Na mojem FB »zidu« se je vnela vroča čustvena debata o odvzemu novorojenca znani »morilki« svoje 2-letne poleti umrle »jeseniške deklice« (hčerke), Sandi Alibabić. Polemiko sem skušal zapeljati v koridor dileme, kaj je (resnično) »največja koristi« za otroka:

»Alibabićevi odvzeli novorojenca?! To pač ni tako enostavno, kot izgleda na prvi pogled! V otrokovo korist posvojitev ni! Še manj (sedanja) reja! Zadeva je v tem primeru bistveno bolj zapletena. Najboljše za otroka bi bilo, da bi bil ob mamici - NIKAKOR PA V REJI!. ... /.../ ... Še nekaj: "umor" - beri: zanemarjanje otroka do stopnje smrti - dotične Alibabićeve se morda ni zgodil na njeno pobudo. Če je sugestibilna, nastane "jeba" ... Namreč: albanska kultura moškim narekuje, da se morajo ženske, s katero ima otroka, znebiti ostalih otrok od prej ... Tako da ... Stvar je v tem primeru bolj zapletena. Za otroka zagotovo ni apriorno dobro, da ni ob tej mamici. Lahko da bi bila dotična mama (sicer morilka svojega otroka) čisto zgleda mama za tega dojenčka. In bog ve, h kakšni krušni mami bo prišel ta dojenček. Sedaj je v REJI, kar zagotovo ni dobro za dotičnega dojenčka. Zgodbe posvojenih otrok so zelo krute, posebno albanskih. Tako da ... Apriorno opredeljevanje, kaj je v tem primeru prav in kaj ne, ni na mestu, ker je posledica sadističnega (ob)čutenja do Alibabićeve.«

Glede na to, da sem že poleti nekaj govoril o zločinu Alibabićeve in Jakupija sem »provokacijo« plasiral v FB-eter. Tudi zato, ker imam nekaj izkušenj s posvojenimi otroci. Izkušnje kažejo, da se najdejo krušni starši, ki se »naveličajo« svojih posvojenih otrok. Te zgodbe so zagotovo zelo zapletene in zagatne. Bioloških staršev si namreč posvojenci ne morejo kar tako izbiti iz glave, jih ignorirati. Posvojeni otroci imajo največji (življenjski) problem v občutenju ljubezni. Muči jih tudi to, ali so bili spočeti iz ljubezni in to, zakaj jih mama ni imela dovolj rada, da jih je dala oz. (pre)pustila v posvojitev. Problem posvojitev je torej zagotovo kompleksne narave tudi v primeru Alibabićeve.

Ko sem poleti sodeloval v javni razpravi o predlogu novega Družinskega zakona, sem v svojih predlogih veliko pozornost posvečal konceptu »največjih koristi za otroka«. Mislim, da sem edini, ki ga je motil ravno 223. člen. V tole smer je šel moj predlog na ministrstvo:

Cel zakonik je poln fraz o “otrokovih koristih” (začenši z 2. členom, posebno pa 7. člen):

               (2) Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države.

V gradivu za javno obravnavo je kopica dikcij, ki se nanašajo na “otrokove koristi”:

 »Otrokova korist: Pravilnost usmeritve našega družinskega prava, da je temelj varstva otroka njegova korist, potrjuje določba KOP, da je treba pri vseh dejavnostih v zvezi z otrokom upoštevati njegovo korist. Ta zahteva, ki jo je treba šteti za osrednje načelo in značilnost konvencije, je naslovljena tako na državne in zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravne organe in zakonodajalce (prvi odstavek 3. člena), kot tudi na otrokove starše oz. skrbnika (18. člen).«

»Osebni stiki: KOP določa, da ima otrok, ki je ločen od enega ali obeh staršev, pravico, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema staršema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi (tretji odstavek 9. člena). Če se izkaže, da roditelj, ki nima otroka pri sebi, vztraja na omogočanju stikov, proti katerim čuti otrok globok, utemeljen odpor, mu je treba zaradi varovanja otrokovih koristi odvzeti pravico do stikov.«

