In če bo(m) Varuh »ekscesni Vodeb«, bo(m) na neuravnoteženost – sklicujoč se na »Programske standarde« – (nenehno) opozarjal snovalce/ustvarjalce oddaj in tudi gledalce/poslušalce – vsaj moje prizadevanje bo šlo v to smer. Res je, nestrpen bom do enoumja … In to vam govorim kot levičar, ki svoje osnovne politične opredeljenosti ne dajem pred temeljna moralna/etična načela. V minulih letih pogosto nisem mogel verjeti, kako je bila nacionalna RTV pristranska. Evidentno jo je »pigalo« v levo. In po mojem mnenju, ki ni politično obarvano, to moralno ni prav. Vsa moja navidezna medijska ekscesnost/kontroverznost je zgolj posledična. Če ne bi bilo pristranskosti, se sploh ne bi angažiral toliko in tako, kot sem se. Feminizem (kot ideologija) je z enačenjem spolov zagodel družbi. In v preteklosti RTV v nobeni od svojih eminentnih oddaj ni omogočil drugače mislečim, da se pritožijo in/oz. izrazijo svoje drugo/kritično mnenje, kljub temu, da v »Programskih standardih« marsikaj piše – tudi to, da se »ustvarjalci radijskih in televizijskih programov RTV izogibajo javnemu solidariziranju s kakršnimi koli akcijami političnih strank pa tudi združenj, društev ter drugih interesnih skupin in skupin za pritisk, kar bi bilo mogoče razumeti kot podporo javnega medija«.
Ko je bil pred par leti na sporedu RTV Slovenija igrano-dokumentarni (malce konservativni) film »Med spoloma« režiserke Špele Kuclar (v katerem sem tudi »nastopal« oz. sodeloval), je slovenska »leve scena« ponorela in izjemno pritiskala na RTV. Kar je najbolj grozljivo, so se (pro)feministični pritiski vršili tudi znotraj RTV.

Tudi migrantska kriza ni prav pluralno predstavljena. Vsi tisti, ki so se pritoževali nad liberalnim enoumjem bi bili pri meni (kot Varuhu) uslišani – na način, da bi pri odgovornih urednikih (in novinarjih, snovalcih/ustvarjalcih oddaj) posredoval tako, da bi rekel, da v Sloveniji obstaja zelo velika (kritična) masa ljudi, ki mislijo drugače kot poroča oz. »se obnaša« RTV. Bil bi resnično nepristranski in »nestrpen do enoumja«. Ne bi pa kar apriorno poslušal neke marginalce, ki so mogoče tudi psihično (z)moteni – v smislu: če bi prišli psihotiki z zaprtega oddelka (ali na videz normalni psihopati) in zahtevali svojo (noro) resnico (in pravico), bi jih avtoritativno »odbil«, njihove zahteve bi zavrni in ne bi posredoval naprej. Ampak, moje odločitve bi bile podkrepljene z neko (moralno) »razsodno močjo«. Imam se za človeka, ki ima najvišjo stopnjo moralnega razsojanja (po Lawrenceu Kohlbergu). S postkonvencionalno razsodno močjo se upam deklerativno in javno opredeliti tudi zato, ker »imam jajca«. Komolčarje (gledalce/poslušalce) znam avtoritativno utišati. Hkrati pa vem, da Varuh ni snovalec (ideolog) programa! Prepričan sem, da se bom znal distancirati od vseh »smeti«, ki tudi sodijo v paket »dela in nalog« Varuha. Znal pa se bom distancirati tudi od ambicije, da bi urednikom, snovalcem/ustvarjalcem oddaj – torej »kompetentnim ljudem« – »(s)kakal v zelje«. Prepričan sem tudi, da bi slednjim znal – če si bodo to resnično zaslužili – precej (po)soliti pamet, kar je ne nazadnje tudi Varuhova dolžnost. (»Varuh obravnava samo tiste vloge, ki se nanašajo na objavljene programske vsebine. Varuh ne sme posegati v vsebine Radiotelevizije Slovenija pred njihovimi objavami.«) Vse, ki boste presojali, ali sem primeren kandidat ali ne, naj povem, da sem kritiziral medijsko enoumje. V eni od svojih kolumn (Sovražni govor je zgolj bumerang na monopol enoumja!) – v kateri sem kritiziral tudi sedanjega Varuha (Lada Ambrožiča) – sem med drugim zapisal: »Bolje sovražni govor kot politično enoumje …/…/… Rečemo pa lahko, da je paradigma, kjer bi politična večina z močjo in oblastjo rada utišala drugače misleče, dobro znana – po svoje je klasična. Vendarle pa je politična kultura tako napredovala, da bi ravno pozicija oziroma koalicija morala spoznati, kaj v resnici dela, ko hoče sankcionirati sovražni govor. In ravno modreci iz koalicije – torej iz stranke SMC – bi morali spoznati, da se drugače – torej kritično – misleče ne bi smelo stigmatizirati in izolirati iz javnega diskurza. …/…/… Ne gre za