Vedno znova se mi dogaja – vsako leto (že kakšno desetletje) – da se name (ob gomili vaških posebnežev) spravljajo (predvsem) neolikani in omnipotentni mladci/zelenci, ki mislijo, da so pametni, da lahko hudiču izpulijo rep, ker so se skozi debatne krožke katapultirali na nekakšno (slovensko) retorično sceno. Radi bi se kar vse vpreg (falično) »kurčili« – in s svojo pametjo in retoričnimi sposobnostmi – vendar se zgolj opotekajo; so še v coni (faličnega) »lulčenja« … (Upam, da zaznavate razliko med lulčkom in kurcem.) Prednjačijo seveda fantje – kar je seveda prav – punce nimajo toliko faličnega naboja (izjema so »fantinje«).

Zame pravijo – in očitno drži – da sem dober govorec/govornik/retorik. In ravno jaz sem vedno znova njihova tarča. Ne nazadnje sem kot najboljši retorik (po strokovni oceni) pred leti napredoval v naslednji krog v razvedrilni oddaji Piramida na nacionalni RTV SLO. Tam je – v eni od kvalifikacijskih oddaj – »opozarjal nase«  tudi (takrat še) najstnik Filip Dobranič. In ta isti Filip se me je v objemu prebujajočega se faličnega testosterona – torej kastracijskega kompleksa oz. bojazni – potem »lotil« ...; kot nekakšna čivava se mi je zaganjal v hrbet, me grizel – bolje rečeno grizljal –  v gležnje … Repliciral mi je na marsikaj, kar sem na svojem blogu (na MMC RTV SLO) napisal oz. bežno omenil. Takrat še ni bilo Facebooka.

Danes, ko imamo domala vsi FB se na paradigmatsko identičen način, vendar bistveno bolj sadističo, vame zaletava nek Matija Pušnik, bežigrajski gimnazijec (rojen l. 1998). To simptomatično »zaletavanje« vame vseh teh vrlih mladcev – najraje bi jim rekel pajaci – ima seveda svoje kastracijsko jedro: vsi se obnašajo, kot da bi hoteli dokazati, da so tudi oni že zreli in dobri retoriki, da so tudi oni odlični v zagovarjanju svojih stališč – ne samo, da so dobri, oni hočejo bit najboljši, torej  boljši od mene, ki veljam za zelo dobrega, celo odličnega in tudi javno izpostavljenega retorika. Moji nasprotniški sogovorniki včasih resnično trepetajo pred menoj – vsaj tako je videti, tako se čuti … – in tudi javni mediji si me ne upajo angažirati. Levo sceno – mislim na feministično-LeGeBiTrovske veljake – bi v svojih psihoanalitičnih kleščah retorično zdrobili.

Vsi ti »lulčkasti« mladci pa vendarle pretiravajo – vedno znova in znova. V objemu ojdipalne (torej nezavedne) kastracijske bojazni so očitno v meni (ponovno) našli svojega simbolno vrnjenega Vélikega Očeta … Skozi svojega intrapsihičnega Vélikega Drugega – če se lacanovsko izrazim – se mi simptomatično zoperstavljajo. Namesto, da bi me izkoristili za širjenje lastnega znanj in obzorja, ne rabijo kot sovražnika. Vsi ti majhni »lulčki« me dejansko uporabljajo, da samim sebi – svojemu Vélikemu Drugemu (očetu) – dokazujejo, da so (vnazajsko) vredni materine želje in očetovega priznanja/pohvale (če se psihoanalitično izrazim). Uporabljajo me, da si celijo oz. »zdravijo« svoje kastracijsko-ojdipalne rane – mislim na to večno premlevanja kastracijskega kompleksa, bolje rečeno ojdipalne kastracijske bojazni. Psihoanalitično bi se reklo, da razrešujejo, torej »zdravijo« svoj ojdipalni poraz (ali pa svojo »brezopozicijsko omnipotentnost«, če so slučajno rastli brez očeta – kar pomeni, da nimajo pravega/močnega Nadjaza). V objemu (v skrajnih primerih celo) predkonvencionalnega moralnega razsojanja (kot bi rekel Kohlberg) oz. funkcionalne neodraslosti/nezrelosti – ti najstniški pajaci navadno do konvencionalne stopnje moralnega razsojanja še prišli niso (kaj šele da bi bil na postkonvencionalni stopnji, na stopnji funkcionalne odraslosti) – »lajajo« vame, se falično »lulčijo« (do pravega in plemenitega »kurčenja« še prišli niso, ker še nimajo razvitega Nadjaza) kot da bi skupaj ovce pasli.