»Ukrepi za varstvo koristi otrok

Z določbami o ukrepih se želi zagotoviti dosledno varovanje koristi otrok s čimprejšnjim odkrivanjem primerov ogroženih otrok, zagotoviti takojšnjo medicinsko pomoč in preprečiti nadaljnje ogrožanje otroka. Odločanje o ukrepih je s predlogom preneseno s centrov za socialno delo na sodišča.«

Predlog novega Družinskega zakonika torej na številnih mestih lebdeče govori »otrokovih koristih«, ne da bi bilo sploh kje opredeljeno, kaj to pomeni. 7. člen je treba zato spremeniti oz. dopolniti. Doslej se je pa v številnih primeru – še posebej pa v primeru »koroških dečkov« in »prekmurskega dečka« izkazalo, da uradna  psihosocialna »stroka« sploh ni tako strokovna, kot se samodeklarirano (državno, preko ministrstva, CSDjev in FSD) razglaša. Psihosocialna »stroka«, ki samo sebe skozi CSDje (in FSD) razglaša, da je strokovna, sploh ni tako strokovna in ima v Sloveniji tudi opozicijo. Opozicijo sta nedavno predstavila socialna delavca Franc Donko in Borut Pogačnik – »mojo malenkost« lahko (tokrat) izpustim.

V luči povedanega zato predlagam, da se v zakon (7. člen) bolj natančno definira, kdo določa, kaj je v otrokovo korist. Torej v primerih, ko starši ali pa otrokovi skrbniki (ali rejniki) ali pa laična in (opozicijska) strokovna javnost trdi, da določene uradno deklarirane »koristi« v resnici sploh niso resnične koristi za otroka. Predlagam, da korist otrok odloča neko »strokovno razsodišče« ali »svet« v katerem bo samo en član izhajal iz involviranega CSD, ostali štirje pa so neodvisni strokovnjaki, ki so po nekakšnem »loterijskem vzorčenju« vključeni v strokovno oceno in/oz. razsodbo. Ti neodvisni strokovnjaki bi bili lahko izbrani iz skupine vsaj dvajsetih strokovnjakov. V to skupino (dvajsetih neodvisnih strokovnjakov) bi po štiri predstavnike (strokovnjake) delegirale naslednje inštitucije – npr.: Fakultetni oddelek za psihologijo (ljubljanske, primorske, mariborske, novogoriške fakultete), FSD, Frančiškanški družinski inštitut, obe združenji psihoterapevtov (SKZP/ZPS vsako od obeh združenje po dva), Civilno združenje/koalicija »Gibanje za otroke in družine«.

(5) ALINEJA 7. ČLENA SE ČRTA:  »(5) Država zagotavlja pogoje za delovanje nevladnih organizacij in strokovnih institucij za razvijanje pozitivnega starševstva.«

DODANO/NOVO: »(5) Ministrstvo ustanovi petčlansko »Strokovno razsodišče«, na katerega se obračajo posamezni CSDji v primerih, ko se njihove strokovne službe v povezavi s pritožbami ne morejo poenotiti o »največjih koristih za otroka«. Ustanovitev in delovanje »Strokovnega razsodišče« se ureja s posebnim odlokom.«