to, da se v Sloveniji sovražni govor razrašča – gre za to, da si ena skupina ljudi (tokrat levičarji) prizadeva, da bi monopolizirala pravico do svoje resnice, vse ostale pa, ki drugače razmišljajo, etiketirala kot sovražno govoreče. Torej: v tem družbenem trenutku v Sloveniji ni problem sovražni govor, pač pa je problem v tem, da nacionalni mediji (RTV SLO, POP TV) pa tudi časopisi (Dnevnik, Delo, Večer) enoumno poročajo in da ne podajajo zgolj informacije, pač pa se ideološko opredeljujejo. Sovražni govor je v resnic bumerang na monopol enoumno mislečih. …/…/… Sovražni govor bi v resnici zelo hitro zamrl in povsem izzvenel, če bi nasprotno – torej opozicijsko – misleči imeli enakovredno in enakopravno pravico v nacionalnih medijih (TV, radio) in dnevnem časopisju (Dnevnik, Delo, Večer) izražati svoje mnenje. Zato bi morala biti tema, s katero bi se ukvarjali v državnem zboru, v resnici enoumno poročanje v nacionalnih medijih in dnevnem časopisju, ne pa da se dramatizira sovražni govor, ki je zgolj posledica, torej bumerang na družbeno-politično enoumje brez opozicije. Sankcioniranje sovražnega govora ima ambicijo, da bi bilo ljudi strah, da bi obmolknili, da bi opozicijsko, torej drugačno in kritično mnenje zamrlo – da ga ne bi bilo. Sovražni govor je resnično problematičen takrat, ko je avtor psihopat. Dokler pa bodo avtorji sovražnega govora čisto običajni, normalni ljudje, pa je problem v resnici v političnem in/oziroma novinarskem enoumju in cenzuri pluralizma mnenja in interesov.« (http://nova24tv.si/kolumna/sovrazni-gov
or-je-zgolj-bumerang-na-monopol-enoumja/)
Zato, da se boste prepričali, da se zadnjih nekaj let resnično ukvarjam ravno s tematiko oz. problematiko Varuha, se spet citiram. Kar nekaj kolumn sem posvetil namreč t. i. sovražnemu govoru, ki naj bi – kot prepovedan – utišal drugače, torej kritično misleče (Pozor! Svet za preganjanje drugače mislečih): »Prostitutke ali enostransko poročanje – Nova zasedba Sveta je sedaj ponovila isto formulo, torej naredila isto napako. Janšev twitt o “prostituiranju (dveh) novinark” je bil označen kot sovražni govor, medtem je novinarjem nacionalne RTV SLO – predvsem omenjenima dvema novinarkama – dovoljeno enoumno in pristransko poročati o stvareh, ki imajo tudi opozicijsko plat resnice. Enim je torej dovoljeno (domala) vse, drugim (čisto) nič. Če drugače misleči spregovorimo, se nas poskuša inkvizicijsko utišati – od decembra 2014 tudi institucionalizirano. Tudi osnutki Zakona o medijih so bili sprva takšni, da bi se vzpostavila še bolj rigorozna institucionalizirana cenzura do drugače/kritično mislečih.« (http://www.noviradio.si/2016/06/19/pozor-svet-za-preganjanje-drugace-mislecih/)

Kot Varuh ne bom dovolil, da bi se ta inštitucija prelevila v nekaj podobnega kot Svet za odziv na sovražni (in diskriminirajoč) govor, ki me je že trikrat(!) razglasil za sovražno govorečega. To – da bo bi bil Varuh cenzor, torej »rabelj« drugače mislečih – je bila očitno tiha ambicija prepotentnega Ambrožiča (in še koga, tudi kakšnega člana Programskega sveta). Varuh bi moral – zato, da svoboda izražanja ne bi bila le mrtva črka na papirju – braniti ustavne pravice, ker v Ustava v 39. členu »zagotavlja svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.« Novinarji in snovalci reznih oddaj/filmov (in uredniki) te svoje pravice ne bi smeli dojemati dobesedno, pač pa bi morali v oddajah predstaviti tudi drugo plat medalje oz. drugo/drugačno mnenje. In kot Varuh nameravam ustvarjalcem program na RTV (posredno) »nastaviti ogledalo«, da se bodo začeli zavedati, da obstajajo tudi drugače misleči – levi liberalci imajo namreč opozicijo v desnih konservativcih. In da ne bo utvar: v dveh svojih podiplomskih študijih sem se precej poglabljal v epistemologijo v humanistiki. Zato vem, da končne resnice oz. spoznanja ni – vsaj v humanistiki, politiki, družboslovju … Če kdo primerja fizikalne zakona – npr. gravitacijo – z »mehkimi (in političnimi) temami«, potem … potem je najmanj neveden ali celo preprosto glup in naj gre najprej – preden si ustvari mnenje, ki ga širi v javnosti – študirat epistemologijo (v humanistiki).