Filipa Dobraniča sem svoj čas dal na »ignore«, ker nisem videl smisla, torej ker ni bilo temeljev za kakšno resno debato. Počutil bi se kot matematik, ki otroku, vrtičkarju, razlaga integrale – ali pa (kvantni) astro-fizik otrokom razlaga črne luknje … Z bežigrajskim gimnazijcem Matijo Pušnikom in litijskimi gimnazijci pa ni več šale, saj blatijo »moj« projekt – seminar »Pravi« moški in »normalne« ženske – katerega neformalni ideolog sem.(http://zimskeurice.weebly.com/)

Na identičen način se me je pred kakšnim desetletjem poskušal lotiti Miha Andrič – tudi on je bil svoj čas (takrat, ko me je v gležnje grizljal in v hrbet skakal) nekakšen neodrasli zmagovalec v retoriki, v srednješolskih debatnih tekmovanjih. Jasno, da ga takrat še ni srečala pamet – kot bi se reklo; takrat še ni imel razvitega Nadjaza, ni spoštoval odraslih.

Vsi ti zmagovalci na debatnih tekmovanjih – tudi mednarodnih – sami na sebi občutijo krila, ki so seveda še iz puha … In potem prav mene najdejo. Res je, da imajo v ozadju še neke svoje »gospodarje« – lahko bi se jim reklo »verske guruje« (katerim prav jaz predstavljam hud trn v peti); ampak, ko se ti slepo-ubogljivi in nekritični najstniški pajaci mene lotevajo, se vedejo kot slepo-ubogljive ovce, »trpni pacietni«, kot bi se jim reče v ideloškem diskurzu. Če sem konkreten: ideološko jedro tiči v (levo) feministično-LeGeBiTrovskem gibanju ideologije enakosti spolov (angl. gender), katerega radikalni kritik sem prav jaz.

Zdaj, ko je FB nujno zlo, kot te vsak (anonimen) pes lahko napada, ko te vsak komar lahko piči, sem prav jaz – kot »politično nekonsistenten levičar« – še posebej mamljiva tarča. Politično konsistentnim a hkrati nekritičnim levičarjem še vedno ne gre iz glave moja odločilna vloga pri referendumskem sesuvanju dveh »LeGeBiTrovskih« Družinskih zakonikih (2012 in 2015).

Množičen in kar nekako organiziran napad name so se lotili dijaki Gimnazije Litija (prednjačita Matija Sirk in Martin Žibert – oprode pa so: Taja Vidonja, Maja Pavčnik, Anja Šurina, Ana Dimic ... imena bi še lahko dodajal) – očitno pod tihim poveljstvom svojega mentorja, LGBT-aktivista, profesorja Jerneja Podgornika. Glede na organiziranost napadanja bi si upal reči, da prav ta profesor svoje učence po tihem, torej po ovinkih in subvertno (podtalno in prefinjeno) šuhta, da se me lotevajo na sto načinov, eni odkrito, drugi anonimno. Njegov LeGeBiTrovski »ZA« ni bil tako odmeven kot moj psihoanalitični (in zdravorazumski) »PROTI«. In sedaj mi njegove ubogljive ovce (njegovi dijaki), ki bi jih moral prav on izobraževati, ideološko zmanipulirani grizljajo gležnje in se mi brezobzirno zaganjajo v hrbet.

Upam le, da podobne agitatorske ideološko-podpihovalne vloge nimajo profesorji (filozofije, psihologije, sociologije) bežigrajske gimnazije. Najbolj prikladen je tam verjetno filozof Marko Štempihar (dvomim, da bi Janija Kovačiča tako zanašalo) in kakšna feministka iz FDVja ali FFja …

Res je – kot idejni vodja se v zadnjem času izpostavljam pri organizaciji seminarja o »pravem« moškem in »normalni« ženski. Pred dvema letoma je Urška Faller skušala organizirati festival normalnih, torej feminilnih ženske Femme Féminité, pa so ji ga feministke prepovedale. Mi nismo šli v Cankarjev dom, kjer nas bi (spet) pričakala »njihova« Uršula Cetinski, pač pa se bomo zbrali 18. maja v (ljubljanskem) hotelu City. Prepovedati tega izobraževalnega seminarja pa ne morejo – lahko ga le omalovažujejo in medijsko blokirajo – in to tudi delajo. »Nepravi« moški in »nenormalne« ženske pa diskreditacijo vršijo tudi preko svojih »trpnih pacientov«, kot bi se dalo reči zmanipuliranim dijakom in litijske gimnaziji in srboritemu »bežigrajčanu« Matiji Pušniku in še komu. »Moji« eminentni oz. drugače misleči predavatelji (Vesna Vuk Godina, Andrej Perko, Barbara Sarič) pa bomo vendarle odpredavali svoje – z mano na čelu.