UTEMELJITEV: USTANOVITEV NODOVISNEGA »STROKOVNEGA RAZSODIŠČA« JE NUJNA, DA NE BO URADNA CSD-STROKA SAMOVOLJNO ODREJALA, KAJ JE V »NAJVEČJO KORIST ZA OTROKA«. V PRIMERU »KOROŠKIH DEČKOV« (IN »PREKMURKSEGA DEČKA« SMO VIDELI, DA JE URADNA STROKA VČASIH IZJEMNO NESTROKOVNA IN V OBJEMU OBČUTKA MOČI IN OBLASTI CELO LATENTNO SADISTIČNA. NEKA NEODVISNA STROKOVNA OPOZICIJA JE JE NUJNA, DA SE BO ZA OTROKA RES POSKRBELO TAKO, DA BO V NAJVEČJO KORIST OTOKOM (IN TUDI STARŠEM). INŠTITUCIJA »STROKOVNEGA RAZSODIŠČA« BO KORISTILA TUDI SODIŠČU, KI JE PO 235. ČELNU PO NOVEM ODGOVORNO O REJNIŠTVU IN IZROČANJU OTROK V REJO. V PRIMERU »STROKOVNEGA RAZSODIŠČA«, TUDI SODIŠČA NE BODO RABILA TOLIKO STROKOVNEGA SUPORTA (STROKOVNIH IZVEDENCEV, KADROVSEK OKREPITVE …), KOT SE SEDAJ VE, DA GA BO RABILO.

Zakonik v petem delu govori o »POSVOJITVAH« (1. Pogoji za posvojitev in razmerja, ki nastanejo s posvojitvijo). 214 člen (posvojitelj)

               (1) Zakonca ali zunajzakonska partnerja lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega (DODANO/NOVO: »različnospolnega«) zakonca ali zunajzakonskega partnerja.

               (2) Izjemoma lahko otroka posvoji tudi ena oseba – DODANO/NOVO: »tudi eden od starih staršev« –, če ta ni v zakonski zvezi ali v zunajzakonski skupnosti, če je to v otrokovo korist.

OBRAZLOŽITEV: V TEM PRIMERU OTROKA NE BO MOGEL POSVOJITI ISTOSPOLNI PARTNER ENEGA OD STARŠEV (TO JE BILO SEDAJ MOGOČE, KER JE USTAVNO SODIŠČE – POLITIČNO MOTIVIRANO – TO DOVOLILO (V ENI OD SVOJIH USTAVNIH ODLOČB, KO JE PODLEGLO POLITIČNI PROVOKACIJI GEJEVSKEGA AKTIVISTA MIJTE BLAŽIČA IN NJEGOVEGA PARTNERJA). VSAK OTROK NAMREČ IMA (ENEGA) MOŠKEGA (BIOLOŠKEGA) OČETA IN ŽENSKO (BIOLOŠKO) MAMO IN NOBEN ISTOPOSLNI PARTNER ENEGA OD STARŠEV NE MORE IN NE SME ZAMENJATI MANJKAJOČEGA STARŠA, KER TO NI V (PSIHIČNO) KORIST OTROKA, SAJ GA NA TA NAČIN POPOLNOMA ZMEDE (ŠE POSEBNO V ČASU RAZREŠEVANJA OJDIPOVEGA KOMPLEKSA, KO SE V PSIHIČNI REALNOSTI TVORI SPOLNA IDENTITET (IN ŽELJA) IN MORALNA RAZSODNOST (NADJAZ).

215 člen (nedopustnost posvojitve sorodnika ali varovanca)

               (1) Ni mogoče posvojiti sorodnika v ravni vrsti, razen vnuka, ki nima živih staršev. DODANO/NOVO Izjemoma (- npr. če si otrok to želi) lahko otroka posvoji tudi njegov polnoletni brat ali sestra. Posvojiti tudi ni mogoče brata ali sestre.

Ko zakon govori o posvojitvah naj se spremeni 223. člen, ki bo opredeljeval pravico posvojenih otrok, da že kot najstniki – po dopolnjenem 15. letu – lahko zahtevajo (imajo pravico) pridobiti podatke o svojih bioloških starših (v prvi vrsti imajo pravico vedeti, kod je njihova mamo, posledično pa se lahko seznanijo tudi kdo je njihov oče).

»223. člen (vpis in dostop do osebnih podatkov bioloških staršev in posvojenca)

(1) Po posvojitvi se v matični register vpišejo posvojitelji kot posvojenčevi starši.

(2) Po pravnomočnosti odločbe o posvojitvi posvojenec DODATEK/NOVO: »do svojega 15. leta« nima pravice do seznanitve z osebnimi podatki svojih bioloških staršev, ki se vodijo v matičnem registru in v drugih evidencah osebnih podatkov, prav tako ti nimajo pravice do seznanitve z osebnimi podatki otroka, ki so ga dali v posvojitev. Seznanitev s temi podatki je mogoča le ob pisnem soglasju osebe, na katero se nanašajo. Otrok, ki je dopolnil 15 let, lahko sam poda soglasje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice, v nasprotnem primeru pa njegov zakoniti zastopnik. Soglasje pridobi center za socialno delo na pobudo posvojenca ali bioloških staršev.«

Doda naj se še (5) alineja: »(5) V skladu z 2. alinejo imajo posvojenci, ki so bili posvojeni še v času veljave ZZZDR (iz leta 1976) lahko zahtevajo od ministrstva ali kompetentnega CSDja, da pridobi podatke o njihovih bioloških starših – po načelu »vsak človek ima pravico poznati svoje biološke starše«.«

Glede na zaplete okrog rejništva »koroških dečkovo« (in »prekmurskega dečka«, ki je bil dobesedno ugrabljen mamici oz. »odtujen« iz svoje družine) ter spodletelega koncapta »otrokovih koristi«, predlagam, da se 234. členu doda (3) alineja, ki govori, da »strokovno razsodišče« odloča o rejništvu v tistih spornih primerih, v katerih se starši ne strinjajo, da se njihovega otroka pošlje v rejo ali pa se reje otepa/brani otrok.

234. člen (razlogi za namestitev otroka)

               (1) Otroka se namesti v rejništvo, če nima svoje družine, če iz različnih razlogov ne more živeti pri starših ali če je otrokov telesni in duševni razvoj ogrožen v okolju, v katerem živi.

               (2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se otroka lahko namesti v rejništvo, če otrok potrebuje usposabljanje v skladu z zakonom, ki ureja vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami.

DODA/NOVO: »(3) v primeru, ko se starši ali vsaj eden izmed njiju – ali mati ali oče –  ne strinja z odvzemom otroka in izročitev v rejo, o ukrepu (izročitev otroka v rejo) razsoja oz. podaja mnenje »strokovno razsodišče«.

OBRAZLOŽITEV: LATENTNI SADIZEM VČASIH MESTOMA KONTAMINIRA SAMOVOLJNO PSIHOSOCIALNO STROKO POSAMEZNIH CENTROV ZA SOCIALNO DELO, KI V OBJEMU VSEMOGOČNEGA OBČUTKA »MOČI IN OBLASTI« DELA NAPAKE. NEKA SUPERVIZIJSKA STROKOVNA OCENA JE POTREBNA – IN ŠELE NEODVISNO »STROKOVNO RAZSODIŠČE« NAJ RAZSODI, KAJ JE V SPORNIH PRIMERIH (ŠE PRED INTERVNECIJO/ODLOČBO SODIŠČ – KAR OPREDELJUJE 235. ČLEN) »V NJAVEČJO OTOKOVO KORIST«. POSLEDIČNO NAJ BO SODIŠČE PRED IZREKANJEM SVOJE ODLOČBE SEZNANJENO S »STROKOVNIM RAZSODIŠČEM«. NAMESTO, DA BI SODIŠČE NAROČALO SVOJO STROKOVNO EKSPERTIZO (IN ISKALO SODNE IZVEDENCE), KAJ JE »V NAJVEČJO KORIST OTROKA«, BO V PRIMERU PREDHODNIH INŠTITUCIJE »STOKOVNEGA RAZSODIŠČE« LAŽJE SPREJEMALO SVOJE KONČNE ODLOČITVE O IZROČITVI OTROKA V REJO.