahlico. Dojenčku se »mora« predvsem mamica zahvaljevati za nakakani/nasrani drek v kahlico. Deček mora trgovati s svojim drekom z mamico (in ne z očkom, niti ne s staro mamo ali varuško). Zgolj občasno mamičino zahvaljevanje za otrokov izsran drek(ec) v kahlico ni dovolj za razvoj analnih psihičnih vsebin, ki veljajo (v tej kulturi) za normalne. Deklica se sčasoma t. r. rekoč brez škode pokaka/poserje v kahlico tudi očku – ker kakanje (v kahlico) počasi (v falični fazi) postane za deklico (simbolno) rojevanje otroka (in to ni retorična fraza!). Deklica, ki v ojdipalni (falični, kastracijski) fazi kaka (v kahlico), to svoje kakanje na simbolno nezavedni ravni, ki je edina »realno realna« (Lacan), torej primarna (Freud), dojema/prepoznava kot rojevanje dojenčka. Deček pa svojo drekasto klobaso prepoznava kot simbol lulčka (ki ima že takrat erektilno funkcijo, torej se podaljšuje). Že mali Ojdip (»mali Hans«) ve, da je očetov lulček neprimerno daljši/večji kot njegov. Želja po večjem lulčku je v dečku prisotna že v Ojdipalni fazi – in je inherentni del kastracijskega kompleksa oz. bojazni/tesnobe. (Želje po večjem lulčku v analni fazi še ni.) Zato je dečkovo ojdipalno kakanje vselej in pri vseh otrocih (tudi Macronu) popestreno s simbolnimi procesi, ki imajo falično obeležje. Drek (izsran v kahlico in ne pa tudi v pleničko) je za dečka tudi simbol njegovega kronično premajhnega lulčka (v primerjavi očetovim – oče pa spi z mamico in z lulčkom daje dojenčka v materin trebuh!).

Sicer je drek v analni fazi za otroka, »malega sralca« prvo darilo (s katerim trguje) in v odraslosti postane drek simbol denarja. (To, da je analna faza povezana s sadizmom, redoljubnostjo, trmo, obligatornimi/dolžniškimi odnosi in še čem, na tej točki ne bom nadalje razvijal.) Ampak – ker profiliram Macrona – moram reči, da so »rojeni« bankirji/bančnik načeloma ljudje, predvsem moški, ki s svojim »prvim darilom«, torej drekom, niso pravilno trgovali. In Macron se je – kolikor vem – najprej proslavil v bančništvu. Normalen moški načelom ne more biti dober bankir – ker: bankirji so »fiksirani analci«. Pravemu moškemu je denar predvsem simbol penisa. »Fiksirani analci« so skopuhi (torej bankirji, bančniki), povrhu pa še trmasti in redoljubni (latentni) sadisti; pravi moški pa imajo denar zato, da ga dajejo ženskam v njihovo vaginalno (»sprejemajočo«) »denarnico«. Ženska nožnica (vagina) bi se v resnici morala imenovati (tudi) »denarnica«. Terminološko gledano, ženska NOŽnica nima nič z (ženskimi) Nogami (noge se t. r. iztečejo v nožnico), pač pa z (moškim) »NOŽem«, ki je simbol (moškega) penisa (ki »spada«/»gravitira« v nožnico). Denar je za moškega (in za žensko) vselej tudi simbol penisa. (Te teoretske povezave Freud ni razvijal.) Zato mora denar zaslužiti, ga imeti (v lasti), ga posedovati moški! Imeti ga mora zato, da ga (kompatibilno) daje (vaginalno) »sprejemajoči« ženski! Normalna ženska – »keš-pičke« (»gold-digers«) so eklatanten primer – so ženske, katerih njihovo nezavedno točno VE, da je moški denar simbol penisa, ki ga v resnici tako ljubijo (in zavestno in nezavedno). In tudi moški to točno nezavedno VEDO. Kadar so moški brez denarja, so simbolno kastrirani, in takrat je v psihi moškega in njegovem obnašanju, vse narobe! Feministke pa so (nenormalne) »ženske«, torej »moškinje«, ki v  objemu (nezavednega, ojdipalnega, kastracijskega) zavidanja penisa hočejo imeti lasten denar! In zato so karieristične, bolestno povezane z idejo/željo po lastnem denarju. Obsedenost karierističnih »moškinj« z lastnim denarjem je v resnici posledica nepravilno razrešenega kastracijskega kompleksa! Normalna ženska si želi, da sprejema moški denar, zaradi česar potem spontano in nezavedno motivirano postane (želi si postati) dolžnica moškemu. In kako drugače se lahko ženska oddolži moškemu, kot z »oddajanjem« svojega (lepega) telesa v uporabo, »v najem« (v zameno ne dobi samo denar, varno, zaščito … – pač pa tudi penis, po katerem normalne ženska tako hlepijo).

Bojim se, da je pri Macronu izmaličena in oralna faza in analna faza in tudi falična faza, kjer se dogaja znameniti Ojdipov kompleks. Temeljni atribut Ojdipovega kompleksa (falične faze) pa je – in to je, ko govorimo o Macronu kot francoskem predsedniku – močan Nadjaz/Superego. Moralna razsodnost, torej vest, ki peče je nasledek pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa – govorim seveda o moškem Ojdipovem kompleksu (ženski je popolnoma drugačen). Moška kastratibilnost – dečku je lulčka mogoče odrezati, deklica pa je nekastratibilna, ker je že »ne-cela« – »malemu Ojdipu« omogoča, da na mesto pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa vzklije močna vest, močna moralna razsodnost (Nadjaz/Superego). Deklica tega privilegija nima! Ampak zato, da deček v odraslosti razvije funkcionalno odraslost, katere temeljni atribut je postkonvencionalna moralna razsodnost, je pravilno razrešen Ojdipov kompleks. To pomeni, da mora biti deček v boju z mamico poražen s strani očeta (ki mora biti za dečka – za njegovo psihično realnost – nepremagljivo preteči kastrator. Mamica pa mora seveda biti v ojdipalnem trikotniku nenehno (ljubeče) prisotna. Macronu se je – glede na to, da se v zvezi s toliko starejšo žensko (in glede na to, da je v karakterni osnovi »bankirski«) – tudi v ojdipalni fazi zagotovo zgodilo nekaj specifičnega, neobičajnega, »nenormalnega«. Macron je »predojdipalec«, njegov Nadjaz je predojdipski oz. materinski – narcistična osebnostna struktura sama po sebi niti ne bi bila problematična, če ne bi bila vezana na šibek Nadjaz. Problem Macrona torej ni stara žena (sama po sebi), pač pa njegova moralna (ne)razsodnost, njegov (šibek) Nadjaz. Če je imel Macron toliko problema v oralni fazi (da se je zaljubil v toliko starejšo (staro) »mamo«), če je postal (še) »analno-bankirski«, je imel tudi »ponesrečenega Ojdipa«, kar pa skoraj zagotovo pomeni tudi nesposobnost postkonvencionalnega moralnega razsojanja (kar bi moral biti temeljni atribut vsakega državnika, top-politika). To pa je velik problem! Ne samo Francije, pač pa tudi EU/Evrope in celega sveta. (No, mogoče pa bo zgolj konvencionalno moralno razsojanje - spoštoval po (domače) zakone in (mendarodne, evropske) konevencije - zadostovalo, da bo dobro predsednikoval Franciji